Jedro

Terjatev mora biti zapadla v trenutku odločanja izvršilnega sodišča o utemeljenosti izvršilnega predloga.

Upnikova terjatev izhaja iz izvršilnega naslova, zato mora dolžnik dokazati, da je terjatev drugačna.

Upnik lahko v izvršbi zahteva le tiste obresti, ki jih ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.

OZ v drugem odstavku 1022. člena zaradi varstva upnikov odstopa od načela akcesornosti porokove obveznosti.

Pri vsaki izvršbi na nepremičnine je mogoče pričakovati, da bo nepremičnina na dražbi domaknjena oz. prodana najboljšemu ponudniku, ki bo na nepremičnini na originaren način pridobil lastninsko pravico, dolžnik pa se bo iz nje moral izseliti. Realizacija izvršbe pa sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja nenadomestljive škode, pred katero 71. člen ZIZ varuje dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov še delno ugodi, sklep o izvršbi z dne 16. 09. 2009 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne tudi za izterjavo zneska 2.016,13 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 46.234,21 EUR od 04. 05. 2009 dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (preostali zavrnilni del 1. točke izreka, odločitev o stroških dolžnikov v 2. točki ter 3. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnikov z dne 01. 10. 2009 zoper sklep o izvršbi z dne 16. 09. 2009 delno ugodilo in sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 01. 05. 2009 do 04. 05. 2009 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo in sklep o izvršbi potrdilo (1. točka izreka), odločilo, da dolžnika sama nosita stroške ugovornega postopka ter upnikov predlog za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog dolžnikov za odlog izvršbe (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del 1. točke ter zoper 2. in 3. točko izreka sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila dolžnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnikov ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter postopek izvršbe ustavi oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navajata, da mora sodišče pri dovolitvi izvršbe ugotoviti, ali je predložena listina izvršilni naslov v skladu s 17. členom ZIZ, ali izpolnjuje pogoje za izvršljivost v skladu s 20.a členom ZIZ ter ali je po vsebini primerna za izvršbo, kot to določa 21. člen ZIZ. Ne strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da zapadlost terjatve izhaja iz notarskega zapisa samega. Sodišče bi moralo zapadlost presojati na podlagi tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, saj je v konkretnem primeru zapadlost odvisna od dejstva, ali je dolžnik terjatev poravnal ali ne. Zapadlost je torej odvisna od pisnih izjav upnika, podanih dolžnikoma. Ker upnik v izjavah ni navedel dneva zapadlosti, le ta ni izkazana. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, da trditve dolžnikov glede stečaja glavnega dolžnika niso pravno relevantne. Na podlagi 380. člena ZFPPIPP je namreč mogoče začeti stečajni postopek tudi nad kasneje najdenim premoženjem, kjer se terjatve upnikov ne prijavijo znova, temveč se pri razdelitvi upoštevajo terjatve, ki so že bile priznane. V tem primeru bi se obveznosti dolžnikov sorazmerno zmanjšale. Ne strinjata se, da je upnik svojo terjatev primerno opredelil in specificiral. Dokazno breme o višini terjatve je na strani upnika.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sklep o izvršbi lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (9. člen ZIZ). Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti. Navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

7. V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Prav tako je v izvršilnem naslovu ugotovljena procesna in stvarna legitimacija strank (aktivno legitimiran je tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, pasivno pa tisti, ki je označen kot dolžnik). V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV XXX/06, sklenjenega dne 24. 07. 2006, katerega sestavni del je pogodba o kratkoročnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (20a. člen ZIZ). Terjatev mora biti zapadla v trenutku odločanja izvršilnega sodišča o utemeljenosti izvršilnega predloga (to izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem lahko sodišče v pravdnem postopku naloži toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo datuma zapadlosti in dokazilom o vročitvi dolžniku.

8. V konkretnem notarskem zapisu sta dolžnika kot solidarna poroka in plačnika soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, in sicer, da lahko upnik v primeru dolžnikovega (kreditojemalčevega) neplačila od njiju izterja svojo terjatev. Prav tako so v njem navedeni upnik in dolžnika ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, kot to zahteva 21. člen ZIZ. Po sklenjeni pogodbi se je dolžnik zavezal, da bo kredit v celoti vrnil do 28. 02. 2007. Zapadlost celotne terjatve (to je celotnega danega posojila s pripadajočimi dogovorjenimi pripadki) tako izhaja iz samega notarskega zapisa in je odvisna le od poteka časa, to je da kredit v dogovorjenem roku ne bo vrnjen, in ni odvisna od bodočih, negotovih dejstev. Ne drži torej pritožbena trditev, da je zapadlost terjatve odvisna od drugega dejstva po tretjem odstavku 20a. člena ZIZ. Kot druga dejstva se lahko štejejo primeri, ko je zapadlost terjatve odvisna od upnikove odpovedi pogodbe zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti (gre za t. i. primere predčasne zapadlosti celotne terjatve). Konkretni notarski zapis tako tudi po presoji sodišča druge stopnje predstavlja veljaven izvršilni naslov, vse dokler le ta ni razveljavljen ali izrečen za ničnega. Notarski zapis ima kot izvršilni naslov posebno dokazno moč in izvršilno sodišče se ne more več spuščati v materialnopravni preizkus v njem ugotovljene terjatve, ker mu to preprečuje učinek izvršilnega naslova (načelo formalne legalitete – načelo vezanosti na izvršilni naslov).

9. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede stečaja glavnega dolžnika. V primeru stečajnega postopka dejansko pride do zmanjšanja obveznosti glavnega dolžnika. V prvem odstavku 1017. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sicer določeno, da porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, vendar pa je v drugem odstavku 1022. člena OZ določeno posebno pravilo, in sicer da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi zmanjšanja porokove obveznosti. Zaradi varstva upnikov tako zakon tu odstopa od načela akcesornosti. Izjema je utemeljena tudi v namenu poroštva, ki je v zavarovanju upnikove terjatve zaradi neplačevitosti glavnega dolžnika.

10. Upnikova terjatev izhaja iz izvršilnega naslova. Zato mora dolžnik, ki zatrjuje, da je le ta drugačna, to tudi dokazati. Upnik je k svojemu predlogu priložil natančno specifikacijo zahtevanega zneska, in sicer je na dan 29. 09. 2008 obveznost dolžnikov znašala 224.000,00 EUR glavnice, 29.724,52 EUR zapadlih obresti in 65,52 EUR neplačanih nadomestil, ki mu tudi pripadajo v skladu s sklenjeno kreditno pogodbo, skupaj torej 253.790,04 EUR. V dolg na dan 30. 04. 2009 (zahtevanih 270.299,73 EUR; znesek 253.790,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2008 do 30. 04. 2009) so tako vštete tudi že obračunane (kapitalizirane) obresti. Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, pa ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon ne določa drugače (zakon določa drugače za t.i. procesne obresti, to so obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ)). Gre ta t.i. prepoved obrestnih obresti. Morebitno pogodbeno določilo, da od zapadlih neplačanih obresti tečejo obresti, je nično (375. člen OZ).

11. Sodišče prve stopnje v predmetnem izvršilnem naslovu ni imelo podlage za dovolitev izvršbe za tako imenovane procesne obresti. OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti. Obveznost dolžnika, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, mora biti enaka obveznosti iz izvršilnega naslova. Upnik je torej na dan 30. 04. 2009 upravičen le do glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar po obračunu, ki ga je napravilo sodišče druge stopnje in je priloga tega sklepa, znaša 238.489,32 EUR, do že izračunanih zakonskih zamudnih obresti v znesku 29.724,52 EUR ter do nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (glej 2. člen pogodbe o kratkoročnem kreditu), kar po obračunu znaša 69,76 EUR, skupaj torej do 268.283,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 224.000,00 EUR in od 65,52 EUR od 04. 05. 2009 dalje. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi dolžnikov na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. točke izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov še delno ugodilo, sklep o izvršbi z dne 16. 09. 2009 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo tudi za izterjavo zneska 2.016,13 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 46.234,21 EUR od 04. 05. 2009 dalje (270.299,73 EUR-224.000,00 EUR-65,52 EUR).

12. Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi predloga dolžnikov za odlog izvršbe. ZIZ v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnika nista za verjetno izkazala drugega pogoja, to je nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Ta pogoj mora biti izkazan tako po prvem kot po drugem odstavku 71. člena ZIZ, torej tudi v primeru odložitve izvršbe iz posebno upravičenega razloga, ki ga uveljavlja dolžnica. Pojma nenadomestljiva škoda in težko nadomestljiva škoda sta pravna standarda, katera je treba napolniti oziroma definirati v vsakem konkretnem primeru. Splošno sprejeto stališče v sodni praksi (sklepi VSL I Ip 644/2008, VSL III Cp 471/2003 in VSK II Cp 969/2005) in teoriji je, da je težko nadomestljiva škoda taka škoda, ki presega tisto, ki je zajeta že v realizaciji izvršbe. Vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in določeno škodo zanj, ki je torej neizogibna posledica izvršbe. Pri vsaki izvršbi na nepremičnine je tako mogoče pričakovati, da bo nepremičnina na dražbi domaknjena oziroma prodana najboljšemu ponudniku, ki bo na nepremičnini na originaren način pridobil lastninsko pravico, dolžnik pa se bo iz nje moral izseliti. Realizacija izvršbe pa sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja nenadomestljive škode, pred katero 71. člen ZIZ varuje dolžnika, saj s plačilom v izvršbi dolžnik le izpolnjuje svojo obveznost po sklepu o izvršbi.

13. Delna sprememba odločitve o ugovoru, pa ni terjala spremembe stroškovne odločitve, saj sta dolžnika s svojim ugovorom uspela le v manjšem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali. Sodišče druge stopnje je zato v preostalem delu pritožbo dolžnikov zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (delno v 1. točki ter v prvem stavku 2. točke in 3. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnika sta sicer s pritožbo delno uspela, vendar pa je glede na sorazmerno majhen uspeh sodišče druge stopnje odločilo, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).