Jedro

Hoja po mokrih tleh, v primeru ko gre za uporabo sanitarij na območju morske plaže, v katere so kopalci hodili bosi tudi zaradi preoblačenja kopalk, ne more predstavljati večje nevarnosti.

Nevarnost v takih pogojih uporabe tako glede na namen kot območje kraja, ne odstopa od povprečja.

V danem primeru je šlo za odvrnljivo pomanjkljivost podesta, v obliki namestitve protidrsne podlage, ki bi zagotovo preprečila padec.

Navedene pomanjkljivosti podesta, zaradi katerih je tožnica padla, so tako posledica toženkinih opustitev. Njena odgovornost za tožničino škodo je zato krivdna (prvi odstavek 154. in 158. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi druge toženke izpodbijana sodba glede te toženke delno spremeni tako, da se (v točki 2) glasi: "Toženka M. d.d. je dolžna plačati tožnici M. L. iz naslova negmotne škode 2,200.000,00 SIT (in ne 3,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1998 dalje na roke pooblaščenca, odvetnika ..., v 15 dneh." V izreku s stroških postopka pa se delno spremeni tako, da je tožnica dolžna povrniti drugi toženki pritožbene stroške 38.115,00 SIT v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek glede negmotne škode se zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti drugi toženki stroške revizijskega postopka 37.045,80 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožnica je kot uporabnica plaže druge toženke padla na mokrih marmornatih tleh pri izhodu iz sanitarij ter se poškodovala v predelu križnice. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za objektivno odgovornost druge toženke, ki je imela svojo civilno odgovornost zavarovano do višine 600.000,00 SIT pri prvi toženki. Tožničine soodgovornosti ni ugotovilo. S sodbo je odločilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožnici 600.000,00 SIT nepremoženjske škode (točka 1), druga toženka sama pa še 3,000.000,00 SIT (točka 2). Višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo in prav tako zahtevek za plačilo premoženjske škode. Odločilo je tudi o stroških postopka prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu glede odločitve o premoženjski škodi in odločbo o stroških postopka prve stopnje.

Pritožbe vseh pravdnih strank zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa je zavrnilo in v navedenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila le druga toženka, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožničine zahtevke v celoti zavrne ali pa sodba razveljavi. V reviziji se ne strinja s pravnim zaključkom, da predstavlja moker podest pred sanitarijami na plaži povečano nevarnost. Za nezgodo je podrejeno tožnica soodgovorna vsaj do polovice. Sicer pa je odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode previsoko odmerjena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je nanjo odgovorila ter predlagala, da naj se revizija zavrne (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je revizija druge toženke delno utemeljena tako glede pravne podlage o njeni odgovornosti kot glede višine obveznosti za nepremoženjsko škodo. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj se je tožnica poškodovala zaradi padca na mokrem podestu pred sanitarijami, ki so se nahajale v območju plaže druge toženke. Kot je bilo ugotovljeno, je bil podest pred sanitarijami moker, bodisi zaradi čiščenja čistilk ali hoje kopalcev. Tožnica se je v sanitarijah preoblekla kopalke ter se je tik pred padcem bosa vračala iz njih. Spodrsnilo ji je na podestu, zaradi izgubljenega ravnotežja pa je padla tako, da je s križnim delom zadela eno izmed stopnic. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje do padca ni prišlo zaradi dejanja tožnice. Glede na take ugotovitve je druga toženka objektivno odgovorna tožnici za nastalo škodo, ker da moker podest predstavlja povečano nevarnost, zaradi katere je obstajala velika možnost nastanka škodne posledice. Enakega pravnega naziranja je bilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči nižjih stopenj sta zato odločili, da sta toženki objektivno odgovorni tožnici za nastalo škodo in da tožnici ni moč pripisati soodgovornosti za nastanek škode.

Po presoji revizijskega sodišča, daje ugotovljeno dejansko stanje podlago za krivdno in ne objektivno odgovornost toženk. Po razlagi določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera. Zgolj ob obstoju takih okoliščin je možno uporabiti določbo 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti po načelu vzročnosti. Hoja po mokrih tleh v takih okoliščinah, kot so bile ugotovljene v obravnavanem primeru, ko je šlo za uporabo sanitarij na območju morske plaže, v katere so kopalci hodili bosi tudi zaradi preoblačenja kopalk, ne more predstavljati večje nevarnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe tako glede na namen kot območje kraja, ne odstopa od povprečja. Zato tožničine škode po presoji revizijskega sodišča ni mogoče uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici nevarne stvari ali dejavnosti. Odgovornost druge toženke in njenega zavarovanca je glede na ugotovljene okolnosti lahko le krivdna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo v danem primeru za odvrnljivo pomanjkljivost podesta, v obliki namestitve protidrsne podlage, ki bi zagotovo preprečila padec. Navedene pomanjkljivosti podesta, zaradi katerih je tožnica padla, so tako posledica toženkinih opustitev. Njena odgovornost za tožničino škodo je zato krivdna (prvi odstavek 154. in 158. člena ZOR). V skladu z navedenimi razlogi je zato revizijsko sodišče reviziji druge toženke glede podlage njene odgovornosti ugodilo ter odločilo, da je njena odgovornost krivdna (in ne objektivna). Za tožničino škodo pa je odgovorna v celoti, kot sta to pravno pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj, ker toženka ni uspela dokazati tožničine soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka in škode.

Revizija druge toženke je delno utemeljena tudi zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo mora revidentka plačati tožnici. Revizijsko sodišče je namreč ocenilo, da sta sodišči nižjih stopenj prisodili tožnici za duševne bolečine za strah in za zmanjšanje življenjske aktivnosti delno višjo odškodnino, kot pa je ta utemeljena glede na vse okolnosti njenega primera. Ker je tožnici spodrsnilo na podestu, je v posledici padla na stopnišču tako, da se je sesedla. Pri tem je utrpela udarnino in kolekcijo krvi v podkožju v predelu križnice, krvni podliv v podkožju v sednem predelu, bolj desno. Poškodovani so bili le mehki deli, brez poškodbe skeleta.

Zaradi hematoma v predelu križnice je bilo tožnici v lokalni anesteziji opravljena vstavitev redona in spiranje z Ringerjem.

Hospitalizirana je bila 6 dni, temu je sledila fizikalna terapija 4 tedne, 2 meseca in pol je imela v levem sednem predlu cevko za drenažo in ta čas se je vsakodnevno opravljalo previjanje drenažnega mesta, kar je bilo po mnenju izvedenca hudo neprijetno. Bila je tudi večkrat na pregledih, na masažah in na rentgenskem slikanju. V bolniškem staležu pa je bila 3 mesece. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica med zdravljenjem trpela do 10 dni hude telesne bolečine, lahke od 14 do 60 dni (glede na različne ocene več izvedencev). Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno priznali tožnici za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT odškodnine, da je ta odškodnina ustrezna glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in da ni previsoka, kot nasplošno ocenjuje to revidentka. Materialno pravo, to je določilo 200. člena ZOR, je bilo pri odločitvi o tej obliki škode pravilno uporabljeno in je zato revizija druge toženke v tem delu neutemeljena.

Kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah, je tožnica utrpela srednje hud kratkotrajen strah le ob zdrsu, zatem pa sekundarni strah, ki se je odražal kot skrb za izid zdravljenja. Pri tem je opozoriti, da običajen strah in zaskrbljenost ne pomenita pravno priznane oblike škode, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. Pravno priznana oblika tovrstne škode, ki jo v tem primeru predstavljata kratkotrajen intenzivni strah ob padcu ter zaskrbljenost za izid zdravljenja (po poškodbi zgolj mehkih delov telesa, brez poškodbe skeleta) pa utemeljujeta po presoji revizijskega sodišča odškodnino le 200.000,00 SIT (in ne 600.000,00 SIT). Taka odškodnina je v skladu z velikostjo tožničine tovrstne škode, hkrati pa je ta odškodnina primerljiva tudi z odškodninami za škode, ki se priznavajo oškodovancem v drugih primerih za takšno škodo.

Revizijsko sodišče dalje ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj priznali nekoliko previsoko odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je po njegovi presoji utemeljena le v višini 1.600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedenci niso bili enotnega mnenja pri oceni, ali je pri tožnici po poškodbi podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (saj je izvedenec Vrabl ocenil, da posledic ni, nevrolog Vajt pa je nasprotno menil, da gre za 20% zmanjšanje življenjskih aktivnosti). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ima tožnica določene težave v obliki občasnih bolečin zaradi pritiska zabrazgotinjenega tkiva na živčna debla na mestu poškodbe. Težave se odražajo predvsem pri zahtevnejših opravilih z nogami. Upoštevajoč vse ugotovljene okolnosti in dejstvo, da so bili pri tožnici poškodovani le mehki deli, ocenjuje revizijsko sodišče, da je utemeljena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,600.000,00 SIT (in ne v višini 2,000.000,00 SIT). Tudi pri odmeri odškodnine za obravnavano obliko škode so bile upoštevane poleg na strani tožnice ugotovljenih okolnosti tudi s tožničino škodo primerljivi škodni primeri, kot to terja načelo enakega varovanja pravic vseh oškodovancev in v materialnopravnem pogledu pravilna uporaba 200. in 203. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji druge toženke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašal samo na drugo toženko, spremenilo tako, da je odškodninsko obveznost te toženke znižalo s 3,000.000,00 SIT na 2,200.000,00 SIT (pri čemer pa je ostala nedotaknjena odškodnina 600.000,00 SIT, ki jo morata nerazdelno plačati obe toženki in kar pomeni, da je bilo tožnici skupaj priznano za nepremoženjsko škodo 2,800.000,00 SIT: za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 1,600.000,00 SIT). Kolikor je revidentka zahtevala večje znižanje odškodnin za nepremoženjsko škodo, njena revizija po oceni revizijskega sodišča ni bila utemeljena (iz razlogov, ki so navedeni že spredaj pri utemeljevanju pravične odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode) ter jo je zato v zadevnem delu zavrnilo. Ta del odločitve temelji na 393. členu ZPP.

Zaradi delno spremenjene odločbe o glavni stvari je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovno odločbo pritožbenega sodišča. Revidentka je v pritožbenem in revizijskem postopku uspela z 22% (odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila znižana od 3,600.000,00 SIT, na 2,800.000,00 SIT). Zato gre drugi toženki 22% od zaznamovanih pritožbenih stroškov (173.250,00 SIT, od česar za sestavo pritožbe 101.250,00 SIT, 72,000,00 SIT pa za pritožbeno takso) to je 38.115,00 SIT, za stroške revizijskega postopka pa 37.045,80 SIT (22% od 168.390,00 SIT, od česar predstavlja sestava revizije z davkom na dodano vrednost 96.390,00 SIT in 72.000,00 za sodne takse). Ta del odločitve temelji na drugem odstavku 166. člena ZPP.