Jedro

Ob pravilni uporabi materialnih določb ZPIZ-2 je pravico do izplačevanja 20 % starostne ali predčasne pokojnine pred 1. 1. 2016 bilo potrebno priznati tudi zavarovancem, ki so izpolnili pogoje po posebnih predpisih v skladu s 399. členom ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 19. 7. 2017 in odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 4. 2017 (I. točka izreka). Odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2015 je spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016 dalje. Obenem je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo tudi povračilo stroškov postopka v znesku 471,23 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče s tem, ko je odločilo, da so podani pogoji za spremembo odločbe tožene stranke z dne 14. 1. 2015 zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa, to je določbe 38. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), zmotno uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. Tožnik v času vložitve zahteve 16. 10. 2014 še ni izpolnjeval niti pojegev po določbi prvega odstavka 399. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine po posebnih predpisih. Te pogoje je izpolnil na dan 30. 11. 2014 in ne na dan 20. 11. 2014. Ne glede na navedeno pa tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je po splošnih predpisih. Zato je bilo z dokončno odločbo z dne 14. 1. 2015 odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavrne kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je uporabilo razlog za uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2 sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017 in posledično spremenilo odločbo z dne 14. 1. 2015 in tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016 dalje. Meni, da sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7. 3. 2017 ne more vplivati na odločitev o tožnikovi zadevi, saj sodna praksa ne predstavlja materialnega prava, ker ni formalni vir prava. Sodna praksa v Sloveniji predstavlja le sekundarni vir prava in absolutno ne zavezuje niti sodišč. Zato toženi stranki, ki je dolžna odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, ni mogoče očitati, da je kršila materialno pravo zaradi morebitnega neupoštevanja sodne prakse. Tudi sicer materialnega prava ne more predstavljati ena sama sodba. V navedeni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tudi ni bilo sporno vprašanje, ali je mogoče doseči razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2. Iz razlogov omenjene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da gre za drugačno interpretacijo določbe tedaj veljavnega 3. odstavka 38. člena ZPIZ-2 od tolmačenja tožene stranke. Kasnejša in drugačna razlaga zakonske določbe, ki je bila sprejeta v času, ko sporna določba ni več veljala, ne more vplivati na pravilnost že izdanih pravnomočnih odločb. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj bi vsaka sodba, ki bi bila izdana po izdaji pravnomočne upravne odločbe, pomenila razlog za razveljavitev vseh odločb, s katerimi je bilo pred tem odločeno drugače, tudi v škodo zavarovancev. Vztraja, da glede na navedeno ni podlage za razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne odločbe z dne 14. 1. 2015. Ne glede na navedeno pa je prvostopno sodišče tudi zmotno spremenilo odločbo tožene stranke z dne 14. 1. 2015, ko je tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016 dalje. Takšna odločitev je tudi materialnopravno zmotna in v nasprotju z določbo 183. člena ZPIZ-2. Sodišče bi pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine moralo določiti na dan, ko tožnik izpolnjuje pogoje po posebnem zakonu, to je na dan 30. 11. 2014, zaradi učinka, ki je določen v tretjem odstavku določbe 183. člena ZPIZ-2, pa bi se 20 % pokojnine začelo izplačevati oziroma uresničevati od 1. 11. 2016 dalje. V nasprotnem primeru se tudi vsi pogoji za priznanje pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine določajo na dan 1. 11. 2016, torej tudi pokojninska doba in starost, kar pa je materialno pravno zmotno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 7. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 4. 2017 in sicer v delu, v katerem je bilo odločeno, da se predlog za razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 14. 1. 2015 zavrne z obrazložitvijo, da ni prišlo do kršitve materialne določbe zakona ali podzakonskega akta oziroma dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno. V zadevi je sporno, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 16. 10. 2014 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % dela starostne pokojnine ob upoštevanju pogojev po 399. členu ZPIZ-2. Z odločbo toženca z dne 14. 1. 2015 je bil njegov zahtevek zavrnjen z obrazložitvijo, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih na podlagi prvega odstavka 399. člena ZPIZ-2 in izrecno (napačno) navede, da izpolni pogoje dne 20. 11. 2014, sodišče pa zgolj to povzame in ne gre za ugotovitev sodišča, kdaj je tožnik pogoje po 399. členu ZPIZ-2 izpolnil, kot zmotno izpostavlja pritožba. Ker pa tožnik po stališču toženca ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine na podlagi 27. do 29. člena ZPIZ-2, je njegovo zahtevo zavrnil. Citirana odločba z dne 14. 1. 2015 je postala dokončna in pravnomočna. Dne 28. 10. 2016 je tožnik na podlagi 183. člena ZPIZ-2 vložil zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 14. 1. 2015 in se pri tem skliceval na sodbi pritožbenega in vrhovnega sodišča. 8. Na dan vložitve zahteve 16. 10. 2014 tožnik res ni izpolnjeval ne pogojev po 27. oziroma 29. členu in niti po 399. členu ZPIZ-2. Do 16. 10. 2014 (datum vložitve zahteve) je tožnik, rojen 30. 11. 1964, dopolnil 49 let in 10 mesecev starosti ter 35 let, 10 mesecev in 1 dan pokojninske dobe ob upoštevanju priznane dobe vojnega veteranstva ter zavarovalno dobo s povečanjem. Na dan izdaje odločbe z dne 14. 1. 2015 pa je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih na podlagi prvega odstavka 399. člena ZPIZ-2 in sicer na dan 30. 11. 2014. 9. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2).

10. Kršitev materialne določbe je podana, če določena določba zakona ni bila uporabljena, pa bi morala biti ali pa je bila uporabljena napačno. Torej gre za kršitev materialne določbe tudi v primeru, če določena določba zakona ni bila pravilno interpretirana kot v konkretnem primeru.

11. V obravnavani zadevi se kršitev nanaša na tedaj veljavni tretji odstavek 38. člena ZPIZ-2. Ta je določal, da ima zavarovanec, ki je ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine zavarovan pri zavodu in ostane v zavarovanju v nespremenjenem obsegu, pravico, da se mu od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve, vse do prenehanja zavarovanja ali do uveljavitve delne pokojnine, vendar največ do dopolnitve 65 let starosti. V citirani določbi prvotnega besedila 38. člena ZPIZ-2 posebni pogoj, da mora zavarovanec izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po tem zakonu, ni bil določen. Pravica do izplačevanja 20 % predčasne ali starostne pokojnine, ni bila pogojevana z izpolnjevanjem pogojev po določbah iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2, kot neutemeljeno vztraja tožena stranka. Za razliko od prvotno od 1. 1. 2013 veljavne določbe 38. člena ZPIZ-2 pa je v 39.a členu ZPIZ‑2B, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2016 dalje in za ta primer ni uporabljiv, ta pogoj izrecno določen.

12. Navedeno pa pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnih določb ZPIZ-2 pravico do izplačevanja 20 % starostne ali predčasne pokojnine pred 1. 1. 2016 bilo potrebno priznati tudi zavarovancem, ki so izpolnili pogoje po posebnih predpisih v skladu s 399. členom ZPIZ-2. Ker v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku določbe tretjega odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 niso bile uporabljene, čeprav bi morale biti, je bilo kršeno materialno pravo in podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. 13. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje skladno z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in dokončno odločbo z dne 14. 1. 2015 spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016 skladno s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2, ob upoštevanju, da je tožnik zahtevo za spremembo dokončne odločbe vložil 28. 10. 2016. 14. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da pravica do izplačevanja 20 % starostne pokojnine ne bi smela biti priznana od 1. 11. 2016 dalje, temveč od dneva, ko je tožnik izpolnil pogoje po 399. členu ZPIZ-2 oziroma najkasneje od izdaje odločbe z dne 14. 1. 2015. V določbi 183. člena ZPIZ-2 je jasno določeno, da sprememba dokončne odločbe učinkuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in tožniku pravilno priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016. Ni pa s tem dnem določilo tudi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine na dan izpolnjenih pogojev po 399. členu ZPIZ-2, t.j. na dan 30. 11. 2014. Iz II. točke izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje odmero, višino in izplačevanje 20 % starostne pokojnine naložilo toženi stranki. Naloga tožene stranke je torej, da sama ugotovi pogoje relevantne za priznanje pravice do starostne pokojnine po 399. členu ZPIZ-2 in pokojnino tudi pravilno odmeri.

15. Nadalje pa se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje kot razlog za uporabo 183. člena ZPIZ-2 uporabilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi poudarilo ravno nasprotno, in sicer, da za uporabo 183. člena ZPIZ-2 ni odločilna sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pač pa dejstvo, da je v tožnikovem primeru prišlo do kršitve 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 in da je posledično podan dejanski stan določen v 183. členu ZPIZ-2 in izpolnjeni pogoji za spremembo dokončne odločbe toženca z dne 14. 1. 2015. Glede uporabe tretjega odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 pa je bilo že zavzeto stališče v sodni praksi.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik k razjasnitvi sporne zadeve ni v ničemer prispeval, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 155. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.