Jedro

Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.

Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.

Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.

Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.

Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.

Izrek

I. Pritožbi Okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji - kazni zapora spremeni tako, da je obdolženi A. A. kriv, da je v času, ko je zaradi duševne motnje, disocialne in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, torej mešane osebnostne motnje (F61.0), bila njegova sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, poskušal umoriti nekdanjo partnerico L. L., tako, da ji je skušal vzeti življenje na grozovit način, s tem, da je 28. 4. 2022 med 12.20 in 13.03 uro na zelenici v bližini stanovanjskega bloka na ... v M., kjer L. L. živi, pristopil do nje, ko ga ni mogla pričakovati in ne zaznati, glede na to, da ji je prišel izza hrbta, medtem ko je L. L., obrnjena proč, klečeča česala psa in ji dejal: "Evo ti, kurba, na!", zatem pa jo z bejzbolskim kijem udaril po zadnjem delu glave in po predelu tilnika ter zgornjega dela roke, nakar je L. L. vstala iz čepečega položaja in se obrnila proti A. A. ter se z njim borila za kij, da bi se ubranila nadaljnjih udarcev, ob tem pa jo je onesposobil s tem, da jo je poškropil s solzivcem, zaradi česar je padla na sprednjo stran telesa, kjer jo je ležečo in zaslepljeno od solzivca, še večkrat z bejzbolskim kijem udaril po predelu hrbta, nog, rok, nazadnje še po glavi, vse dotlej, ko ga je s klicem premotil H. H., čigar pozornost sta predhodno pritegnila pasji lajež in žensko kričanje, nakar je A. A. s kijem v roki odšel do vozila, ki ga je imel parkiranega v neposredni bližini in s kraja odpeljal, L. L., ki je neposredno po prizadejanih poškodbah na kraju večkrat izgubila zavest, pa je s svojim ravnanjem povzročil številne poškodbe glave: razpočne rane, zlom lobanje, akutni subduralni hematom na levi strani glave in udarnino leve strani možganov, kot tudi udarnino obeh zapestij ter leve goleni, zaradi udarnine možganov in krvavitve pod možgansko ovojnico pa je bilo v nevarnosti njeno življenje, zaradi vseh poškodb glave pa bo vselej v manjši meri okvarjeno njeno zdravje, pri čemer je tudi zaradi nudene hitre medicinske pomoči in oskrbe L. L. bilo njeno stanje kontrolirano in je ostala pri življenju, je torej A. A. s svojim naklepnim kaznivim dejanjem začel, pa ga ni dokončal. S tem je storil poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika.

Po 116. členu Kazenskega zakonika v zvezi s prvo alinejo 50. člena in 1. točko prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče kazen 13 (trinajst) let zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen sedem let in pet mesecev zapora, v katero se mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas odvzema prostosti in trajanja pripora od 28. 4. 2022 od 13.23 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 v zvezi s 494. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo solzivec in leseni kij. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, razen iz 8. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, to je nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca, z uvodno navedbo, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev ustavno zagotovljenih pravic obdolženca iz 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in obtožnico zavrže, ali namesto izpodbijane sodbe izda zavrnilno sodbo; in - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja, kot mu ga je očitalo tožilstvo in mu izreče predlagano kazen zapora trinajst let, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišče v novo sojenje in odločitev.

3. Glede na pritožbeno zahtevo zagovornika je višje sodišče, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, slednjega in obe stranki obvestilo o seji, katere so se vsi obveščeni tudi udeležili.

4. Iz istih razlogov, kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je zaradi varstva osebnega življenja obdolženca oziroma tajnosti njegovih zdravstvenih podatkov, je bila tudi na pritožbeni seji, v skladu z določbami šestega odstavka 378. člena v zvezi z 295. do 297. členom ZKP, po predlogu obeh strank javnost deloma, ob predstavitvi ugotovitev in zaključkov izvedencev psihiatrične stroke in izvedenca dr. B. B., izključena.

5. Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornika pa v celoti neutemeljena.

6. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe četrtega do šestega odstavka 492. člena tega zakona. Med postopkom po predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, je državno tožilstvo zoper obdolženca vložilo obtožnico, zato bi ob smiselni in pravilni uporabi šestega odstavka 492. člena ZKP moral državni tožilec predlog za izrek varnostnega ukrepa umakniti, oziroma bi moralo sodišče postopek za uporabo varnostnega ukrepa ustaviti. Šele za tem bi se kazenski postopek lahko nadaljeval na podlagi obtožnega akta državnega tožilca. V obravnavanem primeru pa predlog za izrek varnostnega ukrepa ni bil umaknjen, sodišče predloga tudi ni zavrglo in torej ni meritorno ugotovilo in odločilo, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven. Navedeno po mnenju zagovornika pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev obtožnice, da je bilo zato odločanje o vloženi obtožnici nedopustno, obdolžencu pa kršena ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj mu je bila z neizdajo sklepa o ustavitvi postopka o uporabi varnostnega ukrepa onemogočena pravica do pritožbe.

7. Šesti odstavek 492. člena ZKP določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oziroma obtožni predlog.

8. Povzeta zakonska določba omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.1

9. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je državno tožilstvo po opravljeni preiskavi zoper obdolženca vložilo predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker naj bi storil protipravno dejanje z zakonskimi znaki poskusa očitanega kaznivega dejanja. Po izvedbi dokazov s sodnimi izvedenci psihiatrične stroke na glavni obravnavi, pa je državna tožilka sodišču posredovala obtožnico, z dopisom, da z njo nadomešča predlog za izrek varnostnega ukrepa. Z enako vsebino v spremnem dopisu je nato sodišče obtožnico vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, z dodatnim opozorilom, da v skladu s šestim odstavkom 492. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 344. člena ZKP zoper vloženo obtožnico ni ugovora. Na naslednjem naroku dne 12. 6. 2023 je državna tožilka predstavila obtožnico in na kratko obrazložila razloge za njeno vložitev oziroma "nadomestitev" s predhodno vloženim predlogom za izrek varnostnega ukrepa, obdolženec pa je nato na vprašanje predsednice senata ali je seznanjen z vsebino obtožbe, ali razume njeno vsebino in razloge za njeno nadomestitev s predlogom za izrek varnostnega ukrepa, izjavil, da razume tako obtožnico, kot tudi razloge za nadomestitev, in da bo svoj zagovor podal na naslednjem naroku oziroma v nadaljevanju postopka. Glavna obravnava se je nadaljevala z dokazovanjem, obdolženec pa je na naslednjem naroku dne 22. 6. 2023 izjavil, da zagovora ne želi podati. Senat je v nadaljevanju odločal o ugovoru pravne narave in ponovljenem dokaznem predlogu zagovornika, sledila je beseda strank in razglasitev izpodbijane sodbe.

10. Povzeto procesno dogajanje pokaže, da sodišče prve stopnje (pred nadaljevanjem postopka z obtožnico) ni zavrglo predloga državne tožilke za izrek varnostnega ukrepa, čeprav bi glede na citirano zakonsko določbo šestega odstavka 492. člena ZKP - neodvisno od procesnega ravnanja državne tožilke, ki predloga ni umaknila -, to po presoji višjega sodišča moralo storiti ob ugotovitvi, da glede na izvedenska mnenja psihiatrov za izrek varnostnega ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zoper sklep o zavrženju je namreč dopustna (posebna) pritožba, (šele) na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju, pa omogočeno ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje.

11. Zagovornik ima zato prav, da postopek s predlogom za izrek varnostnega ukrepa ni bil formalnopravno zaključen, in da je bil v posledici kršitve določbe šestega odstavka 492. člena ZKP - torej neizdaje sklepa o zavrženju tega predloga - obdolženec prikrajšan za pravico do pravnega sredstva, nima pa prav v sicer zgolj posplošenem zatrjevanju, da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Primarno zato, ker je bilo vprašanje obdolženčeve (ne)prištevnosti, kot ena ključnih okoliščin, predmet presoje sodišča tudi po vložitvi obtožnice, kot to izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, in je glede na uveljavljane pritožbene razloge zagovornika tudi predmet tega pritožbenega postopka. Drugič pa zato, ker (že) po pravilnem opozorilu sodišča prve stopnje, zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona.2 Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva. Kot bistveno je tako po vsem navedenem treba upoštevati, da obdolženec po vložitvi obtožnice ni bil v ničemer prikrajšan v svoji pravici do obrambe, zato po presoji višjega sodišča uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in v zvezi s to še kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva, nista podani. Konkretni kazenski postopek kot celota namreč, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine, po presoji višjega sodišča ustreza standardu poštenega postopka.

12. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik tudi v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe glede zaslišanja zdravnikov psihiatrov iz zdravstvenega zavoda, kjer se je obdolženec neposredno pred dejanjem (od 2. 3. 2022 do 1. 4. 2022) zdravil na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor; vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 32474/2012 (zlasti v izvedensko mnenje nevropsihiatra C. C.); ter dokazna predloga glede pritegnitve izvedenca nevropsihiatra, ki bi po potrebi angažiral še izvedenca nevrokirurga in nevrologa, po mnenju zagovornika ni upoštevalo določil 17. in 258. člena ZKP, hkrati pa eklatantno kršilo obdolženčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka, je, da mora biti obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov razumna, notranje skladna in logično vzdržna. Sodišče prve stopnje pa je na glavni obravnavi dne 12. 6. 2023 zgolj pojasnilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in bi pomenila zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka.

13. Vsi navedeni dokazni predlogi se nanašajo na vprašanje obdolženčeve (ne)prištevnosti v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tako kot že pred sodiščem prve stopnje, je tudi v pritožbenem postopku treba utemeljiti relevantnost predlaganega dokaza, zatrjevano kršitev v zvezi z njegovo neizvedbo pa uveljavljati na konkretiziran način, da omogoča presojo njene utemeljenosti, kar vsebinsko pomeni potrebo po utemeljitvi vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Slednjemu zagovornik ni (v celoti) zadostil, saj pritožbenih navedb glede potrebe po zaslišanju zdravnikov psihiatrov Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, ni z ničemer dodatno utemeljil. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa skladno s podatki kazenskega spisa izhaja, da so prav vsi izvedenci psihiatrične stroke, kot tudi travmatolog dr. B. B., ki se je v relevantnem za sodišče opredeljeval zgolj glede vprašanja poškodbe možganov obdolženca iz leta 2007, pri izdelavi izvedenskih mnenj upoštevali tudi medicinsko dokumentacijo o obravnavi in zdravljenju obdolženca na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor v navedenem obdobju. Izvedenca dr. D. D. in E. E. sta skladno in enotno ugotovila, da iz te medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila pri obdolžencu prisotna kakšna druga psihična motnja od že ugotovljene v osnovnem mnenju, to je mešana osebnostna motnja (točka 39 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter da obdolženec v času hospitalizacije en mesec pred obravnavanim dogodkom ni izkazoval psihopatoloških znakov, ki bi kazali na kronično, hudo duševno motnjo, vse je dobro obvladoval, tudi klinično psihološki pregled je pokazal, da gre pri njem za neko mejno osebnostno strukturo (drugi odstavek točke 43 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi po ugotovitvah izvedenca dr. B. B. razlog za hospitalizacijo obdolženca spomladi 2022 ni bil poškodbeni, temveč psihiatrični (drugi odstavek točke 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovitve izvedencev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so torej glede zdravstvenega oziroma duševnega stanja obdolženca v času hospitalizacije en mesec pred obravnavanim dogodkom, enotne. Na tej podlagi je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe še za zaslišanje zdravnikov psihiatrov iz zavoda, kjer se je obdolženec zdravil, saj so vse relevantno v zvezi s tem gotovo zapisali (že) v medicinsko dokumentacijo, le-ta pa je bila torej predmet presoje in končno enakih ugotovitev vseh navedenih izvedencev. Kot že rečeno, pa zagovornik potrebe po zaslišanju zdravnikov obdolženca v pritožbi niti ni argumentiral. 14. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev glede zavrnitve vseh navedenih dokaznih predlogov obrambe (po tem, ko je razloge v zvezi s tem pojasnilo že na naroku dne 12. 6. 2023; stran 6 zapisnika o glavni obravnavi tega dne) primarno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarilo je, da je v zvezi s presojo obdolženčevega duševnega stanja, pomembnega za ta kazenski postopek, in tudi njegovo poškodbo glave v letu 2007, izvedlo obsežen dokazni postopek, s kar štirimi sodnimi izvedenci. Vsi izvedenci so svoje zaključke podali ob upoštevanju vse razpoložljive dokumentacije za obdolženca in podatkov v sodnem spisu, zato izvedba dokazov z zaslišanjem zdravnikov in psihologov, ter dodatno predlaganih izvedencev nevropsihiatra, nevrokirurga in nevrologa, ne bi v ničemer dodatno pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Nadalje je v točkah 35 do vključno 43 obrazložitve sodbe natančno in izčrpno povzelo vse relevantne ugotovitve in zaključke vseh sodnih izvedencev, nato pa v zvezi s temi v točkah 44 in 45 obrazložitve sodbe jasno, celovito in prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno. Tem vsebinskim razlogom zagovornik niti ne nasprotuje, temveč je bistvo njegovih pritožbenih navedb (zgolj) oziroma predvsem graja zavrnitve dokaznega predloga za določitev izvedenca nevropsihiatra, ter po potrebi še nevrokirurga in nevrologa, z utemeljitvijo, da so izključno slednji pristojni za ocenitev posledic poškodb glave obdolženca v juliju leta 2007. Zadnje CT slikanje v zvezi s to poškodbo je bilo opravljeno v marcu 2009, kar je 13 let pred obravnavanim dogodkom, zato bi bilo potrebno pri obdolžencu opraviti (ponovno) slikovno diagnostiko (CT ali MRI možganov), ki bi bodisi potrdila ali ovrgla okvare možganske skorje; dodatno pa tudi nujno potrebna preučitev izvedenskega mnenja nevropsihiatra C. C. iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 32474/2012. 15. V zvezi s slednjim zagovornik prezre, da je sodišče prve stopnje po predlogu obrambe v okviru dokaznega postopka (kot listinski dokaz) prebralo tudi izvedensko mnenje izvedenca C. C. z dne 3. 2. 2014, izdelano za potrebe postopka pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, predvsem pa so to mnenje (lahko) upoštevali tudi vsi v tem kazenskem postopku angažirani sodni izvedenci (točka 42 obrazložitve izpodbijane sodbe). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. Iz ugotovitev oziroma mnenja izvedenca C. C. pa sicer zagovornik izpostavlja zgolj njegove zaključke o duševnem stanju obdolženca pri izvršitvi takrat očitanega dejanja dne 10. 3. 2012, zanemari pa njegove ugotovitve glede te okoliščine pri dveh očitanih dejanjih teden dni pred tem, dne 3. 3. 2012. Predvsem pa je bistveno, da je bilo to izvedensko mnenje izdelano leta 2012 in zato, upoštevaje skladne in enotne zaključke v tem kazenskem postopku določenih izvedencev dr. D. D. in dr. E. E., z dopolnjujočim mnenjem dr. B. B., ne more biti relevantno, še manj pa odločilno za presojo obdolženčevega duševnega stanja oziroma njegove (ne)prištevnosti v času izvršitve sedaj očitanega kaznivega dejanja.

16. Prištevnost obdolženca se v kazenskem postopku domneva. Če nastane sum, da je izključena ali zmanjšana, pa lahko sodišče te okoliščine v skladu z določbo 265. člena ZKP ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, torej s strokovno pomočjo izvedenca psihiatrične stroke. Glede na nesporno ugotovitev, da je obdolženec v letu 2007 utrpel težjo poškodbo glave, je sodišče prve stopnje v zvezi s to okoliščino, po izrecnem predlogu izvedenke psihiatrične stroke dr. E. E., utemeljeno odredilo še (dodatno) izvedenstvo strokovnjaku travmatologu dr. B. B. (točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe). Slednji je po preučitvi celotne zdravstvene dokumentacije o utrpelih poškodbah in zdravljenju obdolženca ugotovil, da je bil pri slednjem po poškodbi glave dne 5. 10. 2007 opravljen EEG, ki je pokazal normalen izvid, brez kakršnihkoli odstopanj, po opravljeni CT preiskavi in kontrolnem pregledu dne 26. 3. 2009 pa je tudi nevrolog ugotovil, da ni bilo videti posebnosti, da so bile fiziološke oziroma električne spremembe izključene že z opravljenim EEG leta 2007, ter da diagnostika in nadaljnja terapija s strani nevrologije pri obdolžencu nista potrebni. Zaslišan na glavni obravnavi je izvedenec dodatno povedal, da se je sam opredeljeval le do ugotovljenih poškodb in sprememb pri obdolžencu, ki so bile ugotovljene s slikovnimi preiskavami, da se kot travmatolog ne opredeljuje do duševne motnje, in izrecno poudaril, da se s travmatološkimi poškodbami možganov v medicini primarno ukvarja specialist travmatolog (stran 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 30. 5. 2023, in točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Te njegove ugotovitve so bile (zgolj) "pomoč" oziroma dodatna podlaga in opora mnenju in zaključkom izvedenke dr. E. E., na katere je sicer oprta ugotovitev sodišča glede (bistveno zmanjšane) prištevnosti obdolženca. Slednja pa je, enako kot pred njo že izvedenec dr. D. D., zaključila, da gre pri obdolžencu za disocialno in čustveno neuravnovešeno osebnostno strukturo, torej za mešano osebnostno motnjo, zaradi katere je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja zmanjšana, a ne bistveno (možganska poškodba je sicer imela vpliv na obdolženčevo razmišljanje, vendar ta vpliv ni bil bistven), ravnanje obdolženca pa je bilo že zunaj okvirov možnosti kontrole in je bila tako njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje bistveno zmanjšana, vendar pa ne povsem okrnjena (točke 37 - 39 in 43 - 44 obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Zmotne in v nasprotju s podatki kazenskega spisa ter ugotovitvami dokaznega postopka so zato pritožbene navedbe zagovornika, da poleg mnenja mag. F. F. tudi iz izvedenskega mnenja dr. D. D. izhaja, da obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja ni bil prišteven, ter da so glede te okoliščine drugačne zgolj ugotovitve psihiatrinje dr. E. E.; njeno mnenje, ki temelji na mnenju izvedenca travmatologa, pa da zato ne more biti upoštevno. Sodišče prve stopnje je namreč glede na povzete nedvomne dejanske ugotovitve, temelječe na skladnih zaključkih dveh izvedencev psihiatrične stroke in dodatno podlago v mnenju izvedenca travmatologa, pravilno ugotovilo in v točkah 44 in 45 obrazložitve sodbe izčrpno ter prepričljivo utemeljilo oceno o obdolženčevi (zgolj) bistveno zmanjšani sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da ni bil neprišteven. Večkrat ponovljeni dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca nevropsihiatra, ki naj po potrebi angažira še nevrologa in nevrokirurga, je posledično utemeljeno zavrnilo, to svojo odločitev pa skozi razloge izpodbijane sodbe kot celote tudi ustrezno in zadostno utemeljilo. Ob navedenem sicer ni odveč poudariti, da je nevropsihiatrija, kot enotna specializacija, v katero sta bili združeni nevrologija in psihiatrija, obstajala v Republiki Sloveniji zgolj do leta 1970.3 Danes oziroma v času tega sojenja tako v imeniku sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje ni več vpisan noben nevropsihiater, zato temu dokaznemu predlogu zagovornika niti ni (bilo) mogoče ugoditi.

18. V 17. členu ZKP, ki določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe ter enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, je izraženo načelo iskanja materialne resnice, kot eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, med katerimi je ena najpomembnejših tudi prosta presoja dokazov, kot določata 18. člen in drugi odstavek 355. člena ZKP. Uresničevanje teh določb v praksi pomeni, da sodišče samostojno presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje napraviti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih, v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

19. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo, svojo odločitev pa glede na vse obrazloženo in upoštevaje, da je tudi presoja, ali so podani razlogi za postavitev novega izvedenca iz razlogov po 258. členu ZKP v domeni sodišča, ustrezno utemeljilo. Pritožbeno uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in hkrati še obdolženčeva ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, torej niso podane, zaradi zavrnitve problematiziranih dokaznih predlogov pa tudi dejansko stanje glede (ne)prištevnosti obdolženca ni bilo zmotno in tudi ne nepopolno ugotovljeno.

20. Tudi vsa ostala odločilna dejstva glede konkretnih očitkov obdolžencu, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (razen v zvezi s temi "dodatnega" obtožbenega očitka izvršitve dejanja na grozovit način), vključno z ugotovljenimi številnimi poškodbami na telesu oškodovanke, ko je bilo zaradi udarnine možganov in krvavitve pod možgansko ovojnico v nevarnosti njeno življenje, je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno, svoje zaključke pa ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov izčrpno in prepričljivo argumentiralo (točke 11 do vključno 34 obrazložitve sodbe). To velja tudi za oceno in utemeljitev obdolženčevega subjektivnega odnosa do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, da je kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa, dejanje pa je ostalo pri poskusu, saj ga ni dokončal (točka 48 obrazložitve sodbe). Tem razlogom zagovornik niti ne nasprotuje, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 21. Utemeljeno pa državna tožilka nasprotuje posegu sodišča prve stopnje v opis v obtožnici obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, s tem, ko je izpustilo očitek, da je skušal oškodovanki vzeti življenje na grozovit način, jo torej poskušal umoriti, ter mu očitan poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 prekvalificiralo v poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Višje sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje glede tega očitka zmotno presodilo odločilna dejstva oziroma jim pripisalo premajhno težo in tako nepravilno zaključilo, da dejstva in okoliščine v opisu dejanja ne opredeljujejo objektivnih okoliščin, ki bi "navadni" poskus umora povzdignile v "posebej zavržen" poskus odvzema življenja oškodovanki.

22. Po mnenju državne tožilke je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na podel in izredno okruten način, pri tem pa bil odločen, vztrajen in neusmiljen. Oškodovanko je spremljal ter počakal v parku v bližini njenega doma, jo izza hrbta napadel z bejzbolskim kijem medtem, ko je v nemogočem položaju za obrambo, čepeča česala psa, nato pa jo močno udaril po glavi in tilniku. Ko se mu je poskušala zoperstaviti, je uporabil še drugo sredstvo - solzivec in si s tem omogočil boljše izhodišče za nadaljevanje svojega napada in hkrati poslabšanje možnosti oškodovanke za nudenje obrambe. S tem, ko je oškodovanko z uporabo solzivca spravil na tla, je dosegel, da mu ni mogla nuditi aktivnega odpora in je le nemočno ležala na tleh, sposobna zgolj nastaviti roke pred nadaljnjimi silovitimi udarci po vitalnih delih, tudi po glavi, da je kričala od bolečin in trpela hude fizične in psihične muke, ki presegajo mejo običajnega trpljenja ob poskusu odvzema življenja. Ves čas napada je bila namreč oškodovanka pri zavesti in doživljala intenzivne bolečine, občutila je strah za lastno življenje, za katerega je mislila, da bo končano. Njeno izpovedbo o intenzivnem trpljenju je treba povezati še z izpovedbo priče H. H., ki je opisal, da je slišal nenormalno, nečloveško kričanje ženske in da je bilo na kraju vse krvavo, prav tako je bila oškodovanka popolnoma okrvavljena in se je po odhodu obdolženca s kraja dejanja dva ali trikrat onesvestila. O brutalnem napadu obdolženca izpričuje tudi opis oškodovanke po napadu, ki ga je podala priča G. G., z nazornim opisom, da je bila oškodovanka tako okrvavljena, da se ni videlo njenih las, iz ušes ji je tekla kri in po napadu je večkrat izgubila zavest, reševalci pa je sploh niso mogli oskrbeti, saj je kričala od bolečin, kjerkoli so jo prijeli.

23. Grozovitost, kot način izvršitve usmrtitve človeka, je tako imenovani normativni zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1, ki je močno kulturno pogojen.4 Vprašanje o tem, ali je nekaj grozovito ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Oboje je pomembno z vidika presoje storilčevega naklepa, ki mora pri vrednostnem normativnem zakonskem znaku vsebovati njegovo poznavanje dejanskih okoliščin, ki delajo njegovo ravnanje grozovito, in njegovo védenje, da žrtev intenzivno psihično ali fizično trpi, pri čemer ni potrebno, da sam šteje tako izvršitev za grozovito.5 Ker gre za kulturno pogojen zakonski znak, je pri njegovi napolnitvi v okviru objektivne presoje potrebno izhajati z vidika povprečnega opazovalca. Pri grozovitem načinu gre torej za način usmrtitve, ki jo povprečni opazovalec dojema kot posebej srhljivo, kar pomeni, da mora biti z vidika povprečnega opazovalca način odvzema življenja v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna kvaliteta mora biti take narave, da vzbuja občutek srhljivosti.6 Grozovitost je način izvršitve kaznivega dejanja in jo je v tej zvezi tudi potrebno ocenjevati, ne pa v zvezi s prepovedano posledico, do katere ima lahko storilec tudi drugačen subjektivni odnos7, kar pomeni, da mora biti torej grozovito sámo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja.

24. Povzete pritožbene navedbe državne tožilke o (konkretnem) izvršitvenem ravnanju obdolženca, pa tudi opisanih posledicah le tega za oškodovanko, imajo nedvomno podlago v izvedenih dokazih tekom glavne obravnave, kot je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Že iz samega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, kot v zvezi s tem tudi njenimi razlogi, zelo jasno izhaja, da so bili udarci s kijem le eden od sestavnih delov napada obdolženca. Sprva je namreč uporabil bejzbolski kij za udarce, nato pa še solzivec, s tem pa je svoj napad na oškodovanko stopnjeval, saj jo je onesposobil, da je padla na tla, nato pa v takšnem, zanjo brezizhodnem položaju, nadaljeval z zelo močnimi udarci z navedenim kijem po vitalnih delih oškodovanke, vse dokler ga ni zmotil klic naključnega mimoidočega. Že iz samega opisa dejanja je torej očitno razvidno naraščanje oziroma povečevanje napada, zato državna tožilka utemeljeno nasprotuje, kot navaja, poenostavljenemu stališču sodišča prve stopnje, da se udarci obdolženca po intenziteti niso stopnjevali. Opisan izvršitveni način obdolženčevega ravnanja zato tudi po presoji višjega sodišča že sam po sebi presega "klasični" način odvzema življenja, saj kot tak pri povprečnem opazovalcu vzbuja občutek srhljivosti. Ali povedano drugače, vzeti (oziroma v obravnavanem primeru poskušati vzeti) človeško življenje s kontinuiranimi, močnimi udarci z bejzbolskim kijem po glavi in drugih delih telesa, in žrtev pri tem z uporabo solzivca še dodatno onesposobiti za možnost kakršnekoli obrambe, je namreč brez dileme posebej srhljivo.

25. Ob sklicevanju na izpovedbo oškodovanke in prič državna tožilka nadalje utemeljeno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da glede na trajanje napada ni mogoče zatrjevati dolgotrajnejšega trpljenja oškodovanke. Očividec dejanja - priča H. H., se je namreč kraju dogajanja približeval ob hoji in mu tako, po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke, zelo verjetno ni namenjal pozornosti, dokler ni slišal "nenormalnega, nečloveškega, kričanja oškodovanke"; podobno pa tudi priča I. I., ki se je nahajal v svojem stanovanju, krikov oškodovanke ni slišal od samega začetka dogajanja. Kako hudo je doživljala napad, silovitost bolečin in njenega trpljenja ob zavedanju, da bi lahko v napadu obdolženca izgubila življenje, pa je s svojo izpovedbo o časovnem dojemanju napada in ovrednotenjem tega trajanja na pol ure, najbolj nazorno opisala oškodovanka sama. Sicer pa je stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, napačno. V teoriji in sodni praksi namreč ni zaslediti dajanja večjega pomena fizičnim bolečinam na račun psihičnih, še zlasti ne pri zavedanju žrtve, da bo (lahko) umrla v okoliščinah nasilnega odvzema življenja, ki ga je mogoče opisati kot smrtno grozo ob prenehanju življenja.8 Pri ovrednotenju storilčevega ravnanja kot grozovitega torej ni relevantno le fizično trpljenje žrtve, ki ji ga je povzročal storilec, temveč je treba pri tem upoštevati tudi psihično trpljenje tako v obliki strahu in nemoči, kot tudi zavedanju, da ji grozi smrt.9

26. Upoštevaje izpovedbo oškodovanke, kot jo je nesporno ugotovilo že sodišče prve stopnje, "da je obdolženec udarjal s polno silo, da je udarce čutila povsod, po hrbtenici, križu, nogah, rokah in glavi, da je po njej tolkel dolgo, približno pol ure in je ves čas, ko je bila na tleh, čutila bolečino, zavest pa izgubila šele kasneje in takrat pomislila, da bo umrla"; priče - očividca H. H. "da je slišal nenormalno, nečloveško kričanje ženske, ob prihodu na kraj pa videl moškega, ki je z bejzbol palico udarjal po njej, pri čemer se je palica spustila najmanj petkrat, preden je moški zaradi njegovega klica oziroma zavpitja nehal udarjati"; izpovedb prič, ki dogajanja oziroma očitanega izvršitvenega ravnanja obdolženca sicer niso videle, so pa v svoja stanovanja - J. J. celo v 13. nadstropje - slišale neznosno kričanje ženske, nato pa skozi okno videle popolnoma okrvavljeno oškodovanko, ki se je plazila po vseh štirih; policistke G. G. "da je bila oškodovanka na kraju vsa krvava, zmedena in prestrašena, da je večkrat izgubila zavest, da se je niso smeli dotakniti in je tudi po prihodu reševalcev in njihovi oskrbi zaradi bolečin kričala, kjerkoli so jo prijeli"; in nenazadnje ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. K. K., da je oškodovanka neposredno po dogodku, med obravnavo v UKC Maribor dvakrat doživela epileptični napad in je bila zato dvakrat intubirana, ter da so bili prizadejani udarci na njenem telesu zelo močni; ob hkratnem upoštevanju navedenih stališč pravne teorije in sodne prakse, je po presoji višjega sodišča mogoče nedvomno in razumno sklepanje, da je bilo izvršitveno ravnanje obdolženca grozovito. Skupni učinek oziroma intenziteta fizičnega in psihičnega trpljenja oškodovanke, torej bolečin in strahu, ki jih je doživljala ob napadu, in so po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke presegle "standardno" mejo nastanka pri (vsakem) odvzemu življenja, ob tem pa še njeno doživljanje nemoči in zavedanje oziroma misel, da bo umrla, tudi po presoji višjega sodišča daje nedvomno podlago za trden in razumen zaključek, da je podana objektivna sestavina grozovitega načina odvzema življenja, ki se kaže v izvršitvenem ravnanju obdolženca. Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.10

27. Poleg navedenih objektivnih okoliščin, so po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke podane tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki so se kazale v opisanem in obrazloženem stopnjevanju napada na oškodovanko, pa tudi v krvoželjnosti obdolženca, ki je imel v zavesti, da oškodovanki povzroča hudo trpljenje, bolečine in strah. Nedvomno je ob udarcih zaznal, da se oškodovanka muči, kriči in krvavi, pa je kljub temu vztrajal z močnimi udarci, vse dokler ga s klicem oziroma vpitjem ni zmotil naključni mimoidoči. Zgolj zaradi reakcije oziroma posredovanja slednjega, torej izven sfere ravnanja samega obdolženca, je začeto naklepno kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, pri čemer je k temu, da je oškodovanka ostala pri življenju, odločilno prispevala nudena hitra medicinska pomoč in oskrba. Izkazana je torej brezbrižnost obdolženca do njenih bolečin in trpljenja, pri čemer že sam način izvršitvenega dejanja omogoča zaključek, da obdolžencu ni šlo le za odvzem oškodovankinega življenja, temveč tudi, da ji povzroči "dodatno" trpljenje.

28. Višje sodišče po vsem navedenem v celoti pritrjuje državni tožilki, da v obravnavanem ravnanju ni šlo (le) za poskus odvzema življenja, temveč za dobro pripravljen, brezčuten in hkrati brutalen napad obdolženca, torej za poskus umora oškodovanke, pri čemer je dokončanje začetega kaznivega dejanja (po srečnem naključju) preprečilo ravnanje mimoidočega občana, ki je slišal neznosno kričanje oškodovanke, in s tem odvrnil obdolženca od nadaljnjega udarjanja po njenem telesu. Zato je višje sodišče poseglo v očitek dejanja v izreku tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po opisu, kot mu ga očita obtožnica - torej z dodatnim opisom "da je poskušal oškodovanko umoriti, tako, da ji je skušal vzeti življenje na grozovit način", posledično pa spremenilo tudi pravno opredelitev iz poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 29. Pri tem po mnenju višjega sodišča ne gre za sodbo presenečenja. Obdolženec je bil namreč pred izrekom te sodbe seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se je tudi imel možnost braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, pri čemer je bila skladno z ustavnosodno prakso kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v tem pritožbenem postopku.11 Opis in pravna opredelitev kaznivega dejanja, kot ga je kvalificiralo višje sodišče, sta namreč identična opisu in pravni opredelitvi v vloženi obtožnici, ki je bila pred nadaljevanjem dokaznega postopka vročena tako obdolžencu, kot njegovemu zagovorniku. Obdolženec je na naroku dne 12. 6. 2023 izjavil, da obtožnico razume in bo svoj zagovor podal na naslednji glavni obravnavi oziroma v nadaljevanju postopka, na naslednjem oziroma zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2023 pa, da ne želi podati zagovora (stran 5 zapisnika o glavni obravnavi tega dne). Slednje pomeni, da je torej obdolženec imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje. Z vročitvijo pritožbe državne tožilke v odgovor obdolžencu in njegovemu zagovorniku, pa je bila nadalje spoštovana tudi njegova pravica do izjave v pritožbenem postopku oziroma, kot že rečeno, zagotovljena kontradiktornost postopka in s tem ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

30. Zaradi spremembe odločb o krivdi in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, je višje sodišče moralo poseči tudi v odločbo o kazenski sankciji. Obdolžencu je za kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora najmanj petnajstih let, ob uporabi omilitvenih določil glede na ugotovljena dejstva, da je bila zmožnost obdolženca imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana in je šlo za poskus kaznivega dejanja, izreklo predlagano kazen trinajst let zapora. Pri tem je poleg splošnih pravil za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, kot relevantne upoštevalo vse že pred sodiščem prve stopnje in v točki 51 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljene olajševalne in obteževalne okoliščine, vključno s posledicami obdolženčevega ravnanja za oškodovanko, katere zdravljenje še vedno ni zaključeno, zaradi vseh poškodb glave pa bo njeno zdravje vselej v manjši meri okvarjeno. Po prepričanju višjega sodišča je tako izrečena kazen zapora primerna in pravična kazen glede na vse ugotovljene relevantne okoliščine in bo z njo tudi dosežen pričakovani učinek kazni na obdolženca (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Glede na ugotovljeno nevarnost, da bi lahko obdolženec na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, in oceno, da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, je sodišče prve stopnje obdolžencu, poleg kazni zapora, utemeljeno izreklo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Svojo odločitev in razloge za izrek te kazenske sankcije je v točki 53 obrazložitve sodbe izčrpno in prepričljivo argumentiralo, višje sodišče pa jim v celoti pritrjuje.

31. Po obrazloženem je višje sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji - kazni zapora spremenilo tako, da je obdolžencu očitano dejanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in mu na podlagi citiranih določb izreklo kazen trinajst let zapora (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbo zagovornika je v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP), saj med njenim preizkusom ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

32. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, odločitev pa temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Predlog ZKP-K, Poročevalec Državnega zbora, št. 282 z dne 3. 6. 2011, obrazložitev k 80. členu predloga zakona (sprememba 492. člena ZKP). 2 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 1041, tč. 10 in B. Nerat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba Ljubljana 2023, str. 434. 3 Gorazd V. Mrevlje, Psihiater na kavču Bojane Leskovar, Beletrina 2023, str. 108; in aktualni Seznam specializacij pri Zdravniški zbornici Slovenije. 4 D. Korošec v Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Ur.l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2018, str. 301 in M. Ambrož, Umor na grozovit način, Pravna praksa, št. 12, 29. 3. 2007, str. 29 - 30. 5 M. Ambrož, prav tam in A. Ferlinc, Med umorom in ubojem po KZ-1, Pravna praksa, št. 7/8, 18. 2. 2016, str. 18 - 21. 6 Sodba VSL III Kp 41847/2020 z dne 13. 7. 2022. 7 Sodba VSRS I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020, tč. 26. 8 Sodba VSL III Kp 41847/2020 z dne 13. 7. 2022. 9 Sodba VSRS I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011, tč. 13. 10 I. Vuksanović, Pojem grozovitosti v slovenski sodni praksi, Pravna praksa, št. 4, 27. 1. 2022, str. 6 - 7. 11 Prim. sodba VSRS I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022.