Jedro

Naloge vodenje, organiziranje in spremljanje dela sodelavcev v organizacijski enoti niso vključene v osnovno plačo za delovno mesto „področni sekretar“, ki ga zaseda tožnica, saj je izvedba teh nalog odvisna izključno od tega, ali bo delavec na tem delovnem mestu za opravo teh nalog prejel pooblastilo direktorja. Tožnica je v spornem obdobju, za katerega vtožuje položajni dodatek, po pooblastilu direktorice izvrševala pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela sodelavcev v notranji organizacijski enoti tožene stranke, zato ji položajni dodatek pripada (24. člen ZSPJS in 3. člen Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka sklenilo, da se postopek ustavi za umaknjeni del tožbe, ki se nanaša na plačilo razlike zneskov med 287,70 EUR in 159,84 EUR (127,86 EUR) za čas od 1. 11. 2010 do vključno 30. 9. 2011 in sicer od bruto zneskov, razvidnih iz izreka, neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. V II. tč. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v plači za čas od 1. 1. 2009 do 1. 10. 2011, obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici za obdobje od 1. 1. 2009 do 1. 10. 2011 izplačati od mesečnih bruto zneskov, razvidnih iz izreka. V III. tč. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 677,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožnici pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bila tožnica v okviru opisa del in nalog na delovnem mestu področnega sekretarja po novem aktu o sistemizaciji, ki je bil sprejet konec leta 2008, dolžna opravljati tudi dela in naloge vodenja, organiziranja in spremljanja dela sodelavcev v organizacijski enoti, ter da je to posledično pomenilo, da so bile te naloge tudi že vrednotene v okviru navedenega delovnega mesta. Tožnica je bila dolžna ta dela opravljati za osnovno plačo, zato ji položajni dodatek ne pripada. Stališče sodišča prve stopnje bi vzdržalo le v primeru, če bi se presojala upravičenost do izplačila položajnega dodatka tožnici v letu 2008, to je do sprejema novega akta. Ker je bilo delovno mesto področnega sekretarja po novi sistemizaciji najvišje delovno mesto, je bilo predvideno, da bodo zaposleni na tem delovnem mestu vodili središča in bodo tako opravljali dela in naloge povezane z vodenjem notranje organizacijske enote. S tem je bilo vodenje teh nalog že upoštevano v osnovni plači delovnega mesta. Po sprejemu novega akta o sistemizaciji je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi in prejela sklep o tem, da je imenovana za vodjo središča. Nepomembno je, da je tožena stranka v svojem aktu predvidela izplačilo položajnega dodatka tudi za to delovno mesto, in da je zato tožnica tudi iz tega razloga do dodatka upravičena. ZSPJS v 3. čl. določa, da se v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom. Ker tožena stranka sploh ne sme izplačevati plače in s tem tudi ne položajnega dodatka v nasprotju z ZSPJS, je popolnoma irelevantno, kaj določajo akti tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožena stranka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo zahtevku tožnice, da ji tožena stranka plača položajni dodatek za obdobje od 1. 1. 2009 do 1. 10. 2011. Odločilo je namreč, da tožnici položajni dodatek po temelju in v vtoževani višini pripada glede na 24. čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) ter 3. čl. Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 54/2008 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica pred prevedbo, ki se je zgodila na podlagi ZSPJS, in aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 (priloga B4), na delovnem mestu „namestnik direktorja“ (priloga B3), glede na opis delovnega mesta, ni imela pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote in zato tudi v osnovno plačo ni imela vključenega položajnega dodatka. Pravilno je zato zaključilo, da tudi ob prevedbi ta položajni dodatek ni mogel biti preveden v osnovno plačo tožnice na delovnem mestu, ki ga je tožena stranka v aneksu poimenovala „področni podsekretar“. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, kot sporno izpostavlja zgolj dejstvo, da je tožnica po sprejemu novega akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008 (B5), dne 1. 12. 2008 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi (B7). Iz te pogodbe naj bi po mnenju tožene stranke izhajalo, da je tožnica dolžna opravljati tudi dela in naloge vodenja, organiziranja in spremljanja dela sodelavcev v organizacijski enoti, zato so te naloge tudi že vrednotene v okviru navedenega delovnega mesta in tožnici položajni dodatek iz tega razloga ne pripada. Takšne pritožbene trditve so zmotne.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi pogodbo o zaposlitvi, ki je bila podpisana dne 1. 12. 2008 zaradi spremembe akta o sistemizaciji. Opis del in nalog, ki jih je bila dolžna tožnica opravljati po tej pogodbi o zaposlitvi, je identičen opisu del in nalog, kot izhajajo iz akta o sistemizaciji za delovno mesto področni sekretar (B5/5). Iz obeh aktov jasno izhaja, da področni sekretar vodi, organizira in spremlja delo sodelavcev v organizacijski enoti in usklajuje delo z vodji drugih organizacijskih enot zgolj v primeru, če ga za to pooblasti (imenuje) direktor. Če torej direktor področnega sekretarja za ta dela ne pooblasti, področni sekretar opravlja zgolj druga dela, ki sicer izhajajo iz opisa del in nalog za to delovno mesto. Vodenja, organiziranja in spremljanja dela sodelavcev v organizacijski enoti pa niti po aktu o sistemizaciji niti po pogodbi o zaposlitvi brez pooblastila ni dolžan opravljati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da navedene naloge niso vključene v osnovno plačo za delovno mesto „področni sekretar“, saj je izvedba teh nalog odvisna izključno od tega, ali bo delavec na tem delovnem mestu za opravo teh nalog prejel pooblastilo direktorja.

Sodišče prve stopnje je upravičenost tožnice do navedenega dodatka pravilno presojalo glede na določbe ZSPJS in Uredbe ter v povezavi z notranjim aktom delodajalca ter tožničinimi pogodbami o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je tožnica do vtoževanega dodatka upravičena zgolj zato, ker je v notranjem aktu delodajalca za to delovno mesto dodatek predviden, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, temveč je po presoji vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da tožnici dodatek pripada, ker so izpolnjeni pogoji, ki jih za prisojo tega dodatka predvidevajo določbe ZSPJS in Uredbe.

V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je tožnica v obdobju, za katerega vtožuje položajni dodatek, po pooblastilu direktorice izvrševala pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela sodelavcev v notranji organizacijski enoti tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici glede na zgoraj citirano pravno podlago položajni dodatek pripada.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju glede višine vtoževanega dodatka pravilno upoštevalo določila Uredbe, ki se nanašajo na odmero višine dodatka v obdobju pred in po spremembi Uredbe. Tožena stranka višini prisojenega dodatka ne oporeka argumentirano, zato je bilo tudi v tem delu potrebno njeno pritožbo zavrniti.

Ker torej s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato skladno z načelom uspeha v pravdi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).