Jedro

Tožeča stranka mora v posestnem sporu dokazati, da je bila pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka, da njeno dejanje res pomeni motenje, da je samovoljno in protipravno.

Za dokazovanje posesti ni odločilno, ali je bilo stanovanje osnovni dom tožnice, bistveno je, da je imela dejansko (fizično, gospodarsko) oblast nad stanovanjem.

Neposredno dejansko oblast določenega prostora (stanovanja) ima tisti, ki ga uporablja po svojih željah, ne kdor poseduje ključ (lahko pa tudi ta; v tem primeru gre za soposest).

Tožnica je imela na dan motilnega dejanja v stanovanju veliko oblek in drugih osebnih stvari, imela je ključ od stanovanja in očitno tudi namen še naprej nemoteno vstopati vanj, kar ji je preprečil toženec z zamenjavo ključavnice - motilnim dejanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 279 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (toženec) motila posest tožeče stranke (tožnica) s tem, da je 3. 6. 2020 na vhodnih vratih stanovanja št. 5 na A. 1 v Ljubljani zamenjal ključavnico in vrata zaklenil, ne da bi tožnici izročil ključe; tožencu je naložilo, da tožnici izroči ključe od vhodnih vrat navedenega stanovanja in mu prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnice; tožencu je naložilo tudi plačilo 1.261,32 EUR stroškov postopka tožnice.

2. Toženec je vložil pravočasno pritožbo, višjemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da je imela tožnica v času zatrjevanega motilnega ravnanja posest sporne nepremičnine (v nadaljevanju: Stanovanje). Obstoj zunajzakonske skupnosti ni pomemben. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da je imela tožnica posest Stanovanja ob smrti zunajzakonskega partnerja; ključ si je prilastila ob njegovi smrti. Ob smrti sta se nahajala na B. nad Ljubljani, ki je bilo tedaj njuno izključno bivališče, tožnica pa je imela stalno prebivališče prijavljeno na C. Tudi pisemske pošiljke so iz leta 2006 in ne dokazujejo posesti v času motilnega ravnanja. Enako velja za parkirne dovolilnice, saj so bile izdane, ko je imel zapustnik tam prijavljeno stalno prebivališče. Izostala je dokazna presoja o njegovi izpovedbi, da je oče mesec dni pred smrtjo izgubil ključe, zato mu je on izročil svoj ključ, česar tožnici nista povedala. Tožnica je neresnično izpovedala, da on ni imel ključa od stanovanja. Zavrnila je tudi prošnje za ključe in s tem omejevala njegovo posest, ki jo je pridobil ob smrti očeta. Sodišče se je pri tem zmotno oprlo na izpoved priče D. D., ki ne obvlada slovenskega jezika, odgovarjal je v srbohrvaškem jeziku. Iz priložene izjave priče izhaja, da je vprašanje, ali ima toženec ključe od Stanovanja, razumel, da se omejuje na 1. 5. 2020, ko je tožnica prva prišla v Stanovanje. Iz izjave izhaja še, da je toženec izročil svoj izvod ključev pokojniku pred njegovo smrtjo. Izjav prej ni mogel dobiti kljub prošnjam, saj sta bili priči pripravljeni podati izjavi šele, ko ju je seznanil s sklepom. Dodaja še, da je za ugotovitev, da tožnica nikoli ni izvrševala dejanske oblasti, odločilno, da ni bila nikoli sama v stanovanju, ampak vedno le s sedaj pokojnim. Dejstvo, da je tožnica prenehala bivati na naslovu, dokazuje, da je bilo bivanje začasne narave, zato ni pomembno, ali je po lastni volji prenehala uporabljati Stanovanje. Sodišče se je pretirano osredotočilo na posestno stanje pred smrtjo zapustnika. Tožnica ni zatrjevala, da bi v spornem obdobju bivala na A., tja je vedno prišla le po stvari, ki jih je tam hranila. Tudi, če je imela posest ob smrti, je z obnašanjem na nedvoumen način manifestirala opustitev posesti. Tožnica zato ne izkazuje pravnega interesa za sodno varstvo posesti. Že v dopisih pred vložitvijo tožbe je navajala, da je želela prevzeti svoje stvari, to pa ji je ves čas pripravljen omogočiti. Ob izdaji sklepa oziroma ob zaključku glavne obravnave tožnica v Stanovanju ni imela svojih stvari, saj je on Stanovanje izpraznil in si uredil bivališče, zato tudi, če bi bil zahtevek izkazan ob nastanku motenja 3. 6. 2020, z utemeljitvijo, da želi zgolj prevzeti svoje stvari, tožnica pravnega interesa nedvomno ni izkazala ob izdaji izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so pritožbene navedbe v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z izpovedbama prič glede posesti. Obe priči sta bili zaslišani na predlog toženca in sta izpovedali, da nikdar ni imel ključev in da sta v stanovanju pretežni del leta bivala tožnica in pokojni. Izjav, na katere se toženec sklicuje v pritožbi, ni predložil. Sta pa izjavi v vsakem primeru nerelevantni. Eno od prič je sodišče zaslišalo in je imel toženec možnost postavljati mu vprašanja, prepisu zvočnega posnetka ni ugovarjal in tudi ne izhajajo težave priče s slovenščino. Izjava priče, ki ni bila predlagana za zaslišanje, je nedopustna pritožbena novota oziroma ta listina ni dopusten dokaz. Toženčevo tolmačenje ugotovljenega dejstva, da je imela v Stanovanju glavnino stvari, na način, da je z odnašanjem manifestirala opustitev posesti, je v nasprotju z vsemi dokazi v spisu. S pokojnim sta od pomladi do jeseni v Stanovanje hodila povprečno dvakrat tedensko po stvari, pošto, oprati perilo ipd.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, katere podlaga so določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o motenju posesti. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. To pomeni, da mora v posestnem sporu tožeča stranka dokazati, da je bila pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka, da njeno dejanje res pomeni motenje, da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Sodišče je v izpodbijanem sklepu ocenilo izvedene dokaze skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugotovilo, da so navedene predpostavke podane. Odločitev je obrazložilo z obširnimi in jasnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, zato se sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Trditev, da nihče ni izpovedal, da je imela tožnica posest Stanovanja ob smrti svojega izvenzakonskega partnerja, je protispisna. Vsi zaslišani, vključno s tožencem, so izpovedali, da sta tožnica in pokojni približno 15 do 20 let pred njegovo smrtjo živela skupaj, in sicer na A., pa tudi na B. Nesporno je, da se je ob smrti tožničinega izvenzakonskega partnerja v Stanovanju nahajalo veliko tožničinih osebnih stvari. Obe zaslišani priči in tožnica so jasno in odločno izpovedali, da je tožnica ves čas razpolagala s ključem Stanovanja in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je lahko v Stanovanje vstopala, kadar je sama tako želela, edino logičen. Prijava stalnega prebivališča na nekem naslovu ne izključuje posesti druge nepremičnine. Dovolilnice za parkiranje tožničinega avta v bližini Stanovanja in poštne pošiljke, iz katerih je razvidno, da so njeni bližnji tožnici pošto pošiljali na naslov Stanovanja, pa sta močna indica pri dokazovanju dejstva posesti Stanovanja. Za dokazovanje posesti ni odločilno, ali je bilo Stanovanje osnovni dom tožnice, bistveno je, da je imela dejansko (fizično, gospodarsko) oblast nad Stanovanjem (prvi odstavek 24. člena SPZ). Kdor stvar rabi oziroma uživa, izkazuje neposredno dejansko oblast nad stvarjo in je neposredni posestnik. Kje se je tožnica fizično nahajala ob smrti njenega izvenzakonskega partnerja, toženčevega očeta, in na dan, ko je toženec, kot sam priznava, zamenjal ključavnico na vhodnih vratih Stanovanja (dan motilnega dejanja), glede na izkazano dolgoletno posest Stanovanja, ni odločilno. Do motilnega ravnanja toženca je tožnica lahko vstopala v Stanovanje, v katerem je že leta pred tem bivala (vsaj občasno) in imela nemoten dostop, v njem je imela večino osebnih stvari in to ne le v hrambi, pač pa jih je uporabljala. Ali je toženec ob smrti očeta imel svoj ključ od Stanovanja in ali ga je izročil očetu, samo zase ne dokazuje posesti. Iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da sta v Stanovanju v resnici živela tožnica in toženčev oče. Neposredno dejansko oblast določenega prostora (stanovanja) ima tisti, ki ga uporablja po svojih željah, ne kdor poseduje ključ (lahko pa tudi ta; v tem primeru gre za soposest).

7. Da priča D. D. ob zaslišanju ni razumel vprašanj iz zapisnika ne izhaja. Njegovi odgovori na vsa vprašanja so bili podani v kontekstu vprašanja in jasni. Nobenih izjav toženec k pritožbi ni priložil, zato je odveč utemeljevanje zakaj izjav ni mogel prej vložiti v spis. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na izjave prič so neizkazane, zato jih ni mogoče upoštevati.

8. Ali je bila tožnica kdaj sama v Stanovanju (brez izvenzakonskega partnerja) se tekom postopka ni ugotavljalo, ker o tem ni bilo trditvene podlage. Tako pritožbena trditev, da v Stanovanju ni bila nikoli sama, nima podlage v izvedenih dokazih. Enako velja za trditev, da je tožnica že pred smrtjo toženčevega očeta prenehala bivati v Stanovanju. Tudi ni res, da tožnica ni zatrjevala, da je v spornem obdobju bivala v Stanovanju. Ne le zatrjevala, tudi dokazala je ravno nasprotno. Zakaj je po smrti izvenzakonskega partnerja vstopala v Stanovanje (namen), ni odločilno dejstvo. So pa toženčeve navedbe, da le zaradi odnašanja stvari, ki jih je v Stanovanju hranila, tudi neizkazane. Posledično je zmotno njegovo stališče, da je tožnica z odnašanjem stvari opustila posest in ne izkazuje pravovarstvenega interesa iz naslova motenja posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na dan motilnega dejanja imela tožnica v Stanovanju veliko oblek in drugih osebnih stvari, imela je ključ od stanovanja in očitno tudi namen še naprej nemoteno vstopati vanj, kar ji je preprečil toženec z zamenjavo ključavnice - motilnim dejanjem.

9. Izpodbijani sklep je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilen, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi nobene procesne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožnici povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Upravičena je do povračila vseh priglašenih stroškov postopka: 375 točk po tar. št. 21/1 OT, skladno z 11. členom OT do 2 % materialnih stroškov za odvetniške storitve in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 279 EUR. Priznane stroške postopka mora toženec tožnici povrniti v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).