Jedro

Pogoj za preklic darila torej ni le huda nehvaležnost, pogoj je tudi pravočasnost preklica. Enoletni rok je materialni prekluzivni rok, to pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, pravočasnost preklica je pravno odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka.

Pod točkama 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožnikovo trditveno podlago, vendar brez odločilnih dejstev, potrebnih za presojo pravočasnosti vložene tožbe (preklica darila), med razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka pa tudi ni najti razlogov o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti tožbe.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitev pod točkama I. in III. izreka, razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 173.765,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 3. 2018 dalje (točka I. izreka) in da je prva toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 10.102,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (točka III. izreka).

Pod točko II. izreka je zavrnilo primarno postavljene tožbene zahtevke, pod točko IV. izreka pa je naložilo tožniku dolžnost povrniti drugi toženki 3.047,13 EUR pravdnih stroškov.

2. Prva toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točko I. in III. izreka, uveljavljala pa je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da v celoti zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek, le podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Navajala je, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, je rezultat uporabe kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, podrednemu tožbenemu zahtevku je ugodilo iz razlogov, ki niso pravni in to s sklicevanjem na dejansko in pravno podlago, ki je tožnik ni konkretizirano zatrjeval, zlasti pa jo je uveljavljal prepozno, po preteku prekluzivnega enoletnega roka iz 543. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na odločitev sodišča prve stopnje in navedene razloge je ključno odgovoriti na vprašanje, ali je ob trditveni podlagi tožnika sploh lahko ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, ali je razpolagalo s potrebno trditveno podlago za uporabo inštituta preklica darila, kar predstavlja nosilni materialno pravni argument sodbe. V nadaljevanju pritožba povzema tožbeno trditveno podlago, v točki 4 pritožbe pa navaja, da v celoti nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točkah od 28 do 37 obrazložitve in vztraja, da je sodišče pravni standard hude nehvaležnosti razlagalo napačno, do prve toženke izrazito enostransko in bistveno prestrogo. Presoja dokazov je enostranska in tendenciozna, saj sodišče ni uresničilo metodološkega napotila iz 8. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče razpolagalo s povsem različnima izpovedbama tožnika in prve toženke, v nadaljevanju pa povzela trditve (oziroma izpovedbi) pravdnih strank in trdila, da sta povsem različni. Izpodbijala je dokazno oceno sodišča prve stopnje in podala lastno oceno izvedenih dokazov. Sodišču prve stopnje je očitala, da je spregledalo pomen neprerekane in s strani tožnika izrecno potrjene navedbe prve toženke, da je ta z očitki o družinskem nasilju prijavila tožnika tudi na policijo, kar pomeni, da gre za priznano dejstvo. Sodišče pa je prvi toženki očitalo, da teh dejstev ni z ničemer dokazala, po razumevanju pritožbe pa nespornih dejstev ni potrebno dodatno dokazovati in štejejo za izkazana. Navajale je, da se je sodišče enostransko in argumentacijsko šibko oprlo na izpovedi prič tožnikovega zeta in brata prve toženke, prvi je imel neposredni interes za tožnikov uspeh v postopku, odnos med A. A. in prvotoženko pa je močno sovražen. V nasprotju z resničnimi razlogi je razlagalo pomen zamenjave ključavnice stanovanja in posredovanje odvetnikov pri predaji tožnikovih osebnih predmetov, te okoliščine so vse sledile že prenehanju odnosa med tožnikom in prvotoženko. Te okoliščine so sledile prenehanju odnosa med tožnikom in prvotoženko, prva toženka pa je bila do teh potez primorana, ker se je bala tožnika in njegove agresivnosti. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožnik bil pozabljiv in je prvotoženko obtoževal, da mu je odvzela potni list, ta pa je nato padel iz njegove mape, ko je zamahoval z njo, kar je videla priča B. B. Toženkinega ravnanja ni mogoče označiti kot nekorektnega do tožnika, zaradi strahu pred tožnikom je zamenjala ključavnice in mu osebne stvari zložila v garaži, kjer jih je nato ob sodelovanju odvetnikov prevzel. Če bi toženkino ravnanje utemeljeno štel kot protipravno, bi vložil tožbo zaradi motenja posesti, pa je ni, ker je vedel, da bodo na plan prišle vse podrobnosti, ki so prvotoženko vodile do zamenjave ključavnice in izročitve stvari preko odvetnikov. Nedvomno se kot pomemben izkaže pravočasno predlagan dokaz v vlogi z dne 26. 2. 2020, ko je tožnik prvi toženki poslal grozilno pismo, sodišče pa je ta dokaz opredelilo kot nepomemben, ker je šlo za grožnjo v letu 2020, kar ne more biti prepričljiv argument. Sodišče bi se moralo kritično in z bolj življenjskim pristopom opredeliti tudi do trditev prve toženke v nasilni naravi tožnika, ne pa slediti predhodni dokazni oceni, da gre za spoštovanega poslovneža. Na podlagi nekritičnega povzemanja delov izpovedi prič C. C., A. A. in Č. Č. je sklepalo na obstoj pogojev pravnega standarda hude nehvaležnosti. Razlogi v 36. točki obrazložitve sledijo selektivnim in enostranskim povzemanjem določenih delov izpovedi prič, po prepričanju prve toženke gre za nedopustno predhodno dokazno oceno. Sodišče je povsem relativiziralo ugotovljena dejstva glede zdravstvenih težav tožnika, te niso bile zanemarljive, neutemeljeno je spregledalo, da se je tožnik na prvo toženko zelo navezal tudi zato, ker mu je nudila pomoč, ko je bilo njegovo telesno in duševno stanje slabo. Tožnik je hotel verjeti in je s prvotoženko mimo njenih čustev in prepričanj enostransko gradil podobo o partnerstvu z njo. Takšna podoba pa je bila napačna. Potem, ko se je njun odnos zaradi tožnikovih ravnanj dokončno skrhal, ne ustreza resnici ugotovitev sodišča, ki jo je razumeti, kot da bi prva toženka tožnika v začetku leta 2018 preprosto vrgla iz stanovanja. Potem, ko je bil tožnik do prve toženke fizično nasilen, je bila primorana zavarovati svoje življenje in zdravje, ni bila dolžna trpeti njegovih poniževanj in fizičnega nasilja, odkrito ji je tudi grozil, da jo bo ubil, takšne trditve je ponavljal tudi kasneje, ko je celo hodil k stanovanjski hiši partnerja prve toženke in tam povzročal materialno škodo, svojo agresivnost in pripravljenost groziti je uresničil z grozilnim pismom s smrtno glavo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo pomembno okoliščino, da sta se tožnik in prva toženka spoznala v A. v obdobju, ko je bil tožnik povsem na tleh zaradi razhoda od sedaj bivše žene, njegovo zdravstveno stanje je bilo slabo, zbolel je za rakom, prvotoženko je prosil, naj mu pomaga, saj ni imel nobene zaupne osebe, tožil je, da ga želi žena uničiti. Tedaj si je zelo želel bližine prve toženke in se ji je zasmilil, bila je pripravljena pomagati, mu prebroditi stisko, v kateri se je znašel. Edina oseba, ki je tedaj stala ob njem, je bila prva toženka, obe prometni nesreči je zakrivil tožnik, ki nista bili posledica utrujenosti zaradi zahtevnega dela, kot je po lastni presoji in brez tožnikove potrditve zaključilo sodišče. Ugotovitve sodišča prve stopnje so neprepričljive, v nasprotju z dolžnostjo skrbne presoje dokazov in napotila po 8. členu ZPP. Če je prva toženka zaradi porušenih odnosov s tožnikom, ki jih je sama razumela kot razloge na strani tožnika, zamenjala ključavnico in mu začasno onemogočila dostop do njegovih stvari, te mu je nato ob sodelovanju odvetnikov obeh strani izročila, ne more pomeniti, da je podana huda nehvaležnost, ki bi narekovala uporabo 540. člena OZ. Sporni so zaključki sodišča o odvzemu doma tožniku, tega tožnik niti ni zatrjeval, njegov dom ni bil v Sloveniji, pač pa v B. Morda je v začetku znanstva s prvotoženko pričakoval, da bo v Sloveniji živel z novo družico, ni pa na mestu zaključek sodišča, ki ga je razumeti, kot da je bil odnos s prvotoženko za tožnika edina okoliščina, ki bi ga vezala na Slovenijo. Zaključki sodišča o ustvaritvi tožnikovega doma niso logični, niti konsistentni tudi zato, ker bi si lahko tožnik, če bi bila to resnično njegova izvirna želja, svoj novi dom z nakupom stanovanja v D. brez težav ustvaril sam, saj bi se kot državljan B. lahko brezpogojno vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik, kar je kot uspešen in izkušen poslovnež tudi vedel, oziroma bi moral vedeti. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je razumeti, kot da je prva toženka oblikovala nekakšen načrt, kako bo od tožnika na nemoralen način prejela stanovanje. V odnosu med tožnikom in prvotoženko je tudi v premoženjskem smislu šlo izključno za odločitve tožnika, žal pa se je odnos v letu 2017 tako skrhal, da prva toženka odnosa ne more več nadaljevati, zato ne more biti na mestu zaključek o hudi nehvaležnosti prve toženke neoziraje se na dogajanje, ki je sledilo po tem, ko je morala prva toženka zaščititi svojo varnost z zamenjavo ključavnice. Odnosa prve toženke do tožnika ni mogoče opredeliti kot omalovažujočega niti zato, ker se s tožnikom ni želela sporazumeti o premoženjskih vprašanjih, kot si je zamislil tožnik. Sodišče prve stopnje je pravni standard hude nehvaležnosti opredelilo materialnopravno zmotno, pogoje za njegovo uporabo je razlagalo bistveno prestrogo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da ni mogoče sklepati o obstoju pogojev hude nehvaležnosti, saj ravnanja prve toženke zagotovo ni mogoče opredeliti kot zavržnega. Pritožba opozarja, da tožnik v tožbi ni uveljavljal preklica darila, podredni vrnitveni zahtevek je utemeljeval na odpadli pravni podlagi darilne pogodbe, torej na izjalovljenem namenu. Na tej pravni podlagi po presoji sodišča zahtevek ni utemeljen. Šele v pripravljalnem spisu z dne 5. 2. 2019, ki je bil na sodišče vložen 6. 2. 2019, je tožnik prvič podal sicer nekonkretizirane navedbe o preklicu darila. Trdil je, da ravnanje prve toženke ob razpadu skupnosti izkazuje skrajno nehvaležnost prve toženke do tožnika in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prva toženka darilo obdržala. S tem naj bi bil utemeljen tožnikov preklic darilne pogodbe in zahtevek za vrnitev stanovanja, oziroma njegove denarne vrednosti tudi na določbi 540. člena OZ. Naveden pripravljalni spis je bil vložen na sodišče po preteku enoletnega prekluzivnega roka po 543. členu OZ. Ta določa, da se lahko darilna pogodba prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic. Na prekluzijo sodišče pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora sodišče neoziraje se na ugovor nasprotne stranke paziti, ali stranka, ki se sklicuje na pravno posledico, to uveljavlja pravočasno. Sodišče bi moralo za ugotovitev pravočasnosti uveljavljanja podrednega kondikcijskega tožbenega zahtevka v posledici preklica darila ugotavljati, ali je bil preklic sploh uveljavljan v enoletnem prekluzivnem roku. V nadaljevanju pa je prva toženka s pritožbo izpodbijala tudi odločitev glede višine tožbenega zahtevka, smiselno je izpodbijala prisojenih 40.487,40 EUR s pripadki. Trdila je, da ta del kupnine za tožnika plačala družba A. Prva toženka je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da denarja za nakup stanovanja ni zagotovil le tožnik, pač pa tudi navedena družba. To pomeni, da je bilo sporno vprašanje titularja terjatve iz naslova vrnitvenega zahtevka, za ta znesek prva toženka ni mogla biti obogatena na tožnikov račun, v bistvu gre za ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije glede podrednega zahtevka do zneska 40.487,40 EUR. Pojasnilo sodišča v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pri nakazilu dela kupnine v navedenem znesku šlo za posojilo tožniku, saj je šlo za družbo, v kateri je bil tožnik dalj časa vodstveni kader, po prepričanju pritožbe ne more šteti kot prepričljiv dokaz, da je tudi ta del sredstev za plačilo kupnine zagotovil tožnik. Prva toženka vztraja, da je šlo za sredstva družbe in tožnik za del zahtevka ni bil aktivno legitimiran. Iz vsebine in datuma listine ter datuma nakazila spornega zneska na račun prodajalca nepremičnin ne more izhajati to, kar je trdil tožnik, iz te listine je razbrati, da ″po podpisu tega dogovora tožnik prejme posojilo v višini 50.000,00 CHF, plačljivo na bančni račun, ki nam ga morate še sporočiti, pri poplačilu se lahko obračunavajo tudi morebitni honorarji iz naslova upravnega odbora ali druga terjatve do družbe″. Za ta del zahtevka bi po mnenju pritožbe lahko bil aktivno legitimiran le nakazovalec - družba in le na njegov račun bi lahko bila v tem delu prva toženka obogatena. Pritožba je izpodbijala tudi odločitev o stroških pravdnega postopka v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Določba drugega odstavka 350. člena ZPP določa, da pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi navedenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen oglede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Materialno pravo za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, predstavljajo določbe OZ, ki urejajo darilno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbo 533. člena OZ in je pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva ter pravilno presodilo, da so denarna sredstva za nakup dveh nepremičnin (stanovanje in garažno mesto), ki jih je dal tožnik prvi toženki, predstavljala darilo. Takšen zaključek je utemeljen tudi z ugotovitvijo, da je prva toženka sama izpovedala, da ji je tožnik rekel, da ji da denar kot darilo in da je tudi sama štela ta denar kot darilo.

7. Pravilno je dalje ugotovilo tudi, da je tožnik dal darilo prvi toženki z namenom, da kupi stanovanje, v katerem bosta živela skupaj, da sta v času nakupa nepremičnin bila v partnerski zvezi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 540. člena OZ, pravilno je ugotovilo pravno relevantna dejstva. Pri presoji pravnega standarda hude nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in ravnanj med obdarjencem in darovalcem, saj je za hudo nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so tako pomembna, da razumno opravičujejo preklic darila, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto darilo obdržal. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o 10-letnem skupnem življenju tožnika in prve toženke, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega pravno relevantnega dejstva o ravnanju prve toženke, ki ustreza pravnemu standardu hude nehvaležnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča izvedene dokaze, izpovedbe pravdnih strank in prič ter vpogledane listine, dokazno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP in je nasprotna pritožbena trditev neutemeljena. Izpovedbe zaslišanih strank in prič je povzelo v obrazložitev in pojasnilo razloge, katerim in zakaj je verjelo ter katerim in zakaj ni verjelo. Dokazna ocena vsakega dokaza in vseh skupaj je prepričljiva, sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi trditveno podlago pravdnih strank in je svojo dokazno oceno utemeljilo z življenjsko logičnimi razlogi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenih pravno relevantnih dejstev.

8. Trditveno in dokazno breme tožnika je bilo zatrjevati in dokazati, da je prvi toženki dal denar kot darilo in ravnanje prve toženke, ki pomeni hudo nehvaležnost. Pritožbeno sodišče torej ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje trditveno in dokazno breme izpolnil. Darilo v denarnem znesku 173.765,00 EUR, ki je enako kupnini za kupljeni nepremičnini, je tožnik dal prvi toženki brez dvoma zato, da bo v kupljenem stanovanju tudi živel v času, ko bo v Sloveniji, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, torej je pravilen zaključek, da je s takim namenom, oziroma nagibom denar podaril prvi toženki.

9. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme prve toženke, da je bilo zatrjevano fizično nasilje tožnika nad njo izvirno in neizzvano. Pritožbeno sodišče ne dvomi v materialnopravno pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ugotovljeno ravnanje prve toženke izpolnjuje pogoje pravnega standarda nehvaležnosti. Ugotovilo je, da je tožniku po njegovem prihodu iz B. onemogočila dostop do stanovanja, v katerem sta prej skupaj bivala, kupljeno pa je bilo s tožnikovim denarjem, s tem pa mu je onemogočila dostop do njegovih osebnih stvari, do sefa in stvari v njem in celo do zdravil, ki jih je kot starostnik potreboval. To je storila na način, da je zamenjala ključavnice, tožniku pa je šele s posredovanjem odvetnikov na obeh straneh predala (dne 6. 2. 2018 – priloga A 17 in 5. 3. 2018 – priloga A 14) nekatere njegove osebne stvari. Prva toženka pa ni dokazala trditev, da je to storila zaradi predhodnega in neizzvanega fizičnega nasilja s strani tožnika in zaradi groženj. Zato so tudi njene pritožbene trditve, da se je tožnika bala in je z zamenjavo ključavnic poskrbela za svojo varnost, neutemeljene.

Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da ovadba, vložena zoper tožnika v letu 2020 (vložena 27. 2. 2020 z vsebino, da je prva toženka dne 21. 2. 2020 po pošti prejela pismo kot grožnjo), ni upošteven dokaz, ker gre za pisemsko grožnjo po koncu razmerja med tožnikom in prvotoženko in po tem, ko je že izvršila ravnanje, ki pomeni hudo nehvaležnost. Drži pa pritožbena trditev, da je tožnik v tožbi navedel, da ga je prva toženka z očitki o družinskem nasilju prijavila na policijo. Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnik vložitev kazenske ovadbe priznal, vendar je povzelo tudi njegovo trditev, da je bila skonstruirana glede na po ovaditeljici naveden datum, ko naj bi prišlo do nasilja, ker se je takrat nahajal v tujini. Dejstvo pa je, da ovadbe, glede katere sta pravdni stranki podali nasprotne trditve, niti ni v spisu med dokaznimi listinami. Po presoji pritožbenega sodišča pa je s takimi svojimi trditvami tožnik konkretizirano nasprotoval trditvi prve toženke o njegovem nasilju nad njo, zato priznanje dejstva o vloženi ovadbi ob hkratnem zanikanju dejanja, zaradi katerega je ovadba bila vložena, ne more pomeniti priznanja ravnanja samega, to je nasilja nad prvo toženko. Zato pritožba ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da prva toženka ni dokazala nasilja nad njo in tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP.

10. Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je vloženo tožbo šteti kot izjavo o preklicu darilne pogodbe. Pravilna je tudi presoja, da je celoten znesek 173.795,00 EUR zagotovil tožnik, da celoten znesek predstavlja darilo tožnika prvi toženki. Posojilna pogodba (dokazna listina v prilogi A 48) med tožnikom in njegovim delodajalcem z dne 25. 2. 2014 dokazuje, da je tožnikov delodajalec tožniku dal posojilo, zato je tudi denarna sredstva, ki jih je tožnikov delodajalec plačal na račun kupnine za obe nepremičnini, šteti kot sredstva, ki jih je plačal tožnik. Prva toženka z nobenim dokazom ni dokazala svoje nasprotne trditve, v svoji trditveni podlagi pa tudi ni obrazložila, čemu bi tožnikov delodajalec sofinanciral nakup njenega stanovanja, ni podala nikakršnih trditev o obstoju pravne podlage, oziroma pravnega razmerja med prvotoženko in tožnikovim delodajalcem glede zneska 40.487,40 EUR.

11. Pri presoji podrednega tožbenega zahtevka na podlagi 540. člena OZ pa je potrebno upoštevati tudi določbo 543. člena OZ, ki določa, da se darilna pogodba lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic darila.

Pogoj za preklic darila torej ni le huda nehvaležnost, pogoj je tudi pravočasnost preklica. Enoletni rok je materialni prekluzivni rok, to pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, pravočasnost preklica je pravno odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotovljenih pravno odločilnih dejstev za presojo pravočasnosti vložene tožbe, izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 543. člena OZ, torej ni pravilno upoštevalo materialnega prava, posledično pa je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pod točkama 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožnikovo trditveno podlago, vendar brez odločilnih dejstev, potrebnih za presojo pravočasnosti vložene tožbe (preklica darila), med razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka pa tudi ni najti razlogov o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti tožbe.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2019 opravilo dolžnost materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP in opozorilo tožnika, naj glede na navedbe o preklicu darila dopolni trditveno podlago glede razlogov in časa, ko je darovalec izvedel za razloge za preklic darila ter mu dodelilo rok 21 dni ter da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2019 svoje trditve dopolnil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje do dopolnjene trditvene podlage tožnika opredelilo.

Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o pravno pomembnih dejstvih za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, obremenjena je z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka in posledično v točki III izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe. Ocenilo je, da ugotovljene bistvene kršitve glede na njeno naravo (ker je potrebno ugotoviti še pravno odločilna dejstva) ne more odpraviti samo, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe pa ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj gre za pravdno zadevo, v kateri je od vložitve tožbe minilo štiri leta, kar ne pomeni dolge dobe trajanja postopka glede na zahtevnost spora v dejanskem in pravnem pogledu (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Pri novi izdelavi sodbe se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do celotne trditvene podlage tožnika in toženke, ponovno bo moralo dokazno oceniti vse izvedene dokaze, ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva in obrazložiti razloge, z upoštevanjem določb 533., 540., 542. in 543. člena OZ, nato pa ponovno presoditi ali je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska utemeljen ter ponovno odločiti o stroških postopka

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.