Jedro

V nasprotju s standardi pojasnilne dolžnosti je stališče izpodbijane sodbe, da bi bila izdelava izračunov za hipotetični padec domače valute zgolj formalnost, ki ne bi prispevala k večjemu ali drugačnemu zavedanju tožnikov o lastnostih tega kredita, oziroma da bi si lahko ta izračun napravila sama. To velja tudi za navedbo, da pri tej pogodbi ni šlo za zapleten finančni produkt, ki bi terjal kakšno posebno, bolj poglobljeno razlago.

Pomembno je, da sta bila tožnika izpostavljena tečajnemu tveganju, ki bi lahko imelo zanju hude (eksistencialne in socialne) posledice, obstoj tega tveganja pa je bil toženki znan oziroma bi ji moral biti znan. Toženka bi morala narediti vse, da bi tožnika, obravnavana kot povprečna potrošnika, to tveganje dejansko razumela in bi lahko ocenila konkretne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo, račun in partija 52730540-20806, nova št.: 61202391883 z dne 28. 2. 2006, ki so jo sklenile pravdne stranke, nična; in da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku znesek v višini 21.551,06 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2019 dalje do plačila.1 Glede na navedeno je tožnikoma naložilo, da sta dolžna v roku petnajst dni plačati toženki 3.929,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se pritožujeta tožnika po pooblaščeni odvetniški družbi. Navajata, da je izpodbijana sodba očitno napačna in arbitrarna. Uvodoma povzemata odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21 z dne 13. 1. 2022. Navajata, da stališča iz te odločbe sama zase potrjujejo, da so nosilni argumenti izpodbijane sodbe pravno napačni. V nadaljevanju zatrjujeta, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izkazan tudi pogoj, da banka pri sklepanju kreditne pogodbe ni ravnala v dobri veri. Zmotno je stališče, da je pogoj za presojo nepoštenosti pogodbenega določila o glavnem predmetu pogodbe ta, da ta pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. Zakonodajalec je v Republiki Sloveniji določil širši obseg varstva potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev. Sodišče prve stopnje je nezakonito zožilo obseg potrošniškega varstva in standard pojasnilne dolžnosti. V celoti je prezrlo navedbe tožnikov glede razlogov za ničnost kreditne pogodbe po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Bistveno procesno kršitev uveljavljata tudi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje drugih kreditojemalcev oziroma prič, upoštevalo pa je izpovedbo priče Pajntar. Za presojo pojasnilne dolžnosti toženke (banke) je potrebno primarno uporabiti pravo EU in sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU). Navajata kakšen naj bi bil obseg te pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta se tožnika na podlagi prejetih informacij toženke zavedala, da prevzemata valutno tveganje, ki ga bosta ob devalvaciji (depreciaciji) valute, v kateri prejemata dohodke, morda težko nosila. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri tožnikih, kot povprečnih potrošnikih, moglo in moralo povzročiti, da sta se zavedala tako tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, kot tudi dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno odplačevanje kredita. Napačno je stališče, da je obseg in način pojasnilne dolžnosti odvisen od konkretnega potrošnika, to je njegove izobrazbe, izkušenj, poznavanja ljudi na banki ali preteklih izkušenj z drugimi vrstami kreditov. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi bil tožnik občasni kreditodajalec. Tožnika zanikata, da bi kdajkoli priznala, da sta razumela mehanizem valutne klavzule. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Izhodišče, da je povprečni kreditojemalec moral in mogel razumeti, da je sklenil negotovo (aleatorno) pogodbo, je povsem zgrešeno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo pričam toženke. Bistveno in nesporno je, da sta bila tožnika v celoti nezavarovana pred neomejenim valutnim tveganjem ter da bi lahko obveznosti tako narasle, da bi tožnika spravile ob premoženje. Sodišče prve stopnje je glede neobstoja toženkine slabe vere napačno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter tudi v tem delu kršilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh navedb tožnikov ter ni odločilo o spremembi zahtevka, kot je bil podan z vlogo z dne 15. 12. 2020. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala. Pritrjevala je odločitvi sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnika (kot kreditojemalca) sklenila februarja leta 2006 s toženko (kot kreditodajalko) pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). Znesek kredita je znašal 15 mio slovenskih tolarjev oziroma dobrih 97 tisoč CHF. Predvideno je bilo odplačilo v 180 mesečnih obrokih. Začetna anuiteta je znašala okrog 717 CHF, višina obrestne mere pa je bila odvisna od obrestne mere CHF LIBOR, povečane za 2,80 odstotne točke. Kot osnova za vračilo kredita ter obračun in plačevanje obresti se je upošteval tečaj CHF po srednjem tečaju Banke Slovenije. Šlo je za potrošniško kreditno pogodbo z valutno klavzulo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da postane z uporabo valutne klavzule obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute. Sprememba tega tečaja lahko vodi do bistvenega povečanja višine obroka, zato mora biti pojasnilna dolžnost banke – kot močnejšega pogodbenega partnerja v smislu znanja, virov in informiranosti – izpolnjena v največji možni meri. Navedlo je, da kreditni posel z valutno klavzulo ni nedopusten sam po sebi, vendar je njegova veljavnost odvisna od poštenega ravnanja banke, ki mora kreditojemalca dobro informirati o vseh bistvenih okoliščinah. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da sta tožnika razumela mehanizem delovanja valutne klavzule in sta se zavedala, kakšen bo vpliv spremembe tečaja na njuno obveznost, merjeno v domači valuti. Že na tej podlagi naj bi bila sposobna celovito presoditi in izračunati vpliv morebitne bistvene depreciacije domače valute na njuno obveznost. Štelo je, da v tej smeri ni bilo potrebe po dodatnem pojasnjevanju s strani toženke. Slednja naj bi svojo pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno opravila, tožnika pa sta sporno pogodbo podpisala ustrezno informirana. Ta zaključek pritožba upravičeno graja.

7. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi Up-14/212 z dne 13. 1. 2022, sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13/EGS, temelji na izhodišču, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Zahtevo po transparentnosti je treba razlagati široko. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, mora (nacionalno) sodišče preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti. Povzelo je stališče SEU, da bi morale informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Ta pojasnila morajo biti takšne narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice tega pogoja za njegove finančne obveznosti. Kreditojemalec mora biti jasno obveščen, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel. Ni dovolj, da banka potrošniku omogoči, da se abstraktno zaveda, da lahko nihanje menjalnega tečaja povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu mora (s posredovanjem ustreznih informacij) omogočiti, da razume in oceni konkretno dejansko tveganje, ki mu bo izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

8. V luči teh izhodišč sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo dejstev, da tožnikoma niso bile predstavljene siceršnje značilnosti valute CHF, niti jima ni bilo predstavljeno, kako bi na njuno obveznost vplivala zelo velika depreciacija domače valute oziroma projekcija njune prihodnje obveznosti, v odvisnosti tečajnih sprememb v eno ali drugo stran. Kot je bilo že nakazano, splošno (abstraktno) vedenje, da je obveznost tožnikov odvisna od gibanja tečaja, ne zadošča. V nasprotju s predstavljenimi standardi pojasnilne dolžnosti je zato stališče izpodbijane sodbe, da bi bila izdelava izračunov za hipotetični padec domače valute zgolj formalnost, ki ne bi prispevala k večjemu ali drugačnemu zavedanju tožnikov o lastnostih tega kredita, oziroma da bi si lahko ta izračun napravila sama. To velja tudi za navedbo, da pri tej pogodbi ni šlo za zapleten finančni produkt, ki bi terjal kakšno posebno, bolj poglobljeno razlago. Sodišče prve stopnje torej ni presojalo, ali sta bila tožnika o povečanem tečajnem tveganju pravilno in ustrezno obveščena. Navedba, da je predstavljala kasnejša krepitev tečaja CHF nepredvidljiv dogodek, ni prepričljiva. Poročilo Banke Slovenije iz leta 2005, kjer je med drugim navedeno, da je zaradi relativno visoke volatilnosti (spreminjanja, nihanja) tečaja CHF, mogoča realizacija valutnega tveganja pri komitentih, je sodišče prve stopnje povsem minimiziralo. Vprašanje natančne napovedi teh gibanj v prihodnosti ni bistveno. Pomembno je, da sta bila tožnika izpostavljena tečajnemu tveganju, ki bi lahko imelo zanju hude (eksistencialne in socialne) posledice, obstoj tega tveganja pa je bil toženki znan oziroma bi ji moral biti znan. Toženka bi morala narediti vse, da bi tožnika, obravnavana kot povprečna potrošnika, to tveganje dejansko razumela in bi lahko ocenila konkretne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti. V tej smeri bi moralo sodišče prve stopnje presojati njeno ravnanje.

9. Od toženke se zahteva določena aktivnost, zato ne more biti odločilno – kot je zapisalo sodišče prve stopnje - da tožnikoma ni izrecno zagotovila, da bo tečaj ostajal na istih ravneh kot ob najemu kredita ali da je ta kredit varen. Nekonkretiziran in v smislu pojasnilne dolžnosti neustrezen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je bil (prvi) tožnik po (vsej verjetnosti) seznanjen z rizičnostjo teh produktov, ker naj bi bilo vprašanje kreditov z valutno klavzulo v tistem času medijsko zelo dobro pokrito. Ne drži navedba, da je bila v konkretnem primeru anuiteta v CHF nespremenljiva in vnaprej znana3, zato je nepravilna nadaljnja izpeljava, da je zaradi tega lahko bila stopnja informiranosti tožnikov ustrezno nižja. Okoliščina, da je prvi tožnik v preteklosti že najel kakšen kredit pri toženki, sama zase in brez povezave s pojasnilno dolžnostjo pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe ne more nadomestiti ali avtomatično voditi k izpolnitvi standarda informiranosti v zvezi s kreditno pogodbo, katere ničnost je predmet presoje v obravnavanem primeru.4 Sodišče prve stopnje je tudi zanemarilo, da pri obsegu pojasnilne dolžnosti niso odločilne subjektivne lastnosti posameznega potrošnika, temveč stopa v ospredje objektivno merilo.5 Položaj obeh tožnikov je treba ocenjevati v luči povprečnega potrošnika.6 Glede na vse navedeno je tako najmanj preuranjen zaključek, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno opravila, tožnika pa sta sporno pogodbo podpisala ustrezno informirana. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča širše obravnavati tudi morebitno presojo nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule)7. 10. Sodišče prve stopnje torej ni v celoti (in pravilno) ugotovilo vseh odločilnih dejstev, prav tako pa ni opravilo ustrezne materialno pravne presoje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče namreč ni presojalo relativno obsežnega sklopa bistvenih oziroma pravno relevantnih okoliščin, zato bi pritožbeno sodišče, če bi prvič odločalo o teh zadevah, prekomerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe oziroma kršilo načelo instančnosti sojenja. Zadeva je razveljavljena prvič. Po oceni pritožbenega sodišča ta razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je izpodbijana sodba razveljavljena iz že navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ustrezno dopolni postopek, se opredeli do vseh bistvenih navedb pravdnih strank ter ob upoštevanju gornjih napotkov o zahtevku ponovno odloči. 11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

1 S sklepom je tudi odločilo, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek v delu, kolikor se nanaša na plačilo 59.423,96 EUR. Ta odločitev ni predmet pritožbe. 2 Podobno tudi v zadevi Up-317/21 z dne 8. 9. 2022. 3 Iz 2. in 8. člena pogodbe izhaja, da je obrestna mera variabilna in da se višina mesečne anuitete v času pogodbenega razmerja lahko spreminja. 4 Prim. Up 317/21 z dne 8. 9. 2022. 5 Sladič Jorg, Krediti v švicarskih frankih po ustalitvi sodne prakse pred Vrhovnim sodiščem, Pravna praksa, št. 49-50, 2019, str. 17. 6 Prim. VSRS II Ips 141/2017. Napačno je stališče /.../, da je obseg in način pojasnilne dolžnosti odvisen od konkretnega potrošnika, njegove izobrazbe, starosti, poučenosti in razumevanja. 7 Prim. odsek B. - IV. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Tudi (na primer) v smislu posebne (eksistenčne) občutljivosti tožnikov, narave obravnavanega razmerja z banko, namena tega kredita, (ne)obvladljivosti, (ne)omejenosti in (ne)predvidljivosti prevzetega tveganja ter potencialno izjemno škodljivih posledice tega posla za njun socialno – ekonomski položaj ter (družinsko) življenje. Po oceni Ustavnega sodišča gre za okoliščine, ki po vsebini lahko utemeljujejo zahtevo po pozitivnem varstvu na temelju splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), kot ga narekuje spoštovanje načela socialne države (2. člen Ustave).