Jedro

Začetek stečajnega postopka odvisne družbe načeloma res pomeni, da upnik ne bo poplačan v celoti, vendar mu to še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka od zakonitega zastopnika obvladujoče družbe. Upnik bo šele z zaključkom stečajnega postopka vedel, v kolikšni meri bodo poplačane njegove terjatve, torej kolikšen bo obseg škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženka kot zakonita zastopnica obvladujoče družbe A. d.o.o. (prej B. d.d.) povzročila tožnici kot upnici družbe L. d.o.o. (podrejena družba). Toženka naj bi namreč s škodljivimi ravnanji povzročila stečaj družbe L. d.o.o. Škodo tožnice predstavlja znesek terjatev, ki ga ne bo dobila poplačanega v stečaju družbe L. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Presodilo je, da med družbama A. d.o.o. in L. d.o.o. ni koncernskega razmerja, prav tako pa naj tožnica ne bi dokazala škode.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da med družbama ni razmerja koncerna, z vprašanjem obstoja škode pa se ni ukvarjalo.

3. Revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta družbi A. d.o.o. in L. d.o.o. povezani družbi. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni izkazala škode. Po drugem odstavku 476. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) zastopniki družbe odgovarjajo kot solidarni dolžniki, kar pomeni, da v trenutku, ko zapade terjatev do glavnega dolžnika, zapade terjatev tudi do poroka. Nadalje meni, da bi morali sodišči presojati toženkino odgovornost še z vidika splošne odškodninske odgovornosti. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne glede na spornost stališča sodišč druge in prve stopnje, da med družbama A. d.o.o. in L. d.o.o. ni koncernskega razmerja, je odločitev materialnopravno pravilna. Tretji odstavek 476. člena ZGD določa, da lahko upniki odvisne družbe uveljavljajo odškodninske zahtevke, če jih odvisna družba ne more poplačati. Začetek stečajnega postopka načeloma res pomeni, da upnik ne bo poplačan v celoti, vendar mu to še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Te določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da že samo dejstvo, da upnik ve, da ne bo poplačan v celoti, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka. Potrebno je upoštevati tudi prvi odstavek 311. člena ZPP, na podlagi katerega sme sodišče naložiti toženi stranki določeno dajatev le, če ta zapade do konca glavne obravnave. Zahtevki, ki jih uveljavljajo upniki do obvladujoče družbe in njenih zastopnikov, pa niso terjatve, ki jih imajo do odvisne družbe, temveč odškodninske terjatve za škodo, ki jo obvladujoča družba oziroma njeni zastopniki povzročijo upnikom odvisne družbe. Odškodninska obveznost pa zapade šele, ko je znan obseg škode (186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). Ob ugotovitvi, da v času sojenja na prvi stopnji stečajni postopek družbe L. d.o.o. še ni bil zaključen, odškodninska terjatev tožnice v konkretnem primeru še ni zapadla. Tožnica bo namreč šele z zaključkom stečajnega postopka vedela, v kolikšni meri bodo poplačane njene terjatve, torej kolikšen bo obseg škode. Zahtevek tožnice je tako preuranjen. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi morali sodišči presojati odgovornost toženke še z vidika pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Tudi po splošnih pravilih je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti obstoj škode (154. člen ZOR).

7. Zmotno je tudi stališče tožnice, da je terjatev do toženke zapadla, ker je zapadla terjatev do glavnega dolžnika, kar naj bi izhajalo iz drugega odstavka 476. člena ZGD. Ta člen namreč določa le solidarno obveznost zastopnikov obvladujoče družbe za plačilo škode, povzročene upnikom odvisne družbe, ne pa za plačilo obveznosti odvisne družbe, kot si to očitno zmotno razlaga tožnica. Tožnica tako na podlagi tega člena ne more zahtevati neposredno od zakonitih zastopnikov obvladujoče družbe plačila terjatve, ki jo ima do odvisne družbe.

8. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).