Jedro

Ker je šele novela ZZVN (Ur.list RS, št. 43 z dne 4.6.1999) kot žrtev vojnega nasilja opredelila tudi osebo, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi požiga ali porušenja njegove stanovanjske hiše, prej veljavne določbe ne šteje v podlago za ugoditev takemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 442/99-6 z dne 11.9.2000.

Obrazložitev

Upravna enota S. je z odločbo z dne 4.11.1997 ugodila zahtevku tožnika in mu priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca, za čas od 26.10.1943 do 15.5.1945, pravico do plačila zdravstvenih storitev, do doživljenjske mesečne rente in opredelila obdobje, ki se upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Tožena stranka je v postopku revizije z odločbo z dne 9.2.1999 odpravila prvostopno odločbo in odločila, da se tožniku statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne prizna. Tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da pogoje za pridobitev statusa begunca kot žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 - v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času revizijskega odločanja, določajo 1., 2. in 3. člen, na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka. Po 1. členu gre status žrtve državljanu Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, v 2. členu so nasilna dejanja oziroma prisilni ukrepi našteti, pri čemer po istem členu pridobi status begunca (ob izpolnjenih pogojih iz 1. člena) tisti, ki je pobegnil ali pred (opredeljenim) vojnim nasiljem ali pa pred prisilno izselitvijo (begunec). Po določbi 3. člena mora za pridobitev statusa nasilni ukrep trajati najmanj tri mesece. V obravnavanem primeru je sporno, ali gre v tožnikovem primeru sploh za pobeg pred vojnim nasiljem oziroma prisilno izselitvijo in sicer iz citiranega 2. člena ZZVN. Pri tem v dejanskem pogledu ni sporno, da je nemški okupator tožniku oziroma tožnikovi družini požgal domačo hišo, da so zato pobegnili v vas S.B. in da so se na dom vrnili šele ob koncu vojne. Zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da takšni dogodki za priznanje statusa begunca ne zadoščajo, saj mora biti po citiranih zakonskih določbah izkazano tudi, da je tožniku grozila katera od (v zakonu) naštetih oblik vojnega nasilja ali prisilne izselitve, obstajati pa mora tudi vzročna zveza med tem nasiljem in tožnikovim pobegom. Tega pa tožnik, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, v upravnem postopku ni izkazal. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v reviziji njegovo zahtevo za priznanje pravic in statusa begunca zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je Upravna enota v N.m. status begunca priznala njegovemu bratu I.R. Tožena stranka se ni poglobila v njegove navedbe. Nad družino je bilo izvajano grobo vojno nasilje. Hišo so jim požgali in vse bi pobili, če ne bi pobegnili. Do konca vojne so živeli v begunstvu v zelo težkih razmerah. Bili so lačni in prezebli. Sicer pa mu uveljavljani status zagotavlja tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 43 z dne 4.6.1999. Pričakuje pravično rešitev zahtevka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN ne ureja vse možne primere vojnega nasilja, temveč le tiste oblike, ki so v zakonu posebej urejene in za vsako od teh oblik določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje statusa in pravic. Glede na določbe ZZVN, ki so veljale v času odločanja organa prve stopnje in tožene stranke, in upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, ki je prav tako razvidno iz odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnikov zahtevek za priznanje uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja, nima pravne podlage. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločbo tožene stranke in z izpodbijano sodbo ter z razlogi, s katerimi tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljujeta svojo odločitev.

Šele novela zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja - Uradni list RS, št. 43 z dne 4.6.1999), je kot žrtve vojnega nasilja (begunca) po tem zakonu opredelila tudi osebo, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma, in osebo, ki je bila v istem času nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše, zaradi česar se ni mogla vrniti v svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Vendar je ta novela, na katero opozarja tudi tožnik v pritožbi, stopila v veljavo šele 19.6.1999 in med prehodnimi določbami ne določa, da velja za nazaj, zato se ne more uporabljati za nazaj. Tako ni mogla biti podlaga pri odločanju o tožnikovem zahtevku in tudi ne more biti podlaga presoje v upravnem sporu. Tožnik pa lahko vloži na podlagi novele novo zahtevo.

Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na navedeno novelo ZZVN in tudi ne na drugačno odločitev tožene stranke v primeru njegovega brata. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti tistih upravnih odločb, ki so izpodbijane v konkretnem primeru, ne morejo pa biti predmet sodne presoje odločbe, zoper katere upravni spor ni bil sprožen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.