Jedro

Temeljno načelo glede določanja višine odškodnine je, da se ta odmerja za podržavljeno premoženje po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Po določbah ZDen in ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča pa se pravni status zemljišča lahko dokazuje le z izpiski iz uradnih evidenc ter s predpisi in posamičnimi akti o podržavljenju, če so ti spremenili namembnost zemljišča. Dokazovanje pravnega statusa zemljišča torej ni mogoče s pričami in tudi ne z izjavami strank.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 8. 1. 2008, odpravilo v točkah 1 do 4, kolikor se odločba v tem delu ne nanaša na nepremičnini parc. št. 7/1 in 9/1, obe k.o. M., ter določeno odškodnino za ti dve parceli, v ostalem pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožena stranka je z navedeno odločbo z dne 8. 1. 2008 ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. in odpravila delno odločbo Upravne enote Domžale z dne 7. 2. 2005, ter odločila, da je A.S. upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 139.470,93 DEM, in sicer za podržavljene nepremičnine: parc. št. 7/2 v znesku 84.796,20 DEM, parc. št. 7/3 v znesku 14.938,56 DEM, parc. št. 9/2 v znesku 17.625,60 DEM, del v izmeri 8.306 m2 parc. št. 7/1 in 9/1 v znesku 14.006,80 DEM, kozolec dvojnik z desetimi okni v znesku 4.928,80 DEM ter enojni kozolec z 2 x 9 okni v znesku 3.175,20 DEM. Upravni organ prve stopnje je namreč z delno odločbo z dne 7. 2. 2005 določil odškodnino v višini 347.998,70 DEM za prej navedene nepremičnine.

2. V obrazložitvi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporen pravni status podržavljenih zemljišč s parc. št. 7/1 in 9/1, obe k.o. M., ter posledično višina odškodnine za navedeni zemljišči. Zato je v ponovnem postopku v skladu z napotki prvostopnega sodišča bilo tožnikom za ti dve parceli omogočeno dokazovanje obstoja planov stanovanjske in komunalne graditve, sprejetih na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931, saj planski akti, s katerimi bi bilo mogoče dokazovati, da sta bili predmetni parceli opredeljeni kot stavbni, niso bili sprejeti. Tožeča stranka je predložila dokaze, ki pa po presoji prvostopenjskega sodišča niso izkazovali, da bi bili predmetni parceli v času podržavljenja opredeljeni po pravnem statusu kot stavbni zemljišči. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so planski akti v tistem času obstajali le za mesti L. in M., ugovarjala je sklicevanju upravnega organa na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, ter navajala, da bi upravni organ moral dopustiti dokazovanje namembnosti podržavljenih zemljišč tudi z drugimi dokazi, ki jih je predložila (med drugim mapno kopijo, iz katere naj bi izhajalo, da sta predmetni parceli sredi gradbenega kompleksa - graščine, po njima pa naj bi potekala celo vodovod in električno omrežje). Navedeno je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno ter poudarilo, da je pri opredelitvi pravnega statusa podržavljenih zemljišč upravno-sodna praksa dosledno sledila prej navedeni odločbi ustavnega sodišča, po kateri so bila nezazidana zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, razen če jim je namembnost spremenil predpis, ki je bil podlaga podržavljenju, ali če so bila v planih stanovanjske in komunalne graditve že v času podržavljenja opredeljena kot stavbna. Drugo dokazovanje pravnega statusa zemljišč z drugimi dokazi, na primer komunalno opremljenostjo, lego zemljišča med pozidanimi zemljišči in podobno, pa na odločitev ne vpliva. Pritrdilo je zaključku tožene stranke, da obravnavanih zemljišč ni mogoče opredeliti po statusu ob podržavljenju kot stavbnih, pač pa so bila to kmetijska zemljišča ter jih je tudi kot taka treba vrednotiti.

3. Tožeča stranka M.S. izpodbija prvostopno sodbo le v delu, ki se nanaša na nepremičnini parc. št. 7/1 in 9/1 k.o. M., glede katerih odločba tožene stranke z dne 8. 1. 2008 ni bila odpravljena. Glede teh zemljišč je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker zemljiškoknjižni katastrski podatki ne morejo biti podlaga za odločanje. S pričami, kopijo uredbe iz leta 1932, s katero je bil M. razglašen za trg mestnega značaja, generalnim načrtom vodovoda za M. ter listinami, iz katerih izhaja, da sta se sporni parceli nahajali v območju zemljišč za gradnjo, s predstavitvijo lega spornih nepremičnin, ki sta se ob podržavljenju nahajali v ograjenem dvorišču graščine grad, so izkazale, da so bila ta zemljišča podržavljena kot stavbna, vendar se do tega sodišče v izpodbijani sodbi ni izjasnilo, zato se sodba ne da preizkusiti. Da bi bili sporni zemljišči kmetijski, ne izhaja niti iz Odloka AVNOJ, ki ni spreminjal namembnosti zemljišč, niti iz zaplembene odločbe, ki je v spisu v obliki tiskanega formularja, v katerem je z roko zapisano le, da preide v last FLRJ vse premoženje A.S. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo le na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, ki pa predstavlja čisto kršitev ustavnih pravic, in sicer gre za neenakopravno obravnavanje državljanov, in zato ne more biti pravni temelj za sodbo.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navedla le, da prereka vse navedbe v reviziji iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da revizijo zavrne. Stranka z interesom S. pa na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče je revizijo dovolilo na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka je zatrjevala, da vrednost - razlika v odškodnini, določeni z odločbo Upravne enote Domžale, in odškodnini, ki je določena v odločbi organa druge stopnje, ki jo je upravno sodišče potrdilo, presega 50.000 EUR.

7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta bili nepremičnini parc. št. 7/1 in 9/1 k.o. M. podržavljeni kot kmetijsko ali kot stavbno zemljišče, posledično pa je sporna višina odškodnine za ti dve zemljišči. Pri tem ni sporno: da sta bili obravnavni nepremičnini zaplenjeni z odločbo Okrajne mestne zaplembene komisije v K. z dne 27. 8. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ; da Odlok AVNOJ ni predpis, ki bi spremenil namembnost zemljišča, prav tako namembnost obravnavnih zemljišč ni bila spremenjena z odločbo o zaplembi; da je iz podatkov zemljiške knjige oziroma zemljiškega katastra razvidno, da sta bili obravnavani zemljišči ob podržavljenju travnik II. razreda; da se obravnavanih zemljišč ne da vrniti v naravi.

9. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče je v prvem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podano temeljno načelo glede določanja višine odškodnine, da se ta odmerja za podržavljeno premoženje po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Pri zemljiščih je torej pomemben njihov pravni status (kmetijsko, stavbno (nezazidano oziroma zazidano), gozd, neplodno) ob podržavljenju. Po določbah ZDen in ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča pa se pravni status zemljišča lahko dokazuje le z izpiski iz uradnih evidenc (prostorski planski akti oziroma prostorski izvedbeni akti oziroma njim odgovarjajoči akti v času podržavljenja, plani komunalne in stanovanjske gradnje, zemljiški kataster, kot uradna evidenca o vrsti rabe, katastrski kulturi in katastrskem razredu posameznega zemljišča, in v omejenem obsegu tudi zemljiška knjiga, ki je sicer uradna evidenca o stvarnih pravicah na posamezni nepremičnini) ter s predpisi in posamičnimi akti o podržavljenju, če so ti spremenili namembnost zemljišča. Dokazovanje pravnega statusa zemljišča torej ni mogoče s pričami in tudi ne z izjavami strank. Ker v tem primeru tožniki s predloženimi listinami niso izkazali, da bi bili obravnavani nepremičnini podržavljeni kot stavbni, je pravilna presoja prvostopnega sodišča in pred njim tožene stranke, ki sta se pri tem utemeljeno sklicevala tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15.12.1993, da sta bili obravnavni nepremičnini podržavljeni kot kmetijski zemljišči in jima je bila odškodnina pravilno določna na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen ter določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Zato po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske trditve o kršitvi materialnega prava, vključno z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do enakopravnega obravnavanja državljanov.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi revizijske navedbe, da so bile navedene nepremičnine dejansko del gradbenega kompleksa grad in so v naravi predstavljale povezovalno dvorišče, ki je služilo gradu, da je graščina grad stala ob glavni cesti, torej ob javnem cestnem omrežju ter da so na parceli št. 7/1 stali objekti (šupa za seno, dva ogromna kozolca, gospodarsko poslopje v izmeri 30 m x 11 m in vrtna uta), na parc. št. 9/1 pa cvetličnjak, ne morejo vplivati, saj se za potrebe denacionalizacije z njimi na pravno upošteven način ne dokazuje pravnega statusa obravnavanih zemljišč.

11. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da sodna praksa ne more in ne sme slediti odločbam Ustavnega sodišča, saj so v skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču odločbe Ustavnega sodišča zavezujoče. 12. Po presoji revizijskega sodišča tudi niso podane v reviziji zatrjevane kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje in pred njim upravni organ sta dopustila tožeči stranki, da je v ponovljenem postopku predložila dokaze, s katerimi je dokazovala svoje navedbe glede stanja nacionaliziranih zemljišč. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s predloženimi dokazi le-te zavrnilo ter pravilno obrazložilo, da komunalna opremljenost zemljišča ne šteje med kriterije za določitev pravnega statusa zemljišča, prav tako na to ne vpliva lega parcel med zazidanimi zemljišči ali znotraj (gradbenega) kompleksa. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore, da je bilo zemljišče del kompleksa za ograjo. Tako so neutemeljeni revizijski ugovori, da sodba glede teh vprašanj ni obrazložena in se ne da preizkusiti.

13. Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov in tudi ne tistih, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

14. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi sama svoje stroške postopka.