Jedro

Zakon ni določil izjem, ki bi dovoljevale pripravniku pristop k pravniškem državnem izpitu večkrat, kot je določeno v drugem odstavku 20. člena ZDPI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 2003. Z navedeno odločbo tožena stranka na podlagi drugega odstavka 20. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu - ZPDI (Ur. l. RS, št. 13/94,71/94 in 5/99), tožnici ni dovolila pristopa k pravniškem državnem izpitu. Tožnica je že trikrat neuspešno opravljala pravniški državni izpit, zaradi česar ji na podlagi navedene zakonske določbe ni mogoče dovoliti ponovnega pristopa k izpitu, saj navedena zakonska določba ne pozna nobene izjeme.

2. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogi, ki jih je tožena stranka navedla za svojo odločitev. Sklicuje se na drugi odstavek 20. člena ZDPI in 17. člen Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 14/95, v nadaljevanju Pravilnik) ter zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene.

3. Tožnica z revizijo (prej pritožbo) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so v njej navedeni razlogi o določenih dejstvih med seboj v nasprotju. Med drugim navaja, da je na glavni obravnavi pri sodišču prve stopnje povedala, da je imela v času poteka izpita več odmorov, to pa pomeni, da je bilo članom komisije znano, da njeno zdravstveno stanje ni bilo primerno. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pogoj za uveljavljanje opravičenih razlogov izrecno navajanje le teh pred izpitom. Niti upravni organ niti sodišče se do zdravstvene dokumentacije nista izrecno opredelila, posledica tega pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V primeru dvoma bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem, kar je v tožbi tudi predlagala. Upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni vodil posebnega ugotovitvenega postopka pač pa je odločbo izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku in je zato bistveno kršil določbe postopka. Tožnica tudi ni sodelovala v postopku izdaje odločbe tožene stranke. Opozarja na nepravilno vodenje zapisnika pri izpitu, ki bi moral upoštevati določbe 74. do 81. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker jih ni, so podane bistvene kršitve pravil postopka. Zatrjuje kršitev 2., 14., 49., 57., 153. in 158 člena Ustave RS (v nadaljevanju USRS). Navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju s 14. členom USRS, ker postavlja delavce v pravosodnih organih v neenakopravni položaj z delavci v državni upravi. Univerzitetni diplomirani pravniki, ki opravljajo pravniški državni izpit in ga v treh poizkusih ne opravijo, so v neenakopravnem položaju glede na določbe 158. člena USRS. Drugi odstavek 20. člena ZPDI je v neskladju z 158. členom ker odločbe državnega organ ni mogoče odpraviti. S sedanjo zakonsko ureditvijo je enkrat za vselej onemogočeno opravljanje določenega poklica v primeru, da kandidat trikrat zaporedoma ni uspešno opravil izpita. Drugi odstavek 20. člena ZPDI krši določbo 49. člena USRS, ki določa, da ima vsakdo prosto izbiro zaposlitve. Kršeni sta tudi načeli „ekvivalence“ in pravičnosti, vsebovani v ustavnem načelu pravne in socialne države (2. člen USRS), ker prizadetim zaradi izpodbijanega omejevanja ni dana pravica do opravljanja poklica. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi njenemu tožbenemu zahtevku .

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Sporno v tej zadevi je, ali je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko tožnici ni dovolila ponovnega pristopa k pravniškemu državnemu izpitu. Število dovoljenih pristopov k pravniškem državnem izpitu določa drugi odstavek 20. člena ZPDI, na katerega je svojo odločitev oprla tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ta določa, da pripravniku, ki po tretjem dovoljenem pristopu ne opravi uspešno izpita, ni dovoljen ponovni pristop. Zakon ni določil izjem, ki bi dovoljevale pripravniku pristop k pravniškem državnem izpitu večkrat, kot je določeno v drugem odstavku 20. člena ZDPI. Zakonodajalec je torej določil, da so dovoljeni trije pristopi k opravljanju pravniškega državnega izpita, pri čemer pa je posebej uredil primere, ko se ponovitev dela izpita ne šteje za ponoven pristop (prvi, drugi, tretji odstavek 26. člena ter četrti odstavek 28. člena ZPDI), za kar pa ne gre v tem primeru. V Pravilniku je določil tudi pravila glede odsotnosti ali odstopa kandidata od pravniškega državnega izpita. Da bi od izpita odstopila, revidentka ne zatrjuje in to tudi ne izhaja iz podatkov spisa. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožnica trikrat pristopila k pravniškemu državnemu izpitu, da so bili vsi trije pristopi pravno veljavni, da izpita trikrat ni uspešno opravila in da v nobenem primeru ni odstopila od opravljanja izpita. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanja se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je upravni organ pravilno uporabil določbo drugega odstavka 20. člena ZPDI in tožnici ni dovolil ponovnega (četrtega) pristopa k izpitu. Upoštevajoč navedeno v obravnavani zadevi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato Vrhovno sodišče takšen ugovor revidentke kot neutemeljen zavrača. 10. V reviziji se za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, ta ne preizkuša, zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do očitkov revizije, da je bila upravna odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku in ne o tem, kako je bil voden zapisnik o poteku izpita. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede ugovorov, da se tožena stranka ni izrecno opredelila do zdravstvene dokumentacije, pa je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da vprašanja veljavnosti pristopa k izpitu ni mogoče opravičevati z naknadno predložitvijo zdravniških potrdil (tožnica je v tožbi sama navajala, da se na posameznem izpitu na zdravstveno počutje ni sklicevala) zato tega, da tožena stranka zdravstvene dokumentacije vsebinsko ni presojala, ni mogoče šteti kot pomanjkljivost, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da okoliščin v zvezi z zdravstvenim stanjem ni mogoče ugotavljati z naknadnim izvedeniškim mnenjem, saj so se vsi pristopi k izpitu šteli kot veljavni.

11. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev ustavnih pravic, ker naj bi bil drugi odstavek 20. člen ZPDI v nasprotju z določbami USRS, ki jih revizija navaja. Ustavno sodišče RS je dne 15. 1. 2006 z odločbo, št. U-I-242/03, zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 20. člena ZPDI, ki jo je vložila sedanja revidentka in zavrnilo očitek pobudnice o neskladju navedene določbe ZPDI z določbami USRS, ki ga revidentka zatrjuje tudi v reviziji.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.