Jedro

Če iz dednega dogovora, ki sta ga sklenila C.C. in A.A., izhaja preživninska obveznost, potem je ta obveznost po smrti C.C. prešla tudi na dediče po njem. Iz pravice do brezplačnega, ogrevanega stanovanja v točno določeni stanovanjski hiši ne izhaja drugačna obveznost od te, ki je dogovorjena. To pomeni, da ji ni mogoče pripisati pomena obveznosti preživljanja. Tudi iz pravice užitka njive ne izhaja preživninska obveznost. Denarna obveznost je dogovorjena za določen čas in ne do smrti upravičenca. Samo dejstvo, da gre za obveznosti, ki imajo premoženjsko vrednost, pa še ne pomeni, da gre za preživninsko obveznost. Če za preživninsko obveznost ni šlo ob sklenitvi dednega dogovora, mu take pravne narave ni mogoče pripisati zaradi kasnejše uveljavitve Uredbe oziroma zaradi odločitve upravičenca za storitve institucionalnega varstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Centra za socialno delo Grosuplje št. 1/1223-1-9/2008 z dne 28. 1. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalno varstvo v višini 843,22 EUR od 28. 7. 2008 dalje, da je glede na oprostitev dela plačila storitve njegov prispevek 120,38 EUR in da je tožnica oproščena prispevati k plačilu navedene storitve v višini 722,84 EUR ter da je njen prispevek k plačilu institucionalnega varstva za upravičenca 120,00 EUR. CSD je določil tudi način usklajevanja oprostitve zaradi usklajevanja dohodkov upravičenca in ob vsakokratni spremembi cene storitve ter ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in spremembe – v nadaljevanju ZSV) in na Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04 – v nadaljevanju Uredba). CSD je določil tožnico kot zavezanko na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe, po kateri je zavezanec za plačilo stroškov institucionalnega varstva tudi fizična oseba, ki jo k temu zavezuje izvršljiv pravni naslov, določitev višine plačila pa je oprl na prvi odstavek 18. člena Uredbe. Tako odločitev je sprejel glede na ugotovitev, da iz izvršilnega pravnega naslova oziroma pravnega posla izhaja, da je tožnica za upravičenca dolžna poskrbeti za dosmrtno, brezplačno in ogrevano stanovanje ter dosmrtno brezplačno pravico užitka njive, kar je prvostopenjski organ ocenil v vrednosti 80,00 EUR, ter protivrednost 40,00 EUR v denarju, kar skupaj znaša 120,00 EUR. Zato je v tej višini določil tožničin prispevek k plačilu storitve za navedenega upravičenca.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Pritrdil je stališču CSD, po katerem tožničina obveznost plačila storitve institucionalnega varstva izhaja iz sklepa o dedovanju po umrli B.B. št. D 159/91-9 z dne 11. 12. 1991. Navaja, da sta bila dediča po B.B. njuna sinova, C.C. in A.A., ki sta sklenila dedni dogovor, po katerem je C.C. podedoval zaščiteno kmetijo, A.A. pa ima zagotovljeno dosmrtno, brezplačno in ogrevano stanovanje v stanovanjski hiši v ... vasi, poleg tega pa tudi brezplačno pravico užitka na njivi in 80,00 DEM v tolarski protivrednosti od 1. 1. 1992 dalje za dobo 20 let. Ta dedni dogovor je tudi po mnenju pritožbenega organa tisti izvršilni naslov oziroma pravni posel, na katerega se nanaša 3. točka 2. člena Uredbe. Ker je C.C. umrl 16. 4. 1994, iz sklepa o dedovanju št. D 182/97 z dne 9. 3. 1999 pa izhaja, da je po njem dedovala celotno premoženje (razen osebnega avtomobila) njegova vdova, tj. tožnica, je tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnica zavezanka za plačilo obravnavane storitve. Glede na pritožbene očitke je navedel še podlago za določitev višine tožničine obveznosti in s podrobnimi pojasnili o vsebini listin iz spisa zavrnil tožničin ugovor zoper trditev prvostopenjskega organa, da se tožnica ni odzvala na povabilo k sodelovanju v postopku. S pojasnilom, da je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani na naslov prvostopenjskega organa prispela po izdaji izpodbijane odločbe in ker je bila sodba izdana leta 1994, tj. pred uveljavitvijo Uredbe, je zavrnil tudi sklicevanje nanjo.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo, da je zavezana za plačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenca A.A. Tožbo je vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki se je izreklo za nepristojno in jo odstopilo Upravnemu sodišču. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da ni pravne podlage za njeno preživninsko ali kakršnokoli drugo obveznost do A.A. po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, z njim ni sklenila pravnega posla, izvršilni naslov pa tudi ne obstaja. Navaja, da je bil dedni dogovor, sklenjen izključno med njenim pokojnim možem in njegovim bratom in da je šlo za strogo oseben dogovor, po katerem pa pokojni C.C. ni bil dolžan preživljati brata A.A., ali kako drugače skrbeti zanj. Zato naj bi bilo tudi stališče toženke, da jo kot dedinjo po pokojnem C.C. veže preživninska obveznost do upravičenca A.A., napačna. S smrtjo tožničinega moža naj bi obveza izpolnjevati točno določene storitve oziroma dajatve kot njegova strogo osebna obveznost prenehala in ni prešla na tožnico. Sklicuje se na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 91/94-5 z dne 20. 6. 1994, s katero je bilo izrecno ugotovljeno, da tožničin mož že za časa življenja ni bil dolžan preživljati svojega brata oziroma zanj izpolnjevati obveznosti, razen tistih, za katere se je zavezal z dednim dogovorom. Tožnica zato meni, da ni pasivno legitimirana, zaradi česar naj bi bili obe odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti.

Podrejeno izpodbija tudi odločitev o višini domnevne obveznosti. Trdi, da njenega premoženjskega stanja in dejanskih plačilnih sposobnosti nista ugotavljala ne organ prve ne organ druge stopnje. Njeno obveznost do A.A. naj bi toženka ugotovila pavšalno, brez obrazložitve. Že samo dejstvo, da takšna vsota znaša toliko kot potrebna razlika pri plačilu obveznosti, naj bi bilo dovolj zgovorno in naj bi utemeljevalo tožničine očitke o pavšalnosti toženkine odločitve. Višina njene obveznosti 120,00 EUR naj bi bila ocenjena arbitrarno, brez razumne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka.

Tožnica poudarja, da je organ prve stopnje storil več bistvenih kršitev postopka in zanika trditve drugostopenjskega organa, da se tožnica kljub pozivom ni udeleževala postopka, saj je iz uradnih zaznamkov razvidno, da je njena hči večkrat poklicala prvostopenjski upravni organ. Tožnici naj bi bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, ker se prvostopenjski organ ni opredelil do pojasnil, da je tožnica starejša, težje pokretna in prava neuka stranka, ki se sama ne more udeleževati postopka, in da nikakor ni dolžna plačevati storitev oskrbe upravičenca. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, iz katerega izvršljivega pravnega naslova oziroma pravnega posla izhaja domnevna tožničina obveznost, zaradi česar naj prvostopenjske odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ker je drugostopenjski organ potrdil odločbo organa prve stopnje, ki se je ne da preizkusiti, naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zato tožnica sodišču predlaga, naj odpravi tako odločbo organa prve stopnje kot tudi odločbo organa druge stopnje in ugotovi, da tožnica ni dolžna prispevati k plačilu institucionalnega varstva za upravičenca A.A., toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, in jih vsebinsko povzema. Sodišču predlaga, naj „tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne“.

Tožnica v pripravljalni vlogi zavrača navedbe iz odgovora na tožbo. Ponavlja nestrinjanje z ugotovitvijo, da je odklanjala sodelovanje v postopku, in ponovno pojasnjuje svoje mnenje, da se toženka zmotno sklicuje na vsebino dednega dogovora med tožničinim pokojnim možem in njegovim bratom A.A. Že iz vsebine tega dednega dogovora naj bi bilo razvidno, da iz njega ne izhaja preživninska obveznost, kot to zahteva 3. točka 2. člena Uredbe. V zvezi s tem se sklicuje na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kočevju št. D 182/97 in na zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine, ki jih je tožnica podedovala. To naj bi bilo toženki znano še pred izdajo izpodbijane odločbe. Na preživninsko obveznost naj se v svoji zahtevi za oprostitev pri plačilu obravnavane storitve ne bi skliceval niti A.A. Tudi iz dogovora med njim in Zavodom ... ne izhaja, da bi poleg občine in samega upravičenca obstajala še kakšna tretja oseba, ki bi bila dolžna plačati storitev institucionalnega varstva. Tožnica ponovno opozarja na dejstvo, da je bilo že s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Kočevju, št. P 91/94-5, pravnomočno ugotovljeno in razsojeno, da na podlagi dednega dogovora med tožničinim pokojnim možem in njegovim bratom ni obstajala preživninska obveznost. Tožnica ponavlja tudi ugovor glede odločitve o višini domnevne tožničine obveznosti.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o tožničini obveznosti plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenca A.A. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa, s katero zavrne pritožbo zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je sporna obveznost plačila prispevka za socialnovarstvene storitve, ki jo je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ naložil tožnici. Svojo odločitev je utemeljil na 3. točki 2. člena Uredbe, ki določa, da je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. Po navedeni opredelitvi je torej zavezanec za plačilo oseba, ki jo veže preživninska obveznost. Ni sporno, da sta tožničin pokojni mož in njegov brat sklenila dedni dogovor, in ni sporna njegova vsebina. Sporno je, ali iz te vsebine izhaja preživninska obveznost. To pomeni, da ni sporno dejansko stanje, temveč pravna kvalifikacija dednega dogovora. Če iz dednega dogovora, ki sta ga sklenila C.C. in A.A., izhaja preživninska obveznost, potem je ta obveznost po smrti C.C. prešla tudi na dediče po njem. S smrtjo dolžnika ali upnika namreč pogodbena obveznost preneha le, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (359. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR, ki je veljal v času smrti C.C., enako pa je določeno tudi v 334. členu Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ). Zato zaveza o preživljanju, če ta ni nastala glede na osebne lastnosti pogodbenih strank, ali glede na osebne lastnosti dolžnika, ne ugasne s smrtjo tistega, ki se je zavezal preživljati. Prenosljivost obveznosti prevzemnika predvideva OZ tudi pri pogodbi o preužitku (preužitkar se za časa življenja zaveže prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah in premičninah, namenjenih za rabo in uživanje nepremičnin, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju do smrti nudil določene dajatve in storitve: življenjske potrebščine, oskrbo, stanovanje ipd.), če prevzemnik odsvoji nepremičnine (566. člen OZ).

Vprašanje, ali je tožnica zavezana za plačilo prispevka za socialnovarstvene storitve za upravičenca A.A., je torej odvisno od vsebine dednega dogovora, ki sta ga sklenila upravičenec in njegov brat. Po presoji sodišča pa dednega dogovora, po katerem je A.A. upravičen do brezplačnega in ogrevanega stanovanja v stanovanjski hiši v … vasi, brezplačnega užitka na njivi in 80,00 DEM mesečno za dobo 20 let, ni mogoče opredeliti kot dogovor o preživljanju. V skladu s takrat veljavnim 117. členom (v času sklepanja dednega dogovora) Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 17/91 – v nadaljevanju ZD) je pogodba o dosmrtnem preživljanju pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega … Tudi sedaj veljavna ureditev v 557. členu OZ pogodbo o dosmrtnem preživljanju opredeljuje podobno.

Iz pravice do brezplačnega, ogrevanega stanovanja v točno določeni stanovanjski hiši ne izhaja drugačna obveznost od te, ki je dogovorjena. To pomeni, da ji ni mogoče pripisati pomena obveznosti preživljanja. Tudi iz pravice užitka njive ne izhaja preživninska obveznost. Denarna obveznost je dogovorjena za določen čas in ne do smrti upravičenca. Samo dejstvo, da gre za obveznosti, ki imajo premoženjsko vrednost, pa še ne pomeni, da gre za preživninsko obveznost. Če za preživninsko obveznost ni šlo ob sklenitvi dednega dogovora, mu take pravne narave ni mogoče pripisati zaradi kasnejše uveljavitve Uredbe oziroma zaradi odločitve upravičenca za storitve institucionalnega varstva. Tožbeni ugovori o tožničini pasivni legitimaciji so po navedenem utemeljeni.

Po presoji sodišča dedni dogovor, ki ga je sklenil tožničin pokojni mož, ni izvršilni pravni naslov ali pravni posel, iz katerega bi izhajala preživninska obveznost. Zato je tudi nepravilna odločitev toženke, da je tožnica, ki je dedinja po njem, zavezanka za plačilo storitve institucionalnega varstva za A.A. To pa tudi pomeni, da toženka za svojo odločitev, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni imela veljavne pravne podlage.

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje upravnega akta ni bil pravilno uporabljen materialni predpis (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji ZUS-1). Zato je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi napačne uporabe materialnega prava, sodišče ni presojalo še očitkov o kršitvah pravil postopka. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Pri tem sodišče pripominja, da stališče, na katerem temelji ta sodba, ne pomeni presoje tožničine obveznosti iz dednega dogovora do A.A. Ali to lahko vpliva na odločitev o višini oprostitve upravičenca oziroma o višini njegove obveznosti plačila prispevka za obravnavano storitev, bo moral presoditi upravni organ v ponovnem postopku.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).