Jedro

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka (zavrženje tožbe) in III. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka - ustavitev postopka zaradi umika tožbe v zvezi s spremembo odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 2009).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek za spremembo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2009. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožnikovo tožbo zavrglo, v III. točki izreka pa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.001,70 EUR v 8 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, stroški tega pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik s spremembo tožbe zahteval plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker ni prejemal plače za delo, ki ga je dejansko opravljal v obdobju od 10. 4. 2009 do 30. 11. 2012, pač pa je prejemal plačo za dolžnost, na katero je bil le formalno razporejen. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo v tem delu nepravilno zavrglo, saj je tožnik s spremembo tožbe uveljavljal čisti denarni zahtevek. To pomeni, da je sodno varstvo dopustno, ne da bi tožnik predhodno uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki (odločba VSRS, opr. št. VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009, opr. št. VIII Ips 137/2008 z dne 25. 1. 2010). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tožnikovo tožbo nepravilno zavrglo. Poleg tega je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj so zaslišane priče izpovedale, da je tožnik ves čas opravljal ista dela, enako je izpovedal tudi tožnik. Ker je šlo med drugim v sporni zadevi tudi za spor o obstoju delovnega razmerja, bi morala tožena stranka na podlagi člena 41/5 ZDSS-1 kriti svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tožbi vtoževal spremembo odločbe drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 15. 10. 2009 tako, da naj bi se tožnika razporedilo v 23. plačni razred, da naj bi mu bila dolžna tožena stranka od 10. 4. 2009 dalje izplačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal, upoštevaje 31. plačni razred (po navedbi tožnika, podani na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 5. 2013, upoštevaje 24. plačni razred) in da naj bi mu bila tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po več opravljenih narokih za glavno obravnavo je tožnik z vlogo, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto dne 3. 6. 2013, spremenil tožbo, tako da je izrecno pojasnil, da umika prvo točko tožbenega zahtevka, (ki se je nanašala na spremembo odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 2009 in na razporeditev tožnika v višji plačni razred) in da za obdobje od 10. 4. 2009 do 30. 11. 2012 vtožuje plačilo po dejanskem delu. V tej svoji vlogi je tožnik oblikoval tožbeni zahtevek z navedbo posamičnih vtoževanih zneskov bruto razlik v plači, ki mu jih je dolžna tožena stranka mesečno obračunati, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamičnega neto mesečnega zneska v plačilo do plačila. Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da je tožena stranka s pripravljalno vlogo, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto dne 21. 6. 2013, soglašala z umikom dela tožbe, navedla je, da spremembi tožbe ne nasprotuje, v nadaljevanju pa je prerekala tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je vtoževal po spremenjeni tožbi, z obrazložitvijo, da je le-ta neutemeljen, te svoje navedbe je obrazložila ter v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo določenih dokazov.

Glede na zgoraj opisano je potrebno zaključiti, da je prišlo z omenjeno pripravljalno vlogo tožnika do delnega umika tožbe v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2009. Glede tega dela tožbe je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi 2. in 3. odstavka 188. člena ZPP pravilna, neobrazložena in pavšalna pritožba tožnika v zvezi s tem delom izpodbijanega sklepa pa neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe v zvezi s spremembo odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 2009 (člen 365/2 ZPP).

Tožnik pa v pritožbi pravilno opozarja, da je znesek, ki ga uveljavlja v spremenjeni tožbi iz naslova razlike v plači za obdobje od 10. 4. 2009 do 30. 11. 2012 temeljil na plačilu po dejansko opravljenem delu, medtem ko je prvotno vtoževano razliko v plači tožnik utemeljeval z nepravilnostjo njegove razporeditve v plačni razred.

Tožnik je torej svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval z plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in 4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu. Ker je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo prav iz tega razloga zavrglo, čeprav za to zavrženje ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 365/3 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti potrebne dokaze in ugotoviti, če je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo, kot ga zatrjuje v spremembi tožbe in nato odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je glede na delno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, tako da bo lahko sodišče prve stopnje o stroških obeh strank tega individualnega delovnega spora v ponovljenem postopku odločilo glede na uspeh strank v postopku. V zvezi s tem pa je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je potrebno navedeni spor uvrstiti med spore o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, kar naj bi pomenilo, da bi z ozirom na člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krila svoje stroške tega postopka. Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik s spremenjeno tožbo uveljavlja čisto denarno terjatev, kar pomeni, da se pravdni stroški obeh pravdnih strank v tem postopku odmerijo skladno z določbami ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni predlog tožnika, da naj se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (člen 356 ZPP), saj za takšno odločitev po stališču pritožbenega sodišča ni podanih nikakršnih razlogov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.