Jedro

Določba prvega odstavka 156. člena ZPP kot dopolnilni kriterij za odločanje o stroških pravdnega postopka določa krivdni princip, po katerem mora stranka (in ne morda tudi sodišče) ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je primerilo stranki, obsega tako primere, ko gre za upravičene razloge na njeni strani, kot tudi primere, ko gre za zmotno ravnanje sodišča.

V ZPP ni podlage za pošiljanje sodnih pisanj strankam po elektronski pošti.

Dolžnost povrnitve separatnih stroškov se nanaša na položaj, ko zaradi krivde ali naključja v sferi ene stranke pravdni stroški nastanejo nasprotni stranki, ne pa tudi na položaj, ko bi morala nasprotna stranka povrniti stranki tiste pravdne stroške, ki so le-tej nastali po njeni krivdi ali po naključju iz njene sfere.

V ZPP ni podlage, da bi se stranki stroški, ki so nastali njej sami po naključju, ki se ji je primerilo, povrnili iz sredstev sodišča.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za povrnitev stroškov tožene stranke z dne 1. 2. 2024.

2.Tožena stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Kot bistveno navaja, da soglaša z načelnim izhodiščem v izpodbijanem sklepu, da pošiljanje vabil preko elektronske pošte po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni predvideno. Je pa tožena stranka izpostavila, da je bil v predmetnem postopku narok za glavno obravnavo določen za dne 10. 1. 2024. Sodišče je njenega pooblaščenca v elektronskem sporočilu z dne 8. 1. 2024 seznanilo s preklicem naroka ter njegovo preložitvijo na dan 31. 1. 2024. Tožena stranka je tako predstavila, da zgolj pošiljanje preklica naroka po poštni pošiljki, ko ni znano, ali se bo naslovnik z vsebino pisanja lahko pravočasno seznanil, ni primerno, oziroma gre za ustaljen način poslovanja, ko je potrebno naslovnika s pisanjem hitro seznaniti. Pooblaščenec tožene stranke je tako 31. 1. 2024 pristopil na naslovno sodišče, kjer je bil s strani tam zaposlene seznanjen, da je narok preklican, ob tem pa mu je bilo vročeno obvestilo o preklicu naroka in njegovi preložitvi na dan 14. 2. 2024. Iz obvestila in vabila sodišča je razvidno, da je to datirano na 19. 1. 2024, navedena sodna pošiljka pa je bila pooblaščencu vročena 1. 2. 2024. ZPP določa, da če se naslovnik s pošto pisno dogovori, da se mu vroča v poštni predal, se mu pisanje vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu, vročevalec pa v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (139.b člen ZPP). Zakon torej dopušča možnost prevzema poštnega pisanja v roku 15 dni od poskusa njegove vročitve. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da je neseznanitev s sodnim pisanjem treba pripisati nepravilni organizaciji v pisarni odvetnika oziroma namernemu spregledanju obvestila o prevzemu pošiljk. Meni, da je za odločitev o plačilu t. i. separatnih stroškov treba upoštevati ne le krivde, pač pa tudi naključja v sferi stranke. Ker zakon dopušča naslovnikovo seznanitev s pisanjem 15. dan po poskusu vročitve, ni utemeljena graja delovnega procesa, saj je ta v domeni posameznika ali družbe. Prav predstavljeno delovanje sodišča ob preklicu naroka z dne 10. 1. 2024 pa izkazuje, da sodišče ni storilo vsega, kar je lahko in kolikor hitro je lahko. Očitno je tako, da skrbnosti v poslovanju ni moč pripisati zgolj odvetniku, temveč tudi sodišču, da se naslovnik lahko s pisanjem pravočasno seznani. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi zahtevku za odmero separatnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom odločalo o stroških tožene stranke v zvezi s prihodom njenega odvetnika na narok dne 31. 1. 2024, ki je bil na predlog tožeče stranke sicer preklican in nov narok razpisan za dne 14. 2. 2024, a je kljub preklicu odvetnik tožene stranke na narok prišel, saj je obvestilo o preklicu prejel šele 1. 2. 2024. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je do stroškov odvetnika za prihod na narok dne 31. 1. 2024 upravičena, češ da naj bi do njihovega nastanka prišlo zaradi napake sodišča. Le-to namreč odvetniku obvestila o preklicu konkretnega naroka ni poslalo po elektronski pošti, kot je ravnalo dne 8. 1. 2024 glede naroka, razpisanega za dne 10. 1. 2024.

5.Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka do povrnitve stroškov prihoda njenega odvetnika na narok dne 31. 1. 2024 ni upravičena, saj je v konkretnem primeru upošteven prvi odstavek 156. člena ZPP, ki pa podlage za priznanje priglašenih stroškov toženi stranki ne daje. Navedena zakonska določba kot dopolnilni kriterij za odločanje o stroških pravdnega postopka določa krivdni princip, po katerem mora stranka (in ne morda tudi sodišče) ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je primerilo stranki, obsega tako primere, ko gre za upravičene razloge na njeni strani, kot tudi primere, ko gre za zmotno ravnanje sodišča,1 na kar se v obravnavani zadevi sklicuje tožena stranka. Sicer očitek o napačnem postopanju sodišča prve stopnje, ki je toženo stranko o preklicu naroka obvestilo po navadni in ne po elektronski pošti, niti ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in sedaj priznava tudi sama pritožba, namreč za pošiljanje sodnih pisanj strankam po elektronski pošti v ZPP ni podlage.

6.Obvestilo z dne 19. 1. 2024 o preklicu naroka dne 31. 1. 2024 in razpisu novega za dne 14. 2. 2024 je tako sodišče prve stopnje odvetniku tožene stranke pravilno poslalo po navadni pošti. Po tem, ko je bilo obvestilo o prispeli sodni pošiljki v predalu puščeno dne 26. 1. 2024, je odvetnik pisanje prevzel 1. 2. 2024 (vročilnica na red. št. 39). Ko gre za osebno vročanje, ima naslovnik od dne, ko je bilo puščeno obvestilo, 15 dni časa za prevzem sodnega pisanja (prim. člena 142 in 139b ZPP). Pritožba tako v konkretnem primeru utemeljeno oporeka očitku sodišča prve stopnje v napadenem sklepu, da bi ob zadostni skrbnosti pooblaščeni odvetnik tožene stranke pošiljko lahko pravočasno prevzel.

7.Ne glede na navedeno pa se pritožbeno sodišče strinja z izpodbijano odločitvijo, da tožena stranka ni upravičena do stroškov prihoda njenega odvetnika na narok dne 31. 1. 2024. Kot sicer pravilno izhaja že iz pritožbe, je za plačilo separatnih stroškov res upoštevna ne le krivda, temveč tudi naključje v sferi stranke, pri čemer pa tožena stranka pravila iz prvega odstavka 156. člena ZPP v konkretnem primeru ne razlaga pravilno. Dolžnost povrnitve separatnih stroškov se namreč nanaša na položaj, ko zaradi krivde ali naključja v sferi ene stranke pravdni stroški nastanejo nasprotni stranki, ne pa tudi na položaj, ko bi morala nasprotna stranka povrniti stranki tiste pravdne stroške, ki so le-tej nastali po njeni krivdi ali po naključju iz njene sfere. V obravnavani zadevi gre prav za slednji primer, ko so stroški v zvezi s preklicem naroka dne 31. 1. 2024 in razpisom novega naroka za dne 14. 2. 2024 nastali sami toženi stranki, ker do dne 31. 1. 2024, ko je bil razpisan nato preklicani narok, njen odvetnik sodnega pisanja ni prevzel. Kot rečeno, je s tem odvetnik res le izkoristil zakonsko možnost in mu zato ni mogoče očitati nobene krivde, je pa dejstvo, da do dne 31. 1. 2024 obvestila o preklicu naroka in razpisu novega ni prevzel, treba šteti kot naključje, ki se je primerilo toženi stranki. To pa skladno s prvim odstavkom 156. člena ZPP lahko pomeni le, da mora tožena stranka stroške odvetnikovega prihoda na narok dne 31. 1. 2o24 kriti sama. V ZPP namreč tudi ni nobene podlage, da bi se stranki stroški, ki so nastali njej sami po naključju, ki se ji je primerilo, povrnili iz sredstev sodišča. Zavzemanje tožene stranke v tej smeri v konkretnem predlogu za odmero stroškov tako nima opore v veljavni ureditvi.

8.Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da sodišče prve stopnje obvestila o preklicu za dne 31. 1. 2024 razpisanega naroka in razpisu novega odvetniku tožene stranke ni poslalo po elektronski pošti, prav tako je pravno zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena do stroškov prihoda njenega odvetnika na narok zaradi naključja, ki se je njej primerilo.

1

9.Pritožbeno sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 366. členom ZPP).

10.Upoštevaje neuspeh s pritožbo tožena stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1 Prim. Betetto N. v Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba 2006, 2. knjiga, str. 42.