Jedro

Pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica je zavarovana tudi z odškodninsko sankcijo.

Kritika mora biti objektivna in ne sme biti žaljiva. Pravica do svobodnega izražanja namreč ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravice drugih (15. čl. Ustave RS), oz. zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (2. odst. 10. čl. Evropske konvencije).

Pravni standard pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter pravdne stroške v višini 317.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2004 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 28.836,32 SIT, v roku 15-tih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve njegovega dobrega imena in časti v višini 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, višji tožbeni (obrestni) zahtevek je zavrnilo ter naložilo tožencu, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 382.225,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2004 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh. Ugotovilo je, da je imel toženec na zboru krajanov A. v septembru 1999 (ki je bil sklican v zvezi z volitvami oz. odcepitvijo Krajevne skupnosti A. in H. in ustanovitvijo nove občine) govor, v katerem je podal izjavo, ki vsebuje negativno vrednostno oceno o tožniku, del te izjave je bil objavljen 14.9.1999 v časopisu P. pod naslovom članka "Srečanje Kalimera in Butalcev". Izrečenih besed toženec ni zanikal, sodišče prve stopnje pa se je o le-teh prepričalo tudi samo z gledanjem video posnetka navedenega zbora, prebranjem navedenega članka in zaslišanjem priče J.T.. Gre za sledeče toženčeve besede: "Vseskozi že poslušamo in nam živce para že nekaj let tisti prevarant od S. in vi ste njegovi priskledniki. Da ne bo obviselo v zraku, prevarant je dokaz sodišča, ki mu je onemogočilo, da si je polastil oz. skušal s pogodbo kot advokat, ki dobro ve, kaj se sme in kaj se ne sme, z najemnino pograbit premoženje A.". V časopisnem članku je bil objavljen le povzetek te izjave in sicer : "Mislim, da je to maslo prevaranta, D.S., in vi ste njegovi priskledniki! Prevarant je argumentiran, saj mu je sodišče preprečilo oz. razveljavilo najemno pogodbo hotela A.C...." in s katero se je tožnik seznanil ob prebiranju časopisa P., saj na zboru krajanov ni bil navzoč. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izrečene besede pomenijo grob poseg v zavarovano sfero tožnikove osebnosti. Gre za negativno vrednostno oceno in objektivno žaljiv očitek toženca, za razžalitev kot delikt civilnega prava, zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine in mu glede na intenziteto in trajanje le-teh ter odražanje v okolju, v katerem tožnik živi in dela, ter dejstvo, da je tožnik odvetnik, za katerega je še posebej pomembna čast in dobro ime, v skladu s čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) priznalo odškodnino v višini 900.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožniku plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni upoštevalo toženčevih predlogov za predložitev narokov dne 16.4. in 30.6.2003 zaradi zdravstvenih težav, o čemer je predložil tudi zdravstveno dokumentacijo. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju in ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ter samimi listinami. Meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je toženec na zboru krajanov A. septembra 1999 s svojim govorom posegel v zavarovano sfero tožnikove osebnosti, ker naj bi žalil tožnikovo čast in dobro ime, kot tudi da niso podane okoliščine, ki bi izključevale protipravnost toženčevega dejanja. Toženec ni govoril z žaljivim, zaničevalnim namenom, ampak osebno prizadet kot krajan A., ki mu ni vseeno, kaj se dogaja s krajem in M.O.K. Toženčev nastop oz. govor je treba presojati v kontekstu celotnega dogajanja na zboru. Šlo je za že tretji zbor krajanov na isto temo, to je razdelitev MOK ter poskus peščice ljudi, da se ustanovi Občina A.- H., kljub temu, da so se krajani A. že na predhodnih zborih z veliko večino izrekli proti temu. Tožnik je aktiven privrženec ideje o razbitju MOK in ustanovitvi samostojne občine A. (izpoved priče D.K.). Tožnikovo delovanje je privedlo tudi do znane odločbe Ustavnega sodišča o razdelitvi MOKK. ter s tem v zvezi do situacije, ko leta 1998 na območju MOK ni bilo lokalnih volitev, zato občani niso mogli realizirati svoje volilne pravice in sami odločati o svoji lokalni samoupravi, kar je povzročilo veliko ogorčenost ljudi, ki so bili proti razbitju občine. Iz izpovedbe priče J.H. izhaja, da so krajani A. za nastalo situacijo glede svojega kraja krivili prav tožnika. V tesni povezavi z vprašanjem, kakšna bo usoda A. na področju lokalne organiziranosti, pa je bilo tudi ravnanje tožnika pri sklenitvi pogodbe med A.A. in družbo A., katere ustanovitelj je bil tožnik. Toženec je v spis v dokazne namene predložil članek, objavljen v P. v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v K. v zvezi s to pogodbo, katere sporni del je bil predmet sodne presoje na podlagi tožbe takratnega družbenega pravobranilca za ugotovitev delne ničnosti te pogodbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja. Sodišče ni izvedlo tega dokaza, ker je navedlo, da toženec članka ni predložil, čeprav je res nasprotno. Zato vztraja, da se ta dokaz izvede v primeru ponovnega postopka. Iz tega članka izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je nično tisto določilo predmetne pogodbe, po katerem bi v primeru lastninskega preoblikovanja A. plačilo najemnine za posamezne nepremičnine postalo kapitalski vložek A. v A.A. Sodišče je ugotovilo, da takšno lastninjenje takratni Zakon o družbenem kapitalu ni dovoljeval. P. so takšen način oz. poskus lastninjenja družbenega premoženja poimenovale kot "S. model lastninjenja", kar je bilo krajanom A. znano in je med njimi bilo o tej pogodbi veliko govora, kot je povedala priča J.H.. Tudi, da je vladalo med A. prepričanje, da je bila ta pogodba za A. kot kraj škodljiva, ker je onemogočila razvoj turizma, da so na zboru krajanov v septembru 1999 o tožniku veliko govorili in so v tistem času tudi časopisi pisali, da je bila A. narejena velika škoda ter da so ljudje v A. bili prepričani, da je za nastalo situacijo v A. kriv tožnik. O izpovedbi priče J.H. sodba nima razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva. Krajani A. so povezovali ravnanje tožnika glede poskusa razbitja MOK in ustanovitve samostojne Občine A. ter glede poskusa lastninjenja A.A. po sporno delni nični pogodbi, pri čemer so tožnika šteli kot krivca za nastalo situacijo v A.. V takšni luči je potekal tudi zbor krajanov v septembru 1999. Iz izpovedb prič D.D., D.K. in J.H. sledi, da v toženčevi razpravi na zboru sploh niso zaznali kakšne žaljivosti njegovih besed na račun tožnika, kar potrjuje, da ljudje njegovih besed, ki so bile izrečene v zvezi s tožnikom, niso jemali kot nekakšen osebni žaljiv napad na tožnika, ampak kot izraz njegovega mnenja o tožnikovem neustreznem ravnanju v zadevah, ki so bile za A. in njihov kraj življenjskega pomena. Z besedo prevarant ni mislil na negativno vrednostno oceno, temveč na tožnikovo za krajane škodljivo delovanje. Tako glede zavzemanja za razbitje MOK kot glede poskusa privatizacije družbene lastnine v A.A.. Toženec je na zboru zgolj kritično obravnaval delovanje tožnika kot javne osebe v smeri njegovih aktivnosti, ne pa z vidika njegovega zasebnega življenja. Neresnična je izpoved priče T. o ponižujočem, sramotilnem govoru. Kaj takega tudi iz video posnetka, upoštevajoč celoten potek dogajanja na zboru, ni razvidno in je zgrešena ocena sodišča o toženčevem žaljivem, prezirajočem, zaničujočem in sovražnem nastopu tožnika (katerega na zboru niti ni bilo). Sodišče ni zaslišalo ostalih predlaganih prič D.P., M.A. in A.J., ki so bili prisotni na zboru in ki bi potrdili, da je šlo za toženčevo argumentirano kritiko, ne pa žaljenje. Dejstvo je, da je tožnik javna osebnost in je njegovo ravnanje podvrženo javni kritiki, ljudski presoji, pri čemer imajo ljudje za presojo ravnanja javnih oseb strožja merila. Toženčeva meja dopustne kritike tožnikovega delovanja ni bila prekoračena. Zbor krajanov predstavlja eno najširših organiziranih oblik družbenega delovanja občanov in je namenjen javni konfrontaciji različnih mnenj o perečih vprašanjih, ki so za občane življenjskega pomena. Iz posnetka je razvidno, da je toženec govoril z osebno prizadetostjo, ne pa z nekakšno ironijo, sarkazmom ali cinizmom oz. na način, da je njegov cilj obračunati s tožnikom in ga ponižati. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ne obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost toženčevega dejanja in ki se nanašajo na vprašanje, ali je toženec govoril tedaj pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti oz. o obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi. Toženec je na zboru razpravljal kot krajan A., obravnavalo se je vprašanje oblike organiziranosti A. in kar je imelo in še ima velik politični predznak. Takšno delovanje na zboru krajanov pa je gotovo oblika opravljanja družbene dejavnosti, pri čemer se je toženec zavzemal za spoštovanje že večkrat demokratično izražene volje velike večine krajanov, da A. ostane v MOK Podrejeno toženec meni, da je prisojena odškodnina previsoka in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tožnikova prizadetost zaradi kritike njegovega ravnanja ni mogla biti visoka, prav tako ne intenzivnost zatrjevanih duševnih bolečin. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, katero očita pritožba. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opravilo več narokov za glavno obravnavo, predmet pritožbe sta narok z dne 16.4.2003 in 30.6.2003, katera je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti toženca in njegovega pooblaščenca. Na oba naroka sta bila toženec in njegov pooblaščenec pravilno vabljena (list.št. 22, 40 spisa). Res je toženec prosil za preložitev teh narokov zaradi zdravstvenih razlogov, čemur sodišče prve stopnje ni ugodilo, vendar dejstvo, da ni ugodilo predlogu toženca za preložitev narokov, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženčeva osebna navzočnost na naroku ni bila nujno potrebna. Toženec je svoje navedbe dejanske in pravne narave podal v odgovoru na tožbo in predlagal dokaze, možnost obravnavanja pred sodiščem pa mu je bila zagotovljena s tem, ko je bil o narokih obveščen njegov pooblaščenec, ki pa se narokov ni udeležil, niti opravičil svojih izostankov. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ga je sodišče prve stopnje prikrajšalo za pravico udeležbe na (dveh) narokih in mu s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlagan dokaz z zaslišanjem toženca kot stranke pa je sodišče izvedlo na naroku dne 2.2.2004 (list.št. 71 spisa). Zaključiti je torej, da sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo toženčevih predlogov za preložitev narokov dne 16.4. in 30.6.2003 ni ravnalo nezakonito in tožencu ni odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj bi na oba naroka lahko pristopil njegov pooblaščenec. Zatrjevana kršitev postopka ni podana, niti ni podana (v pritožbi) zatrjevana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Takšne kršitve sodišče druge stopnje ni ugotovilo, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in razumljivi in niso podana zatrjevana nasprotja. Tudi kakšne druge absolutne bistvene kršitve postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni ugotovilo, zato pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec neutemeljeno uveljavlja.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča so besede, izrečene na zboru krajanov Krajevne skupnosti A. septembra 1999, ki se nanašajo na tožnika, takšne, da predstavljajo žalitev dobrega imena in časti in pomenijo poseg v zavarovano sfero tožnikove osebnosti. Ustava Republike Slovenije zagotavlja v 35. čl. nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V 39. čl. zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. V 15. čl. Ustava RS določa, da so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( v nad. Evropska konvencija, Ur.list RS - Mednarodne pogodbe, štev. 7-41/94 z dne 13.6.1994 - Ur.list RS, štev. 33/94) v 1. odst. 10. čl. določa pravico vsakogar do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. V 2. odst. citiranega člena pa Evropska konvencija to pravico med drugim omejuje tako, da določa, da izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne....za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. Pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica je zavarovana tudi z odškodninsko sankcijo. Tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi 1. odst. 200. čl. ZOR, ki določa, da sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani kumulativno naslednji elementi: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza ter odgovornost povzročiteljev. Toženec se je že v postopku na prvi stopnji (in to ponavlja v pritožbi) skliceval na to, da obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost njegovega dejanja, ker je na zboru krajanov v septembru 1999 govoril kot krajan A., kar predstavlja obliko opravljanja družbene dejavnosti. Tudi če bi ob široki interpretaciji slednjemu bilo moč slediti, pa ni mogoče pritrditi pritožbenemu vztrajanju o izključitvi protipravnosti, saj kot je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, je to upoštevno ob pogoju, če pri tem ni bilo žaljivega, zaničevalnega namena. Pritožbene trditve, da je pomenilo toženčevo dejanje (besede) resno, argumentirano kritiko tožnika (kot aktivnega privrženca ideje o razbitju MOK), pa tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo. Toženec je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kar tudi v pritožbi ne prereka, še ob zaslišanju ponovil, da je toženec prevarant oz. slepar, in kar je enako izjavil na kritičnem zboru krajanov v septembru 1999. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se sicer res zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenja in v tožnikovem primeru toženec utemeljeno opozarja, da je tožnik javna osebnost in je njegovo ravnanje podvrženo javni kritiki. Toda kritika mora biti objektivna in ne sme biti žaljiva. V danem primeru etiketiranje tožnika "z maslom prevaranta" nima zveze oz. ni resna, argumentirana kritika, ki bi jo moral trpeti javni delavec, čeprav je sicer lahko izpostavljen javni kritiki. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je toženčeva meja dopustne kritike tožnikovega delovanja bila prekoračena - ne opravičujejo ga niti okoliščine, v katerih je to podal, niti smoter, ki ga je zasledoval (kot nasprotnik odcepitve Krajevne skupnosti). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o žaljivosti izrečenih besed, o čemer se je prepričalo (predvsem) z gledanjem video posnetka in izpovedjo priče T., zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič D., K., H., ki da niso zaznale žaljivosti besed na račun tožnika, saj so te priče izpovedale, da "se ne spomnijo, da bi bile sploh izrečene navedene besede o tožniku", čemur seveda, glede na video posnetek, ni mogoče slediti. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem nadaljnjih prič. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil v septembru 1999 sklican zbor krajanov A. v zvezi z vprašanjem odcepitve Krajevne skupnosti A. in H. in ustanovitvijo nove občine in namen zbora torej ni bilo obravnavanje tožnikovega ravnanja v zvezi s pogodbo o prevzemu v upravljanje podjetja A. p.o., na kar so se dejansko nanašale izrečene toženčeve besede. Zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da toženčeva kritika (besede) na zboru sploh ni bila upravičena. Pritožbene trditve o povezavi tožnikovega ravnanja v zvezi s "pogodbo o prevzemu v upravljanje A. p.o." in tožnikovega zavzemanja za razbitje MOK in ustanovitev nove Občine A. in torej usodo A. na področju lokalne samouprave kot opravičilo za izrečene besede o tožniku, pa so v takem kontekstu nove in kot take (novote) torej neupoštevne (glede na 1. odst. 337. čl. ZPP). V postopku na prvi stopnji je namreč toženec gradil svoje nasprotne trditve z utemeljevanjem in dokazovanjem, da z izrečenimi besedami ni imel namena razžaliti tožnika, na zboru je pojasnjeval le, zakaj je proti ponovnemu referendumu o vprašanju oblikovanja samostojne občine, v razburjenosti pa je nato o tožniku povedal le to, kar je povzel iz časopisnega članka v zvezi z že omenjeno sporno pogodbo. Iz spisovnih podatkov pa sploh ne izhaja, da bi ta članek (v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v K. o delno nični pogodbi) toženec v postopku na prvi stopnji predložil v dokazne namene, niti sodbo (in je nasprotna pritožbena trditev protispisna), o izpovedi priče H. v zvezi s tem pa se je sodišče prve stopnje izreklo (stran 6 sodbe) in tudi ta nasprotna pritožbena trditev ne drži. Nenazadnje, da bi toženec iz zatrjevanega pisnega članka povzel trditev o tožniku kot "maslu prevaranta" niti v pritožbi ne zatrjuje, niti kaj takega ne izhaja iz izpovedi priče J.H. (list.št. 74, 75 spisa), na katero se pritožba izrecno sklicuje. Ob takem etiketiranju tožnika pa, kot že navedeno, ne vzdrži pritožbena teza o resni, argumentirani kritiki tožnika (kot zagovornika ustanovitve nove občine). Pravica do svobodnega izražanja namreč ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravice drugih (15. čl. Ustave RS), oz. zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (2. odst. 10. čl. Evropske konvencije). V danem primeru gre za varstvo pravice do spoštovanja zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. čl. Ustave RS in po 8. čl. Evropske konvencije.

Toženec je z očitanimi nedopustnimi besedami kršil tožnikovo osebnostno pravico do take mere, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine po 200. čl. ZOR, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika ugotovilo, da je zaradi razžalitve časti in dobrega imena trpel duševne bolečine. Prav pa ima pritožba in v tem ji pritožbeno sodišče pritrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odškodnina, ki jo je prisodilo tožniku, previsoka. Čeprav sta človekova čast in dobro ime pomembni dobrini, pa je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine potrebno izhajati iz vseh kriterijev, ki jih določa 2. odst. 200. čl. ZOR. Gre za pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odločanju gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnika zadoščenje, to je vedno individualni pojem, mora pa biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Upoštevanje vsega tega v konkretnem primeru (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na vse ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča v tem delu na strani 7, 8 izpodbijane sodbe) in sodno prakso, ki se je za takšno obliko škod izoblikovala, pa znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina v obravnavanem primeru 600.000,00 SIT. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je odškodnino znižalo na 600.000,00 SIT, v ostalem delu pa pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških postopka na prvi stopnji. Glede na končni uspeh v pravdi je tožnik uspel le s 83 % svojega zahtevka (zahteval je skupno 900.000,00 SIT odškodnine, tako da je uspeh po višini le 66 %, po temelju pa je uspel 100 %). Toženec je zato dolžan povrniti tožniku pravdne stroške do višine 83 %. Skupno so bili tožnikovi stroški odmerjeni na prvi stopnji na 382.225,60 SIT, toženec je priglasil le stroške sodne takse za odgovor na tožbo, kar pa ni več upoštevno glede na določila 9. čl. Zakona o sodnih taksah.

Ker je toženec s pritožbo delno uspel (33 %), je v taki višini upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (165. v zvezi s 154. čl. ZPP), medtem ko zamudnih obresti od prisojenih pritožbenih stroškov toženec ni zahteval. Pritožbeni stroški se nanašajo na odvetniške stroške po odvetniški tarifi (sestava pritožbe - tarifna štev. 21/1 v zvezi s tarifno štev. 18 odvetniške tarife - 375 točk, poročilo stranki - 20 točk, materialni stroški - 2 %), skupno 44.319,00 SIT, 20 % DDV - 8.863,80 SIT in sodna taksa za pritožbo po Zakonu o sodnih taksah - 34.200,00 SIT.