Jedro

Tožena stranka bi morala za ohranitev pravice do subvencije zaposliti delavce v soglasju s tožečo stranko (zavodom). Na temelju pogodbe ni bila upravičena sama izbirati, katere brezposelne osebe bo vključila v zaposlitveni program po pogodbi, pa čeprav bi te osebe ustrezale kriteriju „težje zaposljivih oseb“ iz 2. člena pogodbe.

Dolžnost, da tožeča stranka (zavod) toženi stranki (izvajalcu) napoti drugo brezposelno osebo, mogoče razumeti zgolj kot sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb). Vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani dajatveni del (1. in 3. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 463,12 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. VII Pg 259/2008-14 z dne 02. 12. 2009, naložilo toženi stranki plačilo zneska 8.693,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2008 do plačila (1. tč. izreka). V preostalem delu (za znesek 417,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 02. 2008 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.277,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (3. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v sporu, to je v dajatvenem delu sodbe (1. in 3. točka izreka).

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu tožeča stranka na podlagi 3. odstavka 13. člena Pogodbe o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa (v nadaljevanju: pogodba; priloga A2) zahteva vrnitev sorazmernega dela subvencij zaradi predčasnih prekinitev pogodb o zaposlitvi delavk K. B., G. S. in M. D.. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala z ugovoroma, ki ju ponavlja tudi v pritožbi, (1) da je opravila nadomestne zaposlitve v skladu s pogodbo in (2) da je do nezmožnosti izpolnitve njene pogodbene obveznosti prišlo po krivdi tožeče stranke.

Glede ugovora izpolnitve nadomestne zaposlitve Tožena stranka je zatrjevala, da je z zaposlitvijo oseb B. S., N. V., T. V., M. B., U. M.-P., I. G. in R. Z., izvedla nadomestno zaposlitev, kot je bila dogovorjena s pogodbo za primer predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka za ohranitev pravice do subvencije zaposliti navedene delavce v soglasju s tožečo stranko. Iz določila 1. odstavka 13. člena pogodbe namreč izhaja, da mora brezposelno osebo, kateri vključitev v lokalno zaposlitvenem programu preneha, nadomestiti druga brezposelna oseba, ki jo po dogovoru z izvajalcem k njemu napoti zavod. Tudi 5. člen pogodbe določa, da izvajalec vključi v lokalno zaposlitveni program brezposelne osebe, ki mu jih napoti zavod. To pomeni, da lahko do nadomestne zaposlitve pride šele, ko je o tem podan konsenz med strankama pogodbe, to je zavodom in izvajalcem (tožečo in toženo stranko). Iz razloženega sledi, da tožena stranka na temelju pogodbe ni bila upravičena sama izbirati, katere brezposelne osebe bo vključila v zaposlitveni program po pogodbi, pa čeprav bi te osebe ustrezale kriteriju „težje zaposljivih oseb“ iz 2. člena pogodbe. Zato bi lahko uspela z ugovorom, da je izpolnila pogodbeno obveznost nadomestne izpolnitve le, če bi izkazala, da je zaposlila brezposelne osebe, ki jih je k njej napotila tožeča stranka.

Tožena stranka je sama zatrjevala, da nobenega od nadomestnih kandidatov, ki jih je k njej napotila tožeča stranka, ni izbrala (prim. odg. na tožbo, list. št. 14). To hkrati pomeni, da nobena od sedmih naknadno zaposlenih oseb ni bila zaposlena na način, kot ga predvideva pogodba - to je po napotitvi brezposelne osebe s strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka z izvedenimi naknadnimi zaposlitvami ni ravnala skladno z določili pogodbe.

Takšnega stališča pritožbenega sodišča ne more omajati niti sklicevanje tožene stranke, da je nadomestne zaposlitve izvajala „s sodelovanjem zavoda“. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sodelovali pri poskusu izvedbe nadomestne izpolnitve (prim. navedbe tožeče stranke, list. št. 3, 16 ipd., in navedbe tožene stranke, list. št. 22, 37, ipd.). Vendar pa za odločitev v tej pravdi ni bistveno vprašanje, ali sta pravdni stranki sodelovali pri poskusu izvedbe nadomestne zaposlitve, bistvena je ugotovitev, da do uspešne izvedbe nadomestne zaposlitve na pogodbeno predviden način ni prišlo. Zato se izkaže za pravno nepomembno obširno pritožbeno izvajanje o „sodelovanju“ tožeče stranke pri nadomestnih izpolnitvah in sklicevanje pritožnice na dokaze, ki naj bi to potrdili (predlagane priče, uradni zaznamek tožeče stranke z dne 25. 01. 2006 - A14 in pogodbe o zaposlitvi za naknadno zaposlene delavke). Iz istega razloga izzveni tudi pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče teh dokazov ni izvedlo oziroma jih ni dokazno ocenilo.

Glede ugovora nemožnosti izvedbe nadomestne izpolnitve Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da ji ni zagotovila ustreznih delavcev za izvedbo nadomestne izpolnitve, ker naj bi k njej napotila le takšne brezposelne osebe, ki niso imele niti pogojev, niti interesa za delo, ali pa se sploh niso javile na razgovor (prim. list. št. 24). Ker naj bi torej prišlo do nemožnosti izpolnitve tožene stranke zaradi krivde tožeče stranke, je treba v danem primeru uporabiti določilo 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zgoraj opisanim pravnim stališčem tožene stranke, ki ga ta ponavlja tudi v pritožbi. Pravdni stranki sta namreč sklenili dvostransko pogodbo, na podlagi katere sta sprejeli vsaka svojo obveznost: tožeča stranka, da bo nakazala denarna sredstva za izvajanje lokalno zaposlitvenega programa (3. člen pogodbe), tožena stranka pa da bo v ta program vključila brezposelne osebe, ki ji jih bo napotila tožeča stranka (5. člen pogodbe). Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožeča stranka zagotovila plačilo subvencije v višini 4.172,93 EUR za vsako od osem brezposelnih oseb, ki jih je zaposlila tožena stranka. S tem je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi izpolnila. Tožena do tožeče stranke zato iz tega pogodbenega razmerja ne more imeti več nobene terjatve. Iz razloženega sledi, da v danem primeru nima nobenega pomena sklicevanje tožene stranke na določilo 1. odst. 117. člena OZ; smisel tega določila namreč je, da ostane tista stranka, ki je povzročila nemožnost izpolnitve nasprotne stranke, zavezana, da opravi svojo izpolnitev.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da naj bi iz pogodbe izhajala izpolnitvena zaveza tožeče stranke za zagotovitev ustreznega nadomestnega delavca v primeru predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi dotedanjim delavcem. Dolžnost, da tožeča stranka (zavod) v takšnem primeru toženi stranki (izvajalcu) napoti drugo brezposelno osebo, je po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče razumeti zgolj kot sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb). Vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela. Po ugasnitvi obveznosti tožene stranke namreč pomenijo ta sredstva koristi, ki jih je tožena stranka imela od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Skladno takšni argumentaciji določilo 3. odstavka 13. člena pogodbe ureja obveznost izvajalca, da v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi in neizvedbi nadomestne zaposlitve povrne zavodu znesek 41.666,67 SIT (173,87 EUR) za vsak neizpolnjeni mesec pogodbeno dogovorjenega trajanja zaposlitve. Iz razloženega torej sledi, da zahtevku tožeče stranke iz naslova pogodbeno urejene pravice do neupravičene pridobitve v konkretnem primeru ni mogoče odkloniti pravnega varstva.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, svoje pa nosi sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan izdaje sodne odločbe (0,459 EUR) znese 229,50 EUR. Upoštevaje materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (4,59 EUR)in 20% DDV (46,818 EUR) 280,91 EUR nagrade za pooblaščenca. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi takso za odgovor na pritožbo v višini 182,21 EUR. Skupni znesek pritožbenih stroškov, ki jih mora tožena stranka tožeči povrniti tako znese 463,12 EUR.