Jedro

Z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva je pomembno pojasniti, da se je sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v kreditnih pogodbah v CHF v času postopka na prvi stopnji še razvijala, vendar je bilo že sprejetih več precedenčnih odločb VSRS (npr. odločbi II Ips 8/202218 in II Ips 18/2022, na kateri se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo), objavljena je bila tudi sodna praksa SEU, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje ter odločbi USRS Up-14/21 s 13. 1. 2022 in Up-317/21 z 8. 9. 2022 (ki jima je sodišče prve stopnje vsebinsko sledilo).

Del presoje vsebine pogodbenih pogojev iz kreditne pogodbe je zahteva po izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke. Po ustaljeni sodni praksi SEU, USRS in VSRS ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti tej dolžnosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za poplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje).

Ne VSRS ne SEU nista natančneje konkretizirali, kakšno naj bi bilo vsebinsko pojasnilo oziroma nista natančno opredelili načina ali oblike pojasnila. To je razumljivo, saj ga v primeru, ko zakon njegove vsebine izrecno ne predpisuje, ni mogoče vnaprej formalno zamejiti. V vsakem posameznem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti in na podlagi takega razumevanja sprejel informirano odločitev o (ne)sklenitvi pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.213,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Prvi tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter druga tožnica kot porokinja in plačnica sta s toženko kot kreditodajalko sklenila kreditno pogodbo za namenski stanovanjski kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). Nominalni znesek kredita je znašal 356.334 CHF, kar je v evrski protivrednosti na dan priprave kreditne pogodbe 18. 7. 2008 znašalo 220.708,56 EUR; doba vračanja kredita je znašala 30 let. Po desetih letih odplačevanja kredita (na dan 24. 9. 2018) je njuna obveznost po kreditni pogodbi znašala še 223.626 EUR, kar je več, kakor je znašal kredit v evrih tedaj, ko je bil izplačan, četudi sta tožnika odplačala že 124.994 EUR kredita. Tožnika zatrjujeta, da sta kreditna pogodba in pogodba o hipotekarnem zavarovanju nični, ker toženka ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, saj tožnikoma ni predstavila, da sta izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju.

2.S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z dne 21. 7. 2008 skupaj s kreditno pogodbo z dne 18. 7. 2008 ter ugotovitev, da je vknjižba skupne hipoteke neveljavna in se izbriše. Tema zahtevkoma je sodišče prve stopnje ugodilo (I. in III. točka izreka), medtem ko sta zahtevek za plačilo 95.714,11 EUR tožnika umaknila in je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano) ter še odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati pravdne stroške (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3.Zoper I., III. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožbene navedbe so v dobršni meri prepis in parafraza navedb, ki jih je toženka že podala v postopku na prvi stopnji, zato bo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP) pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovarjalo.

4.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno in glede procesnih kršitev:

6.Pritožba na več mestih navaja, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), da se sodišče ni opredelilo do ugovorov toženke in podobno (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar naj bi tudi preraslo v kršitve ustavnih pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je obširno obrazložilo in navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih. Ni treba, da sodišče odgovori na prav vsako posamezno navedbo stranke, še posebej v primeru, ko stranka (kot toženka v tem primeru) v različnih vlogah in z nekoliko različnimi besedami ponavlja vsebinsko ene in iste ugovore. V pritožbi zatrjevane procesne in ustavne kršitve so po vsebini kritika materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, na kar bo sodišče druge stopnje odgovorilo v nadaljevanju.

7.Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 66. točki obrazložitve omenilo tretjo tožečo stranko, ki v tej pravdi nikoli ni nastopala, v 24. točki pa obrazlaga pravni interes, četudi ga toženka ni oporekala. Pritožbeno sodišče domneva, da je sodišče prve stopnje obrazložitev odločbe sestavilo s pomočjo drugih odločb, pri čemer je očitno spregledalo, da v tem postopku nastopata le dva tožnika in da toženka ni podala ugovora pravnega interesa. Takšno pisanje sodbe je neskrbno, vendar pa ne pomeni kršitve določb postopka. Če sodba vsebuje razloge, ki za zadevo niso relevantni in potrebni (na primer glede pravnega interesa), to še ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

8.Prav tako ne drži, da bi sodišče sodilo z nedopustnim avtomatizmom in da sploh ni presojalo dejanskih okoliščin konkretnega primera (katerih, pritožba ne pove). Sodišče prve stopnje se je (razen zgoraj navedenih spodrsljajev pri sestavljanju sodbe) konkretizirano opredelilo do vseh dejstev in pravnih vprašanj, ki so relevantna za ta konkretni primer (primerjaj 33., 34., 37., 39. in 57. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Pri tem je treba upoštevati, da so pravne podlage in trditve strank v različnih postopkih v zvezi s krediti v CHF velikokrat zelo podobne (kar velja tudi za pritožbene navedbe), zato so tudi odgovori sodišč(a) v tovrstnih zadevah vsebinsko zelo podobni. Pritožba konkretizirano ne pojasni, v čem se ta konkretna zadeva pomembno razlikuje od drugih podobnih zadev, v katerih so bila sprejeta stališča sodne prakse, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje.

Glede uporabe prava:

9.Pritožba obširno navaja, da Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) ni neposredno uporabljiva. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da pravno podlago za odločitev v tej zadevi tvorijo predvsem določbe v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o potrošniških kreditih, Zakona o varstvu potrošnikov ter Obligacijskega zakonika in ne le Direktiva, ki je bila v slovenski pravni red implementirana z ZVPot. Da sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi Direktive, temveč domače zakonodaje, je v izpodbijani sodbi večkrat poudarjeno (npr. 27. in 49. točka obrazložitve). Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti ZVPot, je očitno zgrešeno. Predvsem zato, ker je sam ZPotK, na katerega se sklicuje pritožba, določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika (tretji odstavek 21. člena ZPotK). ZPotK je sicer specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK, kar nedvomno velja za določbe 23. in 24. člena ZVPot. Zato ne drži, da ZPotK v celoti ureja vprašanje potrošniških kreditov in da je banka izpolnila vse svoje obveznosti do potrošnika, če je zadostila kriterijem iz ZPotK ter priporočilom Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006.

10.Sodišče prve stopnje ni uporabilo Zakona o potrošniških kreditih iz leta 2016, zato so nepomembne (četudi točne) pritožbene navedbe, da se ZPotK-2 ne uporablja za pogodbe, sklenjene pred njegovo uveljavitvijo. Pritožba navaja, da ne ZVPot ne ZPotK nimata določb, ki bi "dopuščala retroaktivno uporabo katere koli določbe teh zakonov," kar sicer drži, vendar nima nobene zveze s to zadevo in ne more pomagati toženki do pritožbenega uspeha; določbi 23. in 24. člena, ki sta bili bistveni za odločitev v tej zadevi, je ZVPot vseboval že v prvotni različici iz leta 1998.

11.Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da so kreditne pogodbe z valutno klavzulo načeloma dovoljene, zato je odveč obširno pritožbeno izvajanje, ki to (nesporno) dejstvo dodatno utemeljuje. Je pa sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zgolj ta pogoj (da je devizna klavzula zakonsko dovoljena) še ne pomeni avtomatično, da so dovoljene in brezhibne vse pogodbe z valutno klavzulo, če zadostijo (le) kriterijem glede pojasnil iz ZPotK.

12.ZVPot je v 22. členu določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti res ni predvidel ničnosti, vendar pa je sankcija ničnosti predpisana za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot); kateri so ti in da za ničnost zadošča, da je podan zgolj eden od primerov iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (27. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Te določbe ZVPot pomenijo implementacijo Direktive.

13.Nadalje pritožba navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neposredno sklicevalo na odločbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) in jih "povzemalo, kot da so neposredno vir prava." Po mnenju pritožnice torej sodišče ne bi smelo uporabiti ne Direktive ne sodne prakse SEU. To stališče je očitno zgrešeno v vseh pogledih. Sodna praksa SEU je glede razlage prava EU formalni pravni vir erga omnes, ki praviloma učinkuje tudi za nazaj (ex tunc). Ni šlo torej za to, da bi sodišče prve stopnje neposredno uporabilo Direktivo kot vir prava, ki bi neposredno ustvarjal obveznosti med strankama, kot neutemeljeno zatrjuje toženka, kar je jasno razvidno že iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem pa iz 26., 27., 28., 32., 48., 51. in 52. točke, v katerih se povzema sodna praksa SEU v smislu razlage evropskega prava. Slovenska sodišča morajo zagotoviti enotno uporabo in učinkovitost evropskega prava; enotna uporaba pa se zagotavlja prav z razlagami, ki jih sprejema SEU. O tem je SEU zavzelo stališče že v zadevi C-166/73 in temu pravilu sledi že desetletja. Nacionalna sodišča morajo slediti razlagi evropskega prava, ki jo je podalo SEU, kar je še toliko bolj jasno v tem primeru, ko je to razlago povzelo in potrdilo tudi Ustavno sodišče RS in VSRS. Del evropskega prava je tudi pravo varstva potrošnikov.

14.Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive (in v tem okviru vprašanje pojasnilne dolžnosti) sta upoštevaje načelo minimalne harmonizacije (8. člen Direktive) avtonomna pravna pojma prava EU, katerih razlaga je (tudi po implementaciji Direktive) v izključni pristojnosti SEU. Pri razlagi takšnih pojmov mora nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalne (evroskladne) razlage upoštevati merila, ki jih je ustvarila praksa SEU in s katerimi SEU razlaga in napolnjuje pojme prava EU. To velja tudi takrat, kadar države članice sprejmejo ali ohranijo za potrošnika ugodnejše določbe, ki so združljive s Pogodbo o delovanju Evropske unije. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v okviru ZVPot je torej vedno treba opraviti ob upoštevanju minimalnih jamstev Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU, česar pa ni mogoče storiti brez uporabe Direktive in sodne prakse SEU.

15.Načeloma drži, kar navaja pritožba, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, temveč je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Vendar sodišče prve stopnje slovenske zakonodaje ni razlagalo v nasprotju z njo, temveč v skladu z jasnimi in izrecnimi določbami (pro legem) ZVPot. SEU je v sodbi C-405/21 z dne 13. 10. 2022 pojasnilo, da lahko nacionalne zakonodaje kriterije za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev uredijo tako, da sta pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank določena kot alternativna kriterija. Temu je po stališčih USRS in VSRS z ureditvijo v 24. členu sledil ZVPot.

16.Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je podana izključitev po členu 1(2) Direktive, ker gre za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih, zaradi česar Direktiva in njene razlage niso uporabljive. To stališče je v sklepu II Ips 37/2023 ovrglo že VSRS in svoje stališče podrobno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče pritožnico napotuje na branje sklepa VSRS ter le na kratko pojasnjuje, da se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po členu 1(2) Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: a) da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo; b) da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava; c) da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tem kriterijem v tu obravnavanem primeru ni zadoščeno, med drugim že zato ne, ker pravice in obveznosti pogodbenih strank niso uravnotežene (glej pravilne razloge v 59. in 66. točki obrazložitve izpodbijane odločbe). Tudi, če bi bilo stališče, da sodišče ne bi smelo uporabiti Direktive, pravilno (pa ni), na pravilnost izpodbijane sodbe to ne bi vplivalo. Izjema iz člena 1(2) Direktive v slovenski pravni red ni bila implementirana, zato ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje je bilo torej dolžno opraviti presojo v smislu 23. in 24. člena ZVPot, ta pa je morala, kot je bilo že pojasnjeno, upoštevati vsaj minimalna jamstva Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU, čemur je sodišče prve stopnje tudi pravilno sledilo.

17.Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti odločb SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 in C-609/19 (zadeve Paribas), saj te zadeve niso primerljive s konkretno. Pritožba pojasnjuje, da je v zadevah Paribas šlo za kredit "Helvet Immo," ki je kompleksnejši bančni posel, saj so bili mesečni obroki določeni v EUR in ne v CHF, plačevali pa naj bi se v protivrednosti domače valute po menjalnem tečaju, veljavnem na dan plačila; kredit je bil ugodnejši v smislu obresti, ker se je uporabljala referenčna obrestna mera CHF libor; zaradi prilagajanja novemu tečaju CHF se mesečni obrok kreditojemalcu ni povečal, temveč se je podaljšala ročnost kredita; banka pred prodajo tega "produkta" komitentov ni seznanila z valutnim tveganjem, komitenti pa ga niso mogli zaznati med odplačevanjem kredita, ker se njihove mesečne obveznosti niso spreminjale.

18.Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da četudi obstoje določene razlike med kreditom "Helvet Immo," ki je bil predmet obravnave v zadevah Paribas, in tu obravnavano zadevo, pa imata obe vrsti pravnih poslov več bistvenih skupnih značilnosti: v obeh primerih je šlo za kreditojemalce - potrošnike, ki so prejemali plačo v evrih, njihova kreditna obveznost pa je bila nominirana v tuji valuti (CHF). V obeh primerih je bilo celotno valutno tveganje zaradi spremembe tečaja CHF napram EUR prevaljeno na kreditojemalca - potrošnika. V obeh primerih potrošnik ni bil ustrezno poučen o možnosti in potencialno resnih posledicah valutnega tveganja, ki jih je nosil in ki so bile inherentna posledica dejstva, da je potrošnik svoje redne prihodke, iz katerih je plačeval kreditne obveznosti, prejemal v eni valuti (EUR), kreditna obveznost pa je bila nominirana v drugi (CHF). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je s stališča vpliva na socialni položaj potrošnika in njegove družine, njegove (njihove) pravice do doma, družinskega življenja in osebnostnega razvoja, tu obravnavali primer potencialno še bolj obremenjujoč kot pa v zadevah Paribas; ekonomski in socialni položaj potrošnika je bistveno bolj prizadet v primeru, ko se zaradi spremembe valutnih razmerij poveča obrok kredita, kot pa v primeru, ko obrok ostane enak, se pa podaljša njegova ročnost (ali drugače povedano, ko se pomnoži število obrokov kredita, ki jih mora potrošnik plačati). Zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede uporabe sodne prakse SEU v zadevah Paribas v zvezi s tu obravnavano problematiko; takih pomislekov tudi nista imela ne VSRS ne USRS.

19.Pritožba navaja, da razlaga USRS v zadevi Up-14/21 glede nepoštenosti pogodbenega pogoja in pojasnilne dolžnosti ni podana iz zornega kota zakonskega prava, temveč iz zornega kota stranke in njenih trditev, ki niso bile že na prvi pogled neutemeljene in da se USRS ni želelo izrekati o razlagi navadnega zakonskega prava, zato je obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, iz katere je razumeti, da naj bi USRS razlagalo pojem pojasnilne dolžnosti, že v izhodišču zgrešena. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pretežno sklicevalo na sodno prakso VSRS in SEU (ki pa sta pristojni za razlago materialnega prava), odločba USRS je omenjena le nekajkrat in ni nosilni argument izpodbijane sodbe.

20.Pojasnilna dolžnost ni opredeljena samo v ZPotK, ampak je tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Prvi odstavek 6. člena ZPotK in prvi ter drugi odstavek 7. člena ZPotK ne določata izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi z valutno klavzulo, gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora napolniti sodišče, kar že po naravi stvari lahko napravi le retrospektivno. Pri tem pa ne gre za pravo retroaktivnost, ampak za nepravo retroaktivnost, ki ni nedopustna če ne pomeni posega v drugo ustavno varovano pravico. Tudi USRS je že pojasnilo, da je SEU svoja stališča o obveznosti pojasnila o vplivu velike depreciacije nacionalne valute sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive 93/13. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene očitke o nedopustni retroaktivni uporabi Priporočila ESRB, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo, da priporočila ESRB niso kogentna, da je SEU avtonomno in precedenčno razlagalo evropsko pravo in da se je pri tem (le) sklicevalo oziroma strinjalo s priporočili (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

21.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sklicuje na informacije v dopisih Banke Slovenije, ki so bili izdani po sklenitvi kreditne pogodbe; sodišče prve stopnje se je med drugim sklicevalo na dopise Banke Slovenije iz leta 2005 (54. in 59. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega ti dopisi niti niso bistveni: kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so bankam bile znane (niso mogle ostati neznane) ključne značilnosti kredita z valutno klavzulo.

Presoja pojasnilne dolžnosti v konkretni zadevi:

22.Z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva je pomembno pojasniti, da se je sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v kreditnih pogodbah v CHF v času postopka na prvi stopnji še razvijala, vendar je bilo že sprejetih več precedenčnih odločb VSRS (npr. odločbi II Ips 8/2022 in II Ips 18/2022, na kateri se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo), objavljena je bila tudi sodna praksa SEU, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje ter odločbi USRS Up-14/21 s 13. 1. 2022 in Up-317/21 z 8. 9. 2022 (ki jima je sodišče prve stopnje vsebinsko sledilo).

23.Rdeča nit vseh teh odločb je, da sta banka in potrošnik v izrazito neenakovrednem položaju, ne le kar se tiče ekonomske moči, temveč tudi, kar se tiče strokovnega znanja in informacij. Specifična, bistvena lastnost kredita v tuji valuti je, da se zaradi gibanja tečaja obračunske valute lahko bistveno, potencialno tudi neomejeno spremeni višina obveznosti, ki jo mora kreditojemalec poravnati v domači valuti, v kateri prejema dohodke. Ta lastnost je ali vsaj mora biti znana profesionalnemu ponudniku kreditov, medtem ko se je potrošnik praviloma ne zaveda in mu je težko predstavljiva. VSRS je v sodbi II Ips 18/2022 pojasnilo, da - za razliko od povprečnega potrošnika - banke dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato se morajo zavedati, da so valutna razmerja tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka. Mehanizem delovanja valutnih trgov ter posledično obnašanje kreditov z valutno klavzulo ni nekaj novega, kar bi se prvič pojavilo npr. s finančno krizo leta 2008 ali z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak so bila ta dejstva finančnim strokovnjakom poznana (oziroma bi jim morala biti poznana) že davno prej, saj so se finančne krize, inflacije in pomembne spremembe valutnih razmerij dogajale že večkrat v preteklosti. Zato je bilo to znano oziroma bi moralo biti znano banki - kreditodajalcu že v trenutku sklenitve pogodbe. Zahteva, da ponudnik kredita informacije, ki jih pozna (oziroma bi jih kot strokovnjak moral poznati) in ki pomembno (lahko tudi usodno) vplivajo na sprejem potrošnikove odločitve, slednjemu jasno predstavi, je v skladu z načeloma vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ), ki sta veljali že v času sklepanja spornih pogodb, pa tudi že mnogo prej; uporaba določb 5. in 6. člena OZ torej ni retroaktivna. Enako velja tudi za zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti, ki so bila v času sklepanja sporne pogodbe tudi že jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot.

24.Del presoje vsebine pogodbenih pogojev iz kreditne pogodbe je torej zahteva po izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke. Po ustaljeni sodni praksi SEU, USRS in VSRS ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti tej dolžnosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za poplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje). Dogodek, ko se vrednost obračunske valute (v konkretnem primeru CHF) močno zviša in/ali se močno zniža vrednost domače valute (v konkretnem primeru EUR), kar povzroči močno zvišanje anuitet, ki jih kreditojemalec - potrošnik plačuje v domači valuti, je v sodni praksi dobil ime "črni scenarij;" SEU govori o potencialno znatnih ekonomskih posledicah, velikem znižanju vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi potrošnikovega stalnega bivališča in valutnem tveganju, ki ga bo potrošnik morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke.

25.Pritožba navaja, da ni nikjer določeno, kaj sploh šteje za zelo veliko depreciacijo ter kaj za "črni scenarij" in da ni mogoče preizkusiti, kaj konkretno bi banka morala pojasniti tožnikoma, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave RS. Višje sodišče pojasnjuje, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve v smislu procesnih predpostavk, formalnih dokaznih pravil ali zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Kot je bilo že pojasnjeno, banki kot strokovnjaku niso mogla biti neznana tveganja, ki izhajajo iz mehanizma kredita v tuji valuti. Katera številka predstavlja (zelo) veliko depreciacijo, sodišče res ne pojasni, a zgolj zato, ker od banke ne zahteva pojasnila z neko točno določeno vsebino. Ne VSRS ne SEU nista natančneje konkretizirali, kakšno naj bi bilo vsebinsko pojasnilo oziroma nista natančno opredelili načina ali oblike pojasnila. To je razumljivo, saj ga v primeru, ko zakon njegove vsebine izrecno ne predpisuje, ni mogoče vnaprej formalno zamejiti. V vsakem posameznem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti in na podlagi takega razumevanja sprejel informirano odločitev o (ne)sklenitvi pogodbe.

26.V konkretnem primeru se je zaradi spremembe tečaja CHF zgodilo to, da tožnika po desetih letih odplačevanja kredita (eni tretjini skupne dobe odplačevanja) nista še prav nič zmanjšala glavnice, temveč se je ta celo povečala, torej po eni tretjini poti svojemu cilju (poplačilu kredita) nista še nič bližje, temveč se cilj od njiju le oddaljuje. Vprašati se je treba, ali je to tisto, kar je potrošnik od posla utemeljeno pričakoval (primerjaj 3. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot) in ali bi potrošnik, če bi se zavedal možnosti, da se tak scenarij uresniči, predmetno pogodbo sklenil. Banka bi izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, če bi potrošniku predstavila, da se lahko uresniči (približno) tak scenarij, kot se je zgodil v konkretnem primeru, in zakaj ter pod katerimi pogoji se lahko uresniči; lahko bi pojasnilno dolžnost izpolnila tudi na kakšen drug način, bistveno pa je, da bi morala potrošniku predstaviti, kaj se konkretno lahko zgodi (kako se spremenijo anuitete), če se močno, bistveno spremeni tečajno razmerje med CHF in EUR.

27.Pritožba še navaja, da standard povprečnega potrošnika napolnjuje nacionalno sodišče, ne pa SEU, in da je zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, zlasti večkratne zamenjave nacionalne valute, povprečnemu slovenskemu potrošniku dobro poznan princip delovanja menjalnih tečajev ter posledice devalvacije domače valute napram tujim valutam. Pritožbeno sodišče odgovarja, da četudi se (nekateri, predvsem starejši) slovenski potrošniki iz časov Jugoslavije in prvih let samostojne Slovenije gotovo spominjajo obdobja, ko so se v neformalnem poslovanju številne cene in transakcije v domači valuti (dinarju, pozneje tolarju) obračunavale in tudi poravnavale v tuji valuti (predvsem nemški marki), pa to ne pomeni, da je potrošniku razumljiv mehanizem delovanja dolgoročnega (deset- in večletnega) kredita z valutno klavzulo, saj se takšni posli v zgoraj navedenem obdobju niso sklepali.

28.Nadalje pritožba navaja, da sodbe SEU C-186/16 (Andriciuc) ni mogoče razumeti, kot da je to edini možni način seznanitve potrošnika s tveganji; to drži, vendar toženka ni ne na prvi stopnji ne v pritožbi konkretizirano pojasnila, da bi dala potrošniku pojasnila, ki bi premostila informacijski razkorak med banko in potrošnikom in slednjemu omogočila informirano odločitev. Pojasnila, ki jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dala tožnikoma (33., 34., 38. do 42. in 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da sta bila tožnika opozorjena na možnost sprememb menjalnega tečaja, možnost "valutnega tveganja" itd.), slednjima niso omogočila oceniti ekonomskih posledic tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti. Pritožbene navedbe, da je toženka v postopku na prvi stopnji "pojasnila in dokazala, da je v celoti zadostila pojasnilni dolžnosti," so vsebinsko prazne, pa tudi neresnične; toženka je zgolj trdila, da je pojasnilni dolžnosti zadostila, kar pa se je izkazalo za zmotno (zakaj obseg pojasnilne dolžnosti, kot ga je določal ZPotK, ni zadosten, je bilo že pojasnjeno). Tega ne spremeni pritožbeno izpostavljanje, da je prvi tožnik izpovedal, da je bil sprva nekoliko "skeptičen" do kredita, vezanega na CHF, kar naj bi nakazovalo, da se je tožnik zavedal, da se krediti, vezani na CHF, razlikujejo od kreditov v domači valuti. Nejasna izjava o "skepsi" še nikakor ne potrjuje, da bi se tožnik resnično zavedal vseh pomembnih posebnosti in potencialnih (velikih) tveganj tovrstnega kredita. Pritožnici ne pomaga niti sklicevanje, da je priča A. A. izpovedal, da so strankam kazali graf gibanja tečaja CHF in EUR za pretekla obdobja, iz katerih niso bili razvidni večji odmiki in da ni podajal nikakršnih napovedi ali zagotovil, da se vrednost menjalnega tečaja v prihodnje ne bo spreminjala, niti da gre za varen kredit, kar je poudarila tudi priča B. B. Dejstvo, da A. A. ni podajal nikakršnih napovedi, potrjuje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila. Zgolj odsotnost napovedi oziroma obljub ne zadošča; pojasnilna dolžnost mora biti aktivna, torej mora banka potrošniku podati informacije, ne pa se zgolj sklicevati na to, da jih ne more dati.

29.Za presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena ali ne, ni bistveno, ali je toženka namerno podala napačne informacije oziroma ali je pomembne informacije namerno zamolčala (oziroma, ali je tožnika zavajala z obljubami, da gre za varen in ugoden kredit); zadošča, da je ustrezno informiranje potrošnika izostalo zaradi premajhne skrbnosti banke.

30.Pritožba nadalje navaja, da ne po Direktivi ne po nacionalnem pravu pogodba zgolj zaradi napak volje oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti še ni nična. Res je, da pogodbeni pogoj, ki ni jasen in razumljiv, še ni nujno tudi nepošten. Vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo le tega, da pogodbeni pogoj ni jasen in razumljiv, temveč tudi, da banka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z zahtevo dobre vere (ki je eno temeljnih načel obligacijskega prava - primerjaj 5. člen OZ), zato je s sklenitvijo pogodbe nastalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi tožnikov kot potrošnikov ter banke. Pojasnilo je, da zahtevo dobre vere krši že to, da banka tožnikoma ni predstavila vseh okoliščin, ki bi jih morala in mogla poznati, kar vzpostavlja tudi znatno informacijsko neravnotežje. Banka torej pojasnilne dolžnosti ni opravila v skladu s skrbnostjo dobre strokovnjakinje. Ker je tako, je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). S tem je bilo povzročeno (oziroma ohranjeno) izrazito informacijsko neravnotežje v korist banke. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da banka znatnega valutnega tveganja ni imela oziroma ga je v celoti prenesla na tožnika, ki sta za razliko od banke nosila neomejeno in nepredvidljivo valutno tveganje, je podano znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se zato v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZVPot šteje za nepoštenega in posledično ničnega, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Če je ničen pogodbeni pogoj, ki je osrednja sestavina pogodbe, to v skladu s prvim odstavkom 88. člena OZ povzroči ničnost celotne pogodbe.

31.Pritožbeni očitek, da sodba nima konkretnih razlogov, v čem naj bi se kazalo znatno ravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je razloge o neravnotežju jasno zapisalo v 59. in 66. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (bistveno različna ekonomska izpostavljenost; celotno tečajno tveganje je preneseno na potrošnika, ki je že sicer šibkejša stranka v tem razmerju; neravnotežje v informiranosti), kar pritožba izpodbija le s posplošeno navedbo, da je navedeno stališče napačno. Pri tem se sklicuje na eno odločbo višjega sodišča iz leta 2018, kar ne more biti upoštevno, saj je VSRS citirano stališče pozneje preseglo in spremenilo.

32.Pritožnica še na kratko omenja, da sta tožnika imela možnost sporni kredit konvertirati v evrskega. V zvezi s to konverzijo je sodišče prve stopnje zapisalo pravilne in jasne razloge v 67. točki obrazložitve, s katero se pritožba vsebinsko niti ne sooči, temveč le ponavlja floskule o kršitvah različnih pravic, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju napotuje na branje citirane točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožba navaja, da sklenitev aleatorne pogodbe ni nedopustna, kar na načelni ravni drži. Vendar pa je bistvena značilnost aleatorne (tvegane) pogodbe v tem, da je razmerje med medsebojnimi dajatvami ob njeni sklenitvi neznano, zato je razmerje tvegano (aleatorno) za oba sopogodbenika. V obravnavani zadevi pa aleatornosti ni bilo, saj sta potrošnika nosila celotno tveganje spremembe valutnih razmerij, medtem ko banka tveganja ni nosila. Zato sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje (56. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da gre za aleatorno pogodbo, na pravilnost odločitve ne vpliva.

33.Pritožba še navaja, da naknadna ugotovitev ničnosti predstavlja poseg v mirno uživanje premoženja (ker so terjatve banke iz kreditne pogodbe lastnina, ki je deležna varstva po 33. členu Ustave in 1. členu protokola k EKČP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso utemeljene. Ničnost je zakonsko predvidena sankcija za (naj)težje kršitve pogodbe in zakonodajalec je imel utemeljen razlog, da je v 24. členu ZVPot predpisal to sankcijo - zaščito potrošnikov, kar je tudi eden od cilje evropske zakonodaje. Starodavno pravno načelo veli, da se nihče ne more sklicevati na svoje oporečno (protipravno) ravnanje (nemo auditur propriam turpitudinem allegans), kar pomeni, da od oporečnega (protipravnega) ravnanja tudi ne sme imeti koristi. Premoženje, ki izvira (ali je pričakovano) na podlagi nične pogodbe, ni ustavno in konvencijsko varovano, predvsem pa ne more uživati večje stopnje pravne zaščite kot pravice potrošnika.

Sklepno in stroški:

34.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

35.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnika pa sta nanjo koncizno in vsebinsko odgovorila, zato jima je toženka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor (1625 točk ali 975 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vse v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list RS, št. 70/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK.

3Uradni list RS, št. 98/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.

4Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

5Glej sklep VSRS II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve.

6Uradni list RS, št. 77/2016 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK-2.

7Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

8To je, za razmerja, ki so nastala pred sprejemom razlagalne odločbe SEU, vendar po uveljavitvi predpisa EU, ki ga SEU z zadevno odločbo razlaga.

9Prim. odločbo USRS Up-14/21 in tam navedeno prakso SEU.

10Odločba USRS Up-504/21.

11Sodba je bila izdana v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi, ki je zelo podobna tu obravnavani (potrošniški kredit z valutno klavzulo v CHF).

12Prim. odločbo USRS Up-14/21, 36. točka obrazložitve in opomba 95, ter sodbo VSRS št. II Ips 8/2022, 27. do 29. točka obrazložitve.

13Glej 9. do 27. točko obrazložitve citiranega sklepa.

14Pomen vpliva povečanja kreditne obveznosti pri potrošniških stanovanjskih kreditih z valutno klavzulo CHF na te ustavne in konvencijske pravice je izpostavilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022.

15Torej uporabo zakonskih določb, ki so bile sprejete šele po nastanku spornega razmerja.

16Prim. Komentar ustave RS, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, stran 677.

17Odločba USRS Up-329/19-31, 14. točka obrazložitve.

18V tej odločbi je VSRS zapisalo, da je razlog za nadgrajeno stališče VSRS zavezujoča razlaga SEU, predvsem v zadevah Parisbas.

19Tudi ekonomska kriza v letih 2007-2008 ni bila nepričakovana, saj so jo (in vzroke zanjo) napovedovali številni ekonomisti, npr. Nobelovec Paul Krugman. < https://en.wikipedia.org/wiki/Paul_Krugman ; https://en.wikipedia.org/wiki/The_Great_Unraveling >

20Tako tudi USRS v odločbi Up-329/19-31, 19. točka obrazložitve.

21Tretja točka izreka sodbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 (Paribas).

22Prav tam, 69. točka obrazložitve.

23Prav tam, 71. točka obrazložitve.

24Odločba USRS Up-504/29-31, 19. točka obrazložitve.

25Sodba VSRS II Ips 8/2022, 69. do 71. točka obrazložitve.

26Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja sodbo VSRS II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024 v zvezi s sodbo VSL II Cp 928/2021, v kateri je VSRS obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo, da je banka ob sklepanju pogodbe v letu 2008 tožnika na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita in mu s podanimi informacijami omogočila zavedanje o konkretnem mehanizmu in tveganju.

27.Utemeljenega pričakovanja v smislu citirane alineje seveda ne gre enačiti z naivnim, optimističnim upanjem ali celo špekuliranjem, hazardiranjem potrošnika, da se neugodni ("črni") scenarij ne bo uresničil oziroma da do zelo velike depreciacije EUR v vsej dobi odplačevanja kredita ne bo prišlo.

28.Ker pritožbeno sodišče na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, ni šlo preverjat, ali je morda tožnik izpovedal še kaj oziroma ali je to "skepso" s čimerkoli utemeljil; to bi morala konkretizirano pojasniti pritožba. Povedano velja za vse pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na izpovedbe strank in prič.

29.Kot je bilo že pojasnjeno, bi banka možnost takih večjih odmikov morala predvideti in potrošnika na tako možnost opozoriti.

30.Med drugim v že večkrat citiranih zadevah II Ips 8/2022 in 18/2022.

31.Eden od ciljev Direktive je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov; npr. sodba SEU C-287/22, 36. točka obrazložitve (z dodatno citirano prakso SEU).

32.Tako tudi sodba SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, 81. točka obrazložitve.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 8 RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 33 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4, Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.