Jedro

Medsebojno lastninskopravno varstvo solastnikov ni perfektno in absolutno, kar izhaja iz dejstva, da imajo solastniki stvar v solastnini in ne v izključni lastnini. Lastninskopravno varstvo enega solastnika proti drugemu sodišču nalaga tehtanje vseh okoliščin primera ter odločitev, ki bo, kolikor je to mogoče, upoštevala (so)lastninsko pravico obeh (ali več) solastnikov (pri solastnini gre po sami naravi za trk dveh solastninskih pravic, ki ju je treba ustavnoskladno uravnotežiti), predvsem pa je treba solastninsko pravico posameznika pretehtati tudi glede na druge ustavnopravno zajamčene pravice drugega.

Zgolj zato, ker tožnica nima več možnosti prehoda s svojega dela balkona na toženkin del (pred postavitvijo ograd je to možnost imela, je pa ni uporabljala), nima lastninskopravnega varstva po 100. členu SPZ. Postavljeni ogradi toženki nudita več zasebnosti v njenem stanovanju, zato je toženka ne le zaščitila svoj solastninski del, temveč predvsem svoji ustavni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ravno to pa je primer, ko je po ustaljeni sodni praksi sodno varstvo solastnika proti drugemu solastniku mogoče odreči. Tudi sicer mora solastnik stvar uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, uporaba celotnega balkona pa bi presegala tožničin solastninski delež.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni plačati 289,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni plačati 334,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da v roku 8 dni na svoje stroške odstrani dve pregradi, ki ju je 21. 10. 2012 postavila na obeh južnih balkonih solastne stanovanjske hiše, ter se v bodoče vzdrži takih ali podobnih ravnanj. Sodišče je toženki še naložilo, da tožnici povrne 357,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi uvodoma povzema dejanske ugotovitve sodišča, nato pa kot bistveno navaja, da vsaka stranka uporablja svoj del stanovanjske hiše, tistega, ki ga šteje za svojega. Lastnina je v naravi razdeljena, hiša v naravi etažirana, le zemljiškoknjižno stanje še ni usklajeno, kar potrjuje nepravdni postopek, kjer je v teku razdružitev zemljišča. Tako vsaka stranka tudi uporablja balkon pred svojim delom hiše. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki vsa razmerja urejali pisno, ostalo pa sta uporabljali skupaj, kar pojasnjuje na primeru. Sodišče je dejansko stanje nepravilno ugotovilo tudi zato, ker ni ugotavljalo, ali so v projektu za gradnjo stanovanjske hiše predvidene/projektirane balkonske pregrade, in če so, njeno ravnanje ni protipravno. Zmotna je ugotovitev, da projekt ne more nadomestiti dogovora glede postavitve ograde, saj je projekt izdelan na podlagi dogovora z investitorjem. Zmotna je tudi ugotovitev, da namestitev pregrade pomeni spremembo dotedanjega načina uporabe skupne nepremičnine, saj sta priči R. in K. izpovedali, da je vsaka od pravdnih strank uporabljala le del balkona pred svojim stanovanjem. V nadaljevanju utemeljuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da se ni opredelilo do navedbe izvedenca Pavlice, da je pregradna stena bolj muha tožnice. Bistveno kršitev uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, kar je nujno potrebno za dokaz, da njeno ravnanje ni protipravno. Pri prepovedni tožbi mora tožnik dokazati lastninsko pravico, poseg v lastninsko pravico, protipravno vznemirjanje in obstoj ponovitvene nevarnosti, tožnica pa protipravnosti ravnanja ni dokazala, glede ponovitvene nevarnosti pa sploh ni podala trditev. Prav tako ni dokazala, da zaradi postavljene pregrade ne more uporabljati solastnine v sorazmerju s svojim idealnim deležem. Tožnica lahko nepremičnino uporablja tako, kot jo je uporabljala zadnjih osem let. Pogled skozi okno ni bistveno omejen, zato ne pomeni oviranja izvrševanja lastninske pravice. Gre za običajno pregrado, ki še vedno omogoča enak razgled. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da ne gre za minorni poseg. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov.

3. V odprtem pritožbenem roku je toženka vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri kot bistveno navaja, da pravdni stranki balkona nista imeli v soposesti, nepremičnina pa je bila v naravi razdeljena. Pregrada tožničine lastninske pravice ne otežuje čez mero, ki je glede na naravo in namen običajna.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Kot bistveno navaja, da postopek razdružitve solastnine poteka pred sodiščem, stranki pa sta z ustnimi in pisnimi dogovori ter konkludentnimi dejanji uredili uporabo posameznih prostorov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka s postavitvijo ograd spremenila dotedanji način rabe balkonov ter onemogočila prehodnost ter vzdrževanje. Balkon služi kot zasilni izhod, bistveno pa se je zmanjšala preglednost. Lastninska pravica pomeni stvar imeti v oblasti in jo uporabljati na najobsežnejši dovoljen način, kar ji je toženka onemogočila. Že zaradi spremembe izgleda hiše bi rabila njeno soglasje. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj pregrade niso v skladu s projektno dokumentacijo ter izpostavlja, da je bistvo za odločitev, da toženka za postavitev pregrad ni imela tožničinega soglasja. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Toženka je na odgovor tožnice vložila še repliko, ki pa je pritožbeno sodišče ne povzema, ker tega pravnega sredstva ZPP ne predvideva.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožba, ki jo je vložila tožnica, lastninska in ne tožba zaradi motenja posesti. Čeprav bi bilo same tožbene trditve mogoče razumeti kot podlago za eno ali za drugo, ni mogoče spregledati tožbene navedbe, da je motenjsko tožbo vložila že pred to tožbo in je postopek končan, pri tem pa se tožnica sklicuje na 36. člen SPZ, ki določa, da je ne glede na spor zaradi motenja posesti (32. člen SPZ) mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti. Obravnavana tožba je torej lastninska, pravna podlaga za njeno uporabo pa 100. člen v zvezi z 99. členom SPZ.

8. Za pravilno odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na (materialnopravno) vprašanje, kakšno je medsebojno lastninskopravno razmerje med solastniki oziroma, točneje, kakšno lastninskopravno varstvo imajo eden proti drugemu. Sodišče prve stopnje je zapisalo,(1) da „absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar (tudi od solastnika) zahteva prenehanje kakršnega koli posega v njegovo lastninsko pravico“ in da(2) „ima tožeča stranka, dokler ni nepremičnina fizično razdeljena (v teku pa je tudi že delitveni postopek), pravico med drugim uporabljati oba balkona na južnem delu hiše, kot tudi druge dele stanovanjske hiše, razen posamezne dele, za katere sta se solastnico (oziroma njuni pravni predniki) dogovorili drugače (npr. kletni prostori)“. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Medsebojno lastninskopravno varstvo solastnikov namreč ni perfektno in absolutno, kar izhaja iz dejstva, da imajo solastniki stvar v solastnini in ne v izključni lastnini.

9. Sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem se je izoblikovala tekom let in se je ustalila pri naslednjem stališču(3): „Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 195/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00), pa tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če solastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1128/2008).“ Iz povzetega stališča jasno izhaja, da lastninskopravno varstvo enega solastnika proti drugemu ni absolutno, temveč sodišču nalaga tehtanje vseh okoliščin primera ter odločitev, ki bo, kolikor je to mogoče, upoštevala (so)lastninsko pravico obeh (ali več) solastnikov (pri solastnini gre po sami naravi za trk dveh solastninskih pravic, ki ju je treba ustavnoskladno uravnotežiti), predvsem pa je treba solastninsko pravico posameznika pretehtati tudi glede na druge ustavnopravno zajamčene pravice drugega.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in za pritožnico to ni sporno, prav tako pa tem dejanskim ugotovitvam v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje tožnica), da sta sporni pregradi na balkonih postavljeni tako, da tožnica lahko uporablja del balkona pred svojim, toženka pa del balkona pred svojim stanovanjem,(4) pri čemer sta se balkona s strani prejšnjih lastnikov/pravnih prednikov pravdnih strank uporabljala v celoti, pravdni stranki sami pa balkonov za prehod ne uporabljata, temveč vsaka uporablja svoj del balkona.(5) Ob takih dejanskih ugotovitvah je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje,(6) da postavitev pregrad nedvomno pomeni spremembo dosedanjega načina uporabe skupne premičnine. To enostavno ni res, saj postavljeni pregradi uporabe balkonov nista v ničemer spremenili. Iz tega razloga torej tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, pritožbeno sodišče pa mora odgovoriti še, ali samo dejstvo, da je toženka postavila pregradi brez soglasja tožnice, predstavlja tako dejanje, ki nedopustno posega v solastninsko pravico tožnice, in ali gre (s čimer se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo) morebiti za obliko nedopustne imisije in bi bil tožbeni zahtevek utemeljen na tej pravni podlagi.

11. Pritožbeno sodišče sodi, da zgolj zato, ker tožnica nima več možnosti prehoda s svojega dela balkona na toženkin del (pred postavitvijo ograd je to možnost imela, je pa ni uporabljala), nima lastninskopravnega varstva po 100. členu SPZ. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni prerekala toženkinih trditev, da ji postavljeni ogradi nudita več zasebnosti(7) v njenem stanovanju ter da poleti, ko se odprejo vrata, balkon postane del njenega stanovanja.(8) S postavitvijo ograd je tako toženka ne le zaščitila svoj solastninski del, temveč predvsem svoji ustavni pravici do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), ravno to pa je primer, ko je po ustaljeni sodni praksi sodno varstvo solastnika proti drugemu solastniku mogoče odreči. Dodati velja, da SPZ v prvem odstavku 66. člena tudi sicer določa, da mora solastnik stvar uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Uporaba celotnega balkona bi presegala tožničin solastninski delež (ki je nesporno 1/3, toženkin pa 2/3), obenem pa bi, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, posegla v (so)lastninsko pravico in druge, ustavno zajamčene, pravice toženke.

12. Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi navedla več dejstev, zakaj naj bi bila s postavitvijo spornih ograd prikrajšana pri uporabi svoje nepremičnine. Tako je navedla, da je oviran prehod, kar je pomembno z vidika požarne varnosti, nadalje, da je oviran pogled na garažo, travnik in dovozno pot, kar pomeni slabšo preglednost glede obiskovalcev in je pomembno z vidika varnosti (posebno za ostarelo tožničino mamo), ter da je njeno stanovanje tri ure dlje v senci, zato so večji ogrevalni stroški. Po oceni pritožbenega sodišča nič od navedenega ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 75. člena SPZ (prepovedane imisije), zato je tožba v tem delu nesklepčna in tožbenemu zahtevku niti po tej podlagi ni mogoče ugoditi.

13. Iz povedanega sledi, da tožničinemu tožbenemu zahtevku po nobeni pravni podlagi ni mogoče ugoditi, zato je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Tožnica v postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Za postopek pred sodiščem prve stopnje toženki pripada: 113,10 EUR nagrade za postopek, 104,40 nagrade za narok in 20,00 EUR za poštne storitve, kar ob vrednosti DDV 22 % znaša 289,75 EUR. Za pritožbeni postopek pa ji pripada: povrnitev nagrade za sestavo pritožbe (skupaj z DDV 169,82 EUR) in 165,00 EUR sodne takse, ne pa tudi 1,50 EUR materialnih stroškov, ker jih toženka ni izkazala (tako pritožba kot dopolnitev sta vloženi neposredno in poštnine ni bilo), skupaj torej 334,82 EUR.

Op. št. (1): Zadnji stavek 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Zadnji stavek 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Temeljna odločba, ki to stališče zavzame, je sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24. 4. 2014, opr. št. II Ips 137/2013, kasneje pa je tako stališče ponovilo isto sodišče še v zadevi z dne 19. 2. 2015, opr. št. II Ips 270/2011 (glej zlasti 4. opombo te odločbe), pa tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 8. 4. 2015, opr. št. III Cp 999/2015. Op. št. (4): Predzadnja in zadnja vrstica na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Drugi stavek prvega odstavka na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): Sredina 14. točke na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (7): Prvi odstavek na 2. strani odgovora na tožbo, list .št. 9. Op. št. (8): Četrti odstavek na 2. strani pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2015, list. št. 32.