Jedro

Če stranka v postopku ne dokaže, da izpolnjuje pogoj po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS (da ima zagotovljen trajen vir preživljanja) njeni prošnji za sprejem v državljanstvo RS ni ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 942/96-8 z dne 9.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 27.5.1996, s katero tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogoja po 4. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94 - ZDRS), saj nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja. Po navedeni zakonski določbi mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča njeno materialno in socialno varnost. V skladu s 5. členom Uredbe Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - uredba) se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da: - je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z uredbo o določitvi zajamčenega osebnega dohodka; - prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v RS; - ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v prvi alinei; - jo je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug. Pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje navedene pogoje je treba po presoji sodišča izhajati iz predpostavke, da ima oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo lastne dohodke, ki omogočajo preživljanje ali pa jo je, v skladu z Zakonom o zakonski zavezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžan preživljati kdo drug. Sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da tožnik v času, ko je upravni organ odločal o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo, ni bil redno zaposlen in tudi ni imel zagotovljenih drugih lastnih trajnih prihodkov za svoje preživljanje. Sodišče tudi v celoti soglaša z ugotovitvami tožene stranke, da izjav Š.K. in B.S., da bosta tožnika preživljali, ni mogoče šteti kot dokaza o zagotovljenem trajnem viru preživljanja glede na uredbo, v kateri je izrecno določeno, kdaj se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost. Sodišče pa zavrača tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ presojati pogoje za sprejem v državljanstvo na dan vložitve vloge, ker za to ni pravne podlage. Kot dokaz o izpolnjevanju pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS tudi ne more služiti izjava I.G., da bo tožnika, če si bo pridobil državljanstvo RS, sprejel v redno delovno razmerje za nedoločen čas. Gre za izjavo, ki je vezana na izpolnitev pogoja, da tožnik šele pridobi državljanstvo RS in se nanaša na bodoče dogodke. Tega, da bi bilo mogoče izpolnjevanje kateregakoli pogoja iz 10. člena ZDRS vezati na bodoče dogodke zakon ne ureja. Navajanje okoliščin v zvezi z zaposlitvijo in predložitev navedene izjave pa po mnenju sodišča predstavlja tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu, ki ni predmet presoje v upravnem sporu.

V pritožbi, ki jo vlaga tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov ponavlja, tako kot v tožbi, da je vložil prošnjo za pridobitev državljanstva 6.10.1992 in da je prejel odločbo prvostopnega organa šele 27.5.1996, to je po treh letih in sedmih mesecih, čeprav upravnemu organu ni bilo potrebno pridobivati listinskih dokazil ali izvajati drugih dokazov, ki bi opravičevali nerazumni rok odločanja. Zato tožnik vztraja pri stališču, da bi moral upravni organ odločati o izpolnjevanju pogojev na dan vloge. Takrat pa je bil tožnik zaposlen v M.L. Na dan 6.12.1992 še ni veljala uredba Vlade RS.

Uredba tudi nima retroaktivne veljave. Po 4. točki 10. člena ZDRS je kot pogoj navedeno le, da ima zagotovljen trajni vir preživljanja, ki mu zagotavlja socialno in materialno varnost. Tožnik ima zagotovljen vir preživljanja, saj je dne 30.6.1998 sklenil pogodbo o preživljanju s S.E. Ker tožnik izpolnjuje pogoje iz 4. točke ZDRS, predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v navedeni sporni zadevi odločila z odločbo, ki jo je izdala dne 27.5.1996. V njej je uporabila že navedene določbe ZDRS in uredbe, kot materialna predpisa, relevantna za njeno odločitev. Ker je v času odločanja tožene stranke uredba že veljala, jo je tožena stranka lahko uporabila. Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo obe izjavi o preživljanju, s katerima je tožnik dokazoval v upravnem postopku, da izpolnjuje pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Predloženi izjavi nista dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja. Osebi, ki sta dali navedeni izjavi namreč nista s tožnikom v takem razmerju, da bi bili po ZZZDR dolžni tožnika preživljati. Po ZZZDR je naložena obveznost preživljanja v določenih pogojih le zakoncu, staršem in otrokom. Upravno sodišče je tudi pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločiti po stanju na dan vložitve vloge, ker za tako stališče ni zakonske podlage. Četudi je od vložitve tožnikove vloge (v letu 1992) pa do odločitve tožene stranke (v letu 1996) preteklo dalj časa, kot ga zakon določa za izdajo odločbe, pa to ne predstavlja takšne kršitve, ki bi vplivala na drugačno odločitev. Stranka ima namreč v primeru, če upravni organ ne odloči v roku, ki ga določa zakon, možnost pravne poti po 26. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Pritožbi priloženo pogodbo o preživljanju pritožbeno sodišče ni presojalo, ker te pogodbe, sklenjene dne 30.6.1998, v času odločanja upravnega organa še ni bilo.

Ker je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in so bili pravilno zavrnjeni vsi tožbeni ugovori, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev upravnega sodišča pravilna.

Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da tudi ni podanih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.