Jedro

Določena razumna eksploatacija kamnoloma je namenjena ohranjanju koncesije in ne pomeni težko nadomestljive škode.

Če bi bila izdana začasna odredba in bi posledično prišlo do prenehanja koncesijskega razmerja, se ne bi poplačevali niti upniki in stroški iz splošne stečajne mase. Očitek, da stečajna upraviteljica prvega toženca z nadomestilom, ki ga prejema po pogodbi od drugega toženca, ne poplačuje posebne stečajne mase in s tem tožeče stranke, pa ni predmet tega pritožbenega postopka. Te za tožečo stranko najbolj sporne odločitve naj izpodbija v stečajnem postopku. Njeno nepoplačevanje z nadomestili po spornih pogodbah ne pretehta grozeče nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva toženka krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko [...]. Ugotovilo je, da je tožeča stranka navajala in z verjetnostjo izkazala, da je bilo v času trajanja pogodbenega razmerja med toženima strankama iz kamnoloma prodanih 264.269,12 ton oziroma 96.723,72 m3 mineralne surovine. To predstavlja 27 % dovoljene količine mineralne surovine, ki se lahko izkoplje na podlagi koncesijske pogodbe v enem letu. Iz koncesijske pogodbe izhaja, da se lahko letno iz kamnoloma pridobi 350.000 m3 mineralne surovine. V času pogodbenega razmerja med toženima strankama (to je treh let) je bilo izkopanih zgolj 27 % dovoljene letne količine mineralne surovine, kar je bistveno pod dovoljeno količino, ki bi se lahko izkopala v času trajanja pogodbenega razmerja med toženima strankama, določenega v koncesijski pogodbi, in tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka nadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Uživanje kamnoloma, ki je v skladu s koncesijsko pogodbo oziroma v bistveno manjšem obsegu, kot ga dopušča, ne pomeni grozeče škode. Iz izrednega poročila stečajne upraviteljice z dne 7. 6. 2016 izhaja, da so se iz naslova izkoriščanja mineralne surovine v kamnolomu od 31. 12. 2013 do 31. 12. 2015 zmanjšale zaloge v raščenem stanju za 1,8 % v pridobivalnem prostoru in za 1,4 % v razširjenem pridobivalnem prostoru, kar pomeni minimalno izkoriščanje surovine oziroma v obsegu, ki ne vpliva na samo vrednost kamnoloma. V skladu z Zakonom o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1) in koncesijsko pogodbo izdaja predlagane začasne odredbe pomeni grozečo nevarnost za izgubo koncesije oziroma rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine. Imetniku rudarske pravice se lahko v primeru, če šest mesecev ne izvaja rudarske pravice, le-ta odvzame. Prav tako bi bili v primeru, če bi sodišče dovolilo začasno odredbo, v nižjem znesku poplačani drugi upniki prvotožene stranke, saj bi ostala stečajna masa brez dohodka iz naslova izkoriščanja kamnoloma. Tožeča stranka ni izkazala neznatne škode. V primeru dovolitve začasne odredbe prvotoženi stranki grozi odvzem koncesije oziroma rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine, katere prvotožena stranka v primeru, če tožeča stranka ne bi uspela z zahtevkom, ne bi mogla pridobiti nazaj. Prvotožena stranka je v stečajnem postopku, zaradi česar po 3. točki tretjega odstavka 6. člena ZRud-1 ne more pridobiti rudarske pravice.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da prvi toženec brez ustrezne podlage v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) in sklepih sodišča v stečajnem postopku nad njim oddaja v najem oziroma prepušča izkoriščanje kamnoloma drugemu tožencu, ki mu za to plačuje nadomestilo, prvi toženec pa tega nadomestila ne namenja poplačilu tožnika in drugih ločitvenih upnikov na poslovni celoti kamnolom. Takšno ravnanje predstavlja devastacijo v smislu 151. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), hkrati pa očitno kršitev ZFPPIPP in ZRud-1. Zaradi konstantnega ignoriranja pravil upraviteljice in neaktivnosti sodišča v stečajnem postopku nad prvim tožencem je začasna odredba edino pravno varstvo, ki ga ima tožnik na voljo za zavarovanje pravic. Sodišče prve stopnje je dejansko zaključilo, da obstoj koncesije prvega toženca opravičuje izkoriščanje nepremičnin v obsegu, dovoljenem s koncesijo, kar je zmotno stališče, ki ga je povzelo že pri prvem odločanju. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je eksploatacija kamnoloma nedopustna že iz razloga, ker temelji na pravnih poslih med tožencema, ki so nični oziroma brez pravnega učinka, ter nasprotuje področni zakonodaji ZRud-1. Posledično vsako zmanjšanje vrednosti nepremičnin, do katerega pride na tej podlagi, predstavlja protipravno škodo. Stališče sodišča, da je obseg izkoriščanja minimalen in da ne vpliva na vrednost kamnoloma, nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Izkop mineralnih surovin v času stečajnega postopka nad prvim tožencem v vrednosti, ki sedaj gotovo znaša že 1,000.000,00 EUR, po nobenem kriteriju ne more šteti za nerelevantnega oziroma po splošnem prepričanju ne more pomeniti minimalnega izkoriščanja, ki ne vpliva na vrednost kamnoloma. Odvzem rudarske pravice prvemu tožencu ne bo in ne more biti posledica začasne odredbe (prenehanje izkoriščanja zaradi izdane začasne odredbe), temveč protipravnega ravnanja tožencev. Če bi upraviteljica prvega toženca poskrbela za legalno izkoriščanje in izkupiček iz tega naslova namenjala ločitvenim upnikom (ne da bogati splošno stečajno maso na škodo ločitvenih upnikov, katerih poplačilu po zakonu služi), pravno varstvo tožnika ne bi bilo potrebno. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali bi lahko do odvzema rudarske pravice prvemu tožencu prišlo tudi na drugi podlagi (zaradi protipravnosti izkoriščanja, kar je tožeča stranka izkazala s predložitvijo ugotovitev Ministrstva za infrastrukturo ter Inšpekcije za energetiko in rudarstvo). Prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem, da lahko prvi toženec drugače uredi pravno razmerje s koncedentom, ki bo zagotovil nedotaknjenost posebne stečajne mase in hkrati nadaljnji obstoj rudarske pravice, če je že štelo, da je obstoj rudarske pravice ključnega pomena za vzdrževanje vrednosti posebne stečajne mase (npr. predlog za spremembo koncesijskega akta, vedno je možna začasna ustavitev del po drugem odstavku 82. člena ZRud-1). Prvi toženec ni izkazal, da se je trudil najti drugačno legalno rešitev, sodišče prve stopnje pa protipravno eksploatacijo očitno prav tako razume kot edino možnost in temu podeljuje pravno varstvo. Ne vzdržijo argumenti toženih strank, ki jim je sodišče sledilo, da je iz koncesijske pogodbe razvidno, da lahko pride do odvzema koncesije tudi iz razloga, če koncesionar ne izkorišča ali nepravilno izkorišča mineralno surovino in če šest mesecev ne izvaja rudarske pravice, zaradi česar naj bi moral prvi toženec skrbeti za izkoriščanje. Koncesijska pogodba z dne 11. 1. 2002, ki v 20. členu vsebuje predmetno določbo, se sklicuje na takrat veljaven ZRud, ki pa je bil v tem delu drugačen od sedaj veljavnega ZRud-1 (25. člen ZRud in 59. člen ZRud-1). Ta ne vsebuje identične določbe. Sodišče prve stopnje ni štelo, da je odvzem rudarske pravice gotova posledica izdaje začasne odredbe, pa vendar je to očitno brez obrazložitve ocenilo z večjo stopnjo verjetnosti, kot da do odvzema ne pride. Prvi toženec bi se moral zavzemati za to, kako bi v začetku stečajnega postopka legalno uredil nadaljevanje poslovanja za dopustno obdobje in čim hitrejšo prodajo ali pa doseči dogovor s koncedentom, po katerem ustavitvi poslovanja ne bi sledile kakršnekoli negativne posledice za posebno stečajno maso. Tožeča stranka je pojasnila in to bi moralo biti nesporno, da po predlogu za prodajo z dne 27. 11. 2016 rudarska pravica ni predmet prenosa na kupca, kar pomeni, da je vrednost poslovne celote v zalogah mineralnih surovin, ki jih je dopustno izkopati, in pričakovanju kupcev, da bodo rudarsko pravico v ta namen pridobili sami. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali je tožeča stranka izkazala verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, medtem ko je zatrjevala tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je navajala tudi, da tožencema zaradi izdaje začasne odredbe ne bo nastala posebna škoda, saj bo substanca kamnoloma ostala nedotaknjena in bo kot takšna predmet unovčitve v okviru stečajnega postopka nad prvim tožencem. Drugi toženec ne more utrpeli nobene nenadomestljive škode, saj izvaja rudarska dela v kamnolomu zgolj z namenom pridobivanja dobička, pri čemer je s svojim ravnanjem (sklepanje ničnih pogodb) pokazal, da mu je vseeno ali prvi toženec izgubi rudarsko pravico. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka ves čas trdila, da zaradi začasne odredbe ne bo prišlo do odvzema rudarske pravice in da bo substanca kamnoloma ostala nedotaknjena, torej ne bo potrebe po vzpostavljanju prejšnjega stanja, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženima strankama. Odgovorila je prva toženka po pooblaščeni odvetniški pisarni. V odgovoru navaja, da držijo navedbe tožnice, da je bil sprejet nov ZRud-1, vendar to na koncesijsko pogodbo nima vpliva. Ta se ni spreminjala, ni bil sklenjen aneks, ki bi spreminjal 20. člen koncesijske pogodbe. Kolikor se bo tekom postopka ugotovilo, da je zahtevek tožnice neutemeljen, toženka ne bo mogla več sanirati nastale situacije, saj na podlagi 3. točke tretjega odstavka 6. člena ZRud-1 ne bo mogla več pridobiti rudarske pravice. Ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, predlagana začasna odredba ni dovoljena, ker ne prestane testa reverzibilnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu tožeče stranke za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Z njo je tožeča stranka zahtevala, da druga toženka opusti in se ji prepove izkop mineralnih surovin ter vsakršno drugačno poseganje v substrat nepremičnin, da mora druga toženka opustiti uporabo nepremičnin in iz njih odstraniti svoje stvari in osebe. Za izdajo takšne začasne odredbe mora upnik izpolniti zakonske pogoje. S prvim pogojem, urejenim v prvem odstavku 272. člena ZIZ, se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo. To ugotavlja tudi tožeča stranka v pritožbi in navaja, da zanjo ni več sporno, da je izkazala ta pogoj za izdajo začasne odredbe. Ali ga je izkazala ali ne ni predmet tega pritožbenega postopka, kajti neizpolnitev kateregakoli od kumulativno zahtevanih zakonskih pogojev pomeni zavrnitev predloga. Zato so pravno neodločilne navedbe tožeče stranke glede (verjetne) utemeljenosti tožbenega zahtevka: (-) da prvi toženec brez ustrezne podlage v ZFPPIPP in sklepih sodišča v stečajnem postopku nad njim oddaja v najem oziroma prepušča izkoriščanje kamnoloma drugemu tožencu, ki mu za to plačuje nadomestilo, (-) da takšno ravnanje predstavlja devastacijo v smislu 151. člena SPZ, hkrati očitno kršitev ZFPPIPP in ZRud-1, (-) da eksploatacija kamnoloma predstavlja gospodarsko dejavnost, s katero se je prvi toženec ukvarjal pred začetkom stečajnega postopka, in bi bilo izvajanje dopustno zgolj, če bi bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje poslovanja po 317. in 318. členu ZFPPIPP, pa še to za čas enega leta od vložitve predloga upravitelja za nadaljevanje postopka, ki mora biti vložen v roku enega meseca od začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, (-) da drugi toženec izvaja eksploatacijo na podlagi pogodb, sklenjenih s prvim tožencem, h katerim sodišče v stečajnem postopku nad prvim tožencem ni podalo soglasja kljub zahtevi drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP, zaradi česar gre za posle brez pravnega učinka oziroma nične posle, (-) da pravni posli med tožencem in eksploatacija kamnoloma na njihovi podlagi kršijo rudarsko zakonodajo, saj bi se izkoriščanje mineralnih surovin lahko izvajalo samo pod pogojem, da bi obstajal sklep pristojnega sodišča o nadaljevanju poslovanja stečajnega dolžnika in da bi izkoriščanje potekalo v imenu in za račun prvega toženca, saj rudarske pravice ni dopustno prodati ali dati v najem, (-) da sklep o nadaljevanju poslovanja stečajnega dolžnika ne obstaja, drugi toženec pa izkorišča kamnolom v svojem imenu in za svoj račun, (-) da predstavlja ravnanje tožencev šolski primer devastacije nepremičnin, (-) da je tožeča stranka v okviru navedb glede verjetnosti obstoja terjatve obsežno pojasnila zakaj je eksploatacija kamnoloma, ki jo izvaja drugi toženec na podlagi spornih pravnih poslov s prvim tožencem, protipravna, (-) da je izkazala ničnost pravnih poslov med tožencema, (-) da eksploatacija na njihovi podlagi predstavlja nedopustno devastacijo. Prav tako niso pravno odločilni očitki stečajni upraviteljici: (-) da nadomestila od izkoriščanja nepremičnin ne namenja poplačilu tožnika in drugih ločitvenih upnikov, (-) da ni podala predloga za nadaljevanje poslovanja po 317. in 318. členu ZFPPIPP, (-) da nikoli ne predlaga izdaje sklepa sodišča o soglasju k sklenitvi pravnih poslov z drugim tožencem, (-) da konstantno ignorira pravila, (-) da izkupička ne namenja ločitvenim upnikom in da bogati splošno stečajno maso na škodo ločitvenih upnikov. To je stvar stečajnega postopka, pravdno sodišče pa zaradi načela koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP ne more vanj posegati. Prav tako ne more sankcionirati stečajne upraviteljice.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni izpolnila drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ti določata, da mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj bi zatrjevala tudi nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Ta dikcija predstavlja pogoj po prvi alineji 272. člena ZIZ, po kateri ni možno izdati regulacijske začasne odredbe, saj njen namen ni zagotoviti bodoče izvršbe, temveč pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari urediti sporno pravno razmerje1. 7. Tožeča stranka sicer na večih mestih ponavlja sodišču prve stopnje očitke bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ti ne držijo.

8. Ko gre za vprašanje preprečitve nastanka težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ tožeča stranka neutemeljeno navaja, da (v specifičnih okoliščinah tega primera) vsakršna eksploatacija, ne glede na njen obseg, torej tudi minimalna, pomeni protipravno zmanjševanje vrednosti nepremičnine in s tem nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati predlagano začasno odredbo. Iz trditev tožeče stranke in iz izrednega poročila stečajne upraviteljice z dne 7. 6. 2016 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: (-) da je bilo v času trajanja pogodbenega razmerja med toženima strankama (to je treh let) iz kamnoloma prodanih 264.269,12 ton oziroma 96.723,72 m3 mineralne surovine, (-) da to predstavlja 27 % dovoljene količine mineralne surovine, ki se lahko izkoplje na podlagi koncesijske pogodbe v enem letu, (-) da iz koncesijske pogodbe izhaja, da se lahko letno iz kamnoloma pridobi 350.000 m3 mineralne surovine, (-) da so se iz naslova izkoriščanja mineralne surovine v kamnolomu od 31. 12. 2013 do 31. 12. 2015 zmanjšale zaloge v raščenem stanju za 1,8 % v pridobivalnem prostoru in za 1,4 % v razširjenem pridobivalnem prostoru, kar pomeni minimalno izkoriščanje surovine (priloga A22; 26. točka obrazložitve). Tožeča stranka neobrazloženo izpodbija te ugotovitve s pavšalno trditvijo, da nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih. Kot povzeto, je ta dejstva zatrjevala tožeča stranka in predložila dokaze. Da bi drugi toženec v enem letu izkopal več mineralne surovine kot izhaja iz poročila stečajne upraviteljice, tožeča stranka ni zatrjevala. Določena razumna eksploatacija je namenjena ohranjanju koncesije (več v nadaljevanju) in ne pomeni težko nadomestljive škode.

9. V specifičnih okoliščinah tega primera je bolj kot nastanek težko nadomestljive škode pomembno tehtanje interesov. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo kaj bi izdaja začasne odredbe pomenila za stranke, kot izhaja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je ugotovilo, da v skladu z zakonom in koncesijsko pogodbo to pomeni grozečo nevarnost za izgubo koncesije (27. točka obrazložitve) in da bi stečajna masa ostala brez dohodka iz naslova izkoriščanja kamnoloma (28. točka obrazložitve). Tožeča stranka sicer navaja: (-) da odvzem rudarske pravice prvemu tožencu ne bo in ne more biti posledica začasne odredbe, temveč protipravnega ravnanja tožencev, (-) da sodišče prve stopnje ni štelo, da je odvzem rudarske pravice gotova posledica izdaje začasne odredbe, pač pa je to brez obrazložitve ocenilo z večjo stopnjo verjetnosti, kot da do odvzema pride, (-) da začasna odredba ne bo razlog za odvzem rudarske pravice, kar ne drži. Zadošča realna možnost, da pride do prenehanja koncesijske pogodbe, posledice tega pa bi bile hujše za stečajno maso in s tem za toženi stranki kot za tožečo stranko. Po 15. členu koncesijske pogodbe ta preneha z razdrtjem zaradi bistvenih kršitev določil koncesijske pogodbe in drugih primerih, določenih v koncesijski pogodbi (priloga A17). Razlog za razdrtje koncesijske pogodbe je tudi, če koncesionar ne nadaljuje z gospodarskim izkoriščanjem od dneva veljavnosti pogodbe (prva alineja 16. člena koncesijske pogodbe). Koncedent pa lahko koncesionarju odvzame rudarsko pravico pod pogoji, določenimi v ZRud (17. člen koncesijske pogodbe). V času sklenitve koncesijske pogodbe veljavni ZRud je v prvi alineji prvega odstavka 25. člena določal, da država lahko nosilcu rudarske pravice odvzame rudarsko pravico, če za daljši čas ne izvaja rudarske pravice. Če bi bila izdana začasna odredba in bi posledično prišlo do prenehanja koncesijskega razmerja2, se ne bi poplačevali niti upniki in stroški iz splošne stečajne mase. Očitek, da stečajna upraviteljica prvega toženca z nadomestilom, ki ga prejema po pogodbi od drugega toženca, ne poplačuje posebne stečajne mase in s tem tožeče stranke, pa ni predmet tega pritožbenega postopka. Te za tožečo stranko najbolj sporne odločitve naj izpodbija v stečajnem postopku. Njeno nepoplačevanje z nadomestili po spornih pogodbah ne pretehta grozeče nevarnosti.

10. Tožeča stranka v pritožbi navaja kakšne naj bi bile teoretične možnosti za drugačno legalno ureditev razmerja s koncedentom. Vendar tega ni zatrjevala v predlogu, še manj katere so dejansko uresničljive, zato se sodišče prve stopnje s tem ni rabilo posebej ukvarjati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ.

11. Pravilno je opravilo tudi test reverzibilnosti. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožeča stranka ni podala trditev v tej smeri. Kljub temu je še razlogovalo in to pravilno, da v primeru dovolitve začasne odredbe in posledičnega odvzema pravice prvotožena stranka, če tožeča stranka ne bi uspela z zahtevkom, ne bi mogla pridobiti nazaj koncesije, da je prvotožena stranka v stečajnem postopku, zaradi česar po 3. točki tretjega odstavka 6. člena ZRud-1 ne more pridobiti rudarske pravice (29. točka obrazložitve). Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da zaradi začasne odredbe ne bo prišlo do odvzema rudarske pravice in da bo substanca kamnoloma ostala nedotaknjena, da ne bo potrebe po vzpostavljanju prejšnjega stanja, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

14. Tudi prva toženka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Sklep VSL II Cp 1055/2009, I Cpg 934/2013. 2 Tožeča stranka je že dvakrat predlagala inšpekcijski nadzor nad delom toženih strank (dopisa Ministrstva za infrastrukturo z dne 8. 6. 2016 - priloga A20 in 2. 11. 2016 - priloga A31). Ni izključeno, da ne bi še tretjič z zahtevo za odvzem koncesije.