Jedro

Po novejši teoriji in sodni praksi v določenih primerih odločanje po dokaznem standardu prepričanja, ki sicer velja v pravdnem postopku, ni primerno. Specifičnost spornega dejstva ali pa trditvena in dokazna stiska lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda.

Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da lahko sodišče v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naloži plačilo potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi, ki pa jih v stroškovniku tožnica ni pojasnila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbija sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.066,21 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 17.767 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2016 do plačila (I). Tožbeni zahtevek za plačilo 6.774,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2016 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 17.767,00 EUR od 13. 7. 2016 do 27. 8. 2016 je zavrnilo (II). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III).

2. Zoper II. točko (razen za zakonske zamudne obresti od 17.767,00 EUR za čas od 13. 7. 2016 do 27. 8. 2016) in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnica na račun posojila v višini 20.717 EUR skrčila tožbeni zahtevek za 2.950 EUR. Na naroku dne 2. 7. 2018 je za navedeni znesek svoj zahtevek le umaknila. Plačilo dolga iz naslova posojila v višini 20.717 EUR je tožnica celo prerekala. Tudi iz njenega zaslišanja na naroku dne 4. 11. 2020 izhaja, da je pokojni A. A. z izkazanimi potrdili vračal obroke za kredit pri B. d. d. Sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage, da je umik zneska 2.950 EUR upoštevalo pri vrnitvi posojila v višini 20.717 EUR. Sodišče bi moralo v primeru nejasnosti na kateri del dolga se umik nanaša to razčistiti.

Dokazno breme glede vračila dolga je na toženki. Sodišče prve stopnje je toženki glede vrnitve obrokov za kredit pri B. d. d.znižalo dokazni standard. Svojo odločitev je gradilo le na goli izjavi toženke, da ji je oče dejal, da je vse urejeno in da je vse vrnil, pri čemer sodišče spregleda, da gre za izjavo stranke, ki ima interes zmage v predmetni pravdni zadevi. Sodišče s tako odločitvijo krši določila ZPP o dokaznem bremenu, saj ga dejansko obrne, kar pomeni kršitev določil 212. in 215. člena ZPP. Toženka ni zatrjevala, na kakšen način naj bi se plačila pokojnega A. A. vršila, kar pomeni, da je sodišče samo zaključilo, da so se plačila vršila v gotovini.

Pri obrazložitvi sodbe prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje samo s seboj. Ob presoji vračila posojila iz naslova zneska 20.717 EUR ne verjame toženki, da je pokojni oče preostanek dolga tožnici vrnil, ker plačila niso bila izvršena na tožničin račun, po drugi strani pa ob presoji vračila obrokov kredita B. d. d. verjame toženki, da je pokojnik posojila tožnici vračal. Sodišče prve stopnje višino mesečnega obroka vračila kredita za B. d. d. v višini 389 EUR šteje za manjši znesek. Glede na to, da je pokojni A. A. tudi manjše zneske nakazoval na TRR tožnice, bi bilo bolj verjetno, da bi tudi mesečne zneske v višini 389 EUR nakazoval na njen račun. Tožnica tudi ne razume, zakaj bi bilo življenjsko bolj logično, da bi podpisnika sporazuma zapisala obstoj višine dolga, nastalega do podpisa izjave. Po njenem mnenju bi bilo bolj logično, da če bi pokojni A. A. dolg delno že poravnal, bi to stranki v izjavi z dne 8. 11. 2012 tudi zapisali. Pritožba še opozarja, da v postopku ni bilo trditev strank, da tožnica terjatve v zapuščinskem postopku ni prijavila. Toženka je v odgovoru na tožbo celo zatrjevala, da je tožnica terjatev, ki jo uveljavlja s predmetno tožbo, priglasila tudi v zapuščinskem postopku. Toženka ni postavila trditve, da je bil pokojnik sposoben zneske vračati ter da se je v začetku leta 2012 kupovalo pohištvo in podobno. Sodišče je svojo odločitev ponovno oprlo na dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala. Enako velja za trditev, da je šlo tožnici finančno slabo, da se je upokojila in da ji je začelo zmanjkovati denarja, zaradi česar je logično, da se je pokojni A. A. držal dogovora o sprotni refundaciji.

Tudi dopis pooblaščenca toženke z dne 17. 8. 2020 ni dopis v smeri pogajanj in ne gre za komunikacijo zaradi morebitne poravnave, kot to določa 309. a člen ZPP, zato bi ga sodišče moralo obravnavati. Ker sodišče v navedeni dopis ni vpogledalo, je kršilo določilo 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sama višina posojila med strankama ni sporna, kar sodišče v svoji sodbi tudi ugotovi, vendar pa je sodišče s tem, ko je v 3. točki sodbe zapisalo, da med drugim novih dejstev in dokazov, ki jih je tožnica predložila v dokaz plačila obrokov B. d. d., ni upoštevalo, ker so bili vloženi prepozno, kršilo določilo 287. člena ZPP. Sodišče je v te iste listine v dokazne namene vpogledalo. Ker jih je sodišče vpogledalo in te odločitve tekom pravde ni spremenilo, mora o njih odločiti in jih presojati. Sodišče si ne more v sodbi kar premisliti in določenih dokazov ne vpogledati.

Glede stroškov postopka tožnica navaja, da je imela poleg stroškov pooblaščenca še stroške sodnih taks. Strošek sodnih taks je strošek, ki ga je plačala tožnica, kar pomeni, da je imela določene stroške, ki jih toženka ni imela. Sodišče napačno šteje, da k neuspehu šteje tudi znesek, za katerega je tožnica umaknila svoj zahtevek. Tožbo je delno umaknila na prvem naroku, sodišče pa odloča o stroških glede na stanje v času izdaje sodbe. Na ta dan je bil podan zahtevek v višini 24.541,68 EUR, kar pomeni 72 % uspeh v pravdi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je dopis pooblaščenca toženke z dne 17. 8. 2020, s katerim je toženka predlagala poravnavo plačila glavnice brez obresti (priloga A12) nedovoljen dokaz (309. a člen ZPP), zato je sodišče ravnalo pravilno, ker njegove vsebine pri odločitvi ni upoštevalo.

6. Sodišče ni vezano na sprejeti dokazni sklep. Če ob odločanju ugotovi, da je dokaz, ki ga je izvedlo, prepozen ali nedovoljen, ga pri odločitvi ne upošteva. Ne glede na navedeno, pa je bila v konkretnem primeru višina posojila med strankama nesporna, zato tega dejstva ni bilo potrebno dokazovati.

7. Na tožnici je trditveno breme, da pojasni razloge delnega umika tožbe. Ker tožnica razlogov za delni umik tožbe ni pojasnila in ker je toženka v odgovoru na tožbo v zvezi s posojilom v višini 20.717 EUR ugovarjala, da je pokojnik del dolga v višini 2.950 EUR vrnil, je prvo sodišče pravilno štelo, da je pokojni oče toženke z navedenim plačilom poravnal del dolga v zvezi s posojilom v višini 20.717 EUR.

8. Tožničin tožbeni zahtevek za plačilo posojila v višini 6.774 EUR (gre za nakupe v C. d. d.) je bil zavrnjen zato, ker je toženka uspela dokazati, da je pokojnik navedeno posojilo tožnici vrnil. 9. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočile njen pritožbeni preizkus. V obrazložitvi sodbe je prvo sodišče pregledno, razumljivo in življenjsko prepričljivo pojasnilo, zakaj je ocenilo, da je dolg iz naslova posojila v višini 6.774 EUR poravnan.

10. Odgovor na vprašanje, katera stranka nosi dokazno breme za vrnitev posojila, je jasen. Dokazno breme nosi tožena stranka. Vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi siceršnji življenjski položaj strank v smislu njihove spoznavne zmožnosti. Po novejši teoriji in sodni praksi v določenih primerih odločanje po dokaznem standardu prepričanja, ki sicer velja v pravdnem postopku, ni primerno. Specifičnost spornega dejstva ali pa trditvena in dokazna stiska lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda.

11. Dokazno breme glede plačila dolga je bilo še vedno na toženki in ni res, da bi ga sodišče prevalilo na tožnico. Je pa bila toženka v položaju, ko je morala dokazovati vračilo dolga pokojnega očeta, torej dejstvo, ki je bilo izven njene sfere poznavanja. Toženka namreč ni bila pogodbena stranka posojilne pogodbe, niti ni bila plačnica, in razen tega, kar ji je oče povedal na smrtni postelji (da je vse urejeno ter da je vse vrnil), o posojilu ni vedela nič, kar je na naroku tudi odkritosrčno izpovedala.

12. Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je bilo v konkretnem primeru usmerjeno v kritiko dokazne ocene posrednih dejstev (indicev). Na podlagi podatkov v spisu, s katerimi se je sodišče seznanilo, bodisi iz listin bodisi iz izpovedb pravdnih strank, je sodišče opravilo presojo izpovedi toženke, katere prepričljivost in verodostojnost je sodišče prve stopnje analitično, logično in razumno obrazložilo z indičnimi okoliščinami, ki jih je nanizalo v 31. do 35. točki obrazložitve sodbe. Na drugi strani pa se je dvom v tožničino resnicoljubnost porodil ob dejstvu, da je vtoževala vrnitev dolga po obeh posojilnih pogodbah, torej v skupni višini 27.421,68 EUR, čeprav je iz plačilnih nalogov, ki jih je k odgovoru na tožbo predložila toženka, jasno izhajalo, da je pokojnik tožnici vrnil vsaj znesek 2.950 EUR, a je vrnitev tega zneska tožnica vse do naroka za glavno obravnavo zanikala. Šele na naroku za glavno obravnavo je priznala, da ji je toženec del dolga v navedeni višini dejansko vrnil. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbenih očitkov zoper sprejeto dokazno oceno, da je pokojnik tožnici posojilo v višini 6.774 EUR vrnil. 13. Ker pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari niso podani, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Deloma utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločitev.

15. Če med pravdo pride do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških postopka od odmaknjenega dela tožbe po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka zahtevanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.

16. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 27.491,68 EUR. Uspeh tožnice do delnega umika tožbe je bil 65 %, po delnem umiku tožbe, ko je vrednost spornega predmeta znašala 24.541,68 EUR pa 72 %, zaradi česar ni mogoče uporabiti pravila, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah so tožnici v prvi fazi postopka nastali stroški za sestavo tožbe v višini 600 točk, za kratek dopis z dne 13. 11. 2017 20 točk, za obrazložen predlog za prekinitev postopka 50 točk, za zastopanje na naroku dne 2. 7. 2018 600 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV, ter za sodno takso 741 EUR, skupaj 1.719,10 EUR. V drugi fazi postopka je tožnica upravičena do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe 750 točk, za kratko vlogo z dne 27. 2. 2019 20 točk, za 1. pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2020 600 točk, za zastopanje na naroku 4. 11. 2020 300 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV, sodna taksa za pritožbo 675 EUR, skupaj 1.951,75 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo 50 točk za vlogo z dne 8. 6. 2018, s katero je predlaga le preložitev naroka. Ni ji priznalo tudi kilometrine na relaciji N. - L. - N. Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da lahko sodišče v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naloži plačilo potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi, ki pa jih v stroškovniku tožnica ni pojasnila. V skladu z večinsko sodno prakso namreč velja, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Nadalje tožnici ni priznalo postavke za prejem in pregled sodbe ter obvestilo stranki, saj ne gre za samostojne storitve po tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT).

18. Toženka je v prvi fazi postopka upravičena do sestave odgovora na tožbo v višini 600 točk, za pristop na narok z dne 2. 7. 2018, 600 točk, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj 895,97 EUR. V drugi fazi postopka pa za pristop na narok z dne 4. 11. 2020 300 točk, za sestavo prvega pripravljalnega spisa 600 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 671,98 EUR. Ni pa sodišče toženki priznalo postavke sestanka s stranko, saj je to opravilo že obseženo v priznanih stroških sestave odgovora na tožbo.

19. Glede na tožničin 65 % uspeh v prvi fazi postopka, ji pripadajo stroški v višini 1.117,35 EUR, v drugi fazi pa glede na njen 72% uspeh v višini 1.405,26 EUR. Toženki pa glede na 35 % uspeh v prvi fazi pripadajo stroški v višini 313,59 EUR, v drugi fazi pa glede na 28 % uspeh 188,15 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 1.066,21 EUR EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

20. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.066,21 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka 365. člena ZPP)

21. V pritožbenem postopku je pritožnica uspela le v stroškovnem delu. Ker s pritožbo glede vtoževane terjatve ni bila uspešna, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.