Jedro

Konvalidacija po 73. čl. ZOR pride v poštev pri sklenjeni in izpolnjeni pogodbi, ki ji manjka obličnost, ne pa pri pogodbi, ki sploh še ni sklenjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr.št. VI Ig .../92 z dne 25.2.1992 za znesek 1.471.812,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 18.2.1992 do plačila, razveljavilo pa je navedeni sklep v delu, kjer je bilo toženi stranki naloženo plačilo zamudnih obresti za čas od 25.12.1991 do 17.2.1992. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka s sklepom z dne 30.1.1990 nanjo brezplačno prenesla pravico uporabe poslovnih prostorov v kleti objekta. Ugotovilo je namreč, da bi bila za prenos potrebna pismena pogodba, ki ni bila sklenjena. Tožeča stranka je dne 26.6.1990 razveljavila svoj sklep z dne 30.1.1990. Med strankama obstoji najemno razmerje. Tožena stranka mora zato plačevati najemnino, katere višine pa ni osporavala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka popravila ime tožene stranke, ni pa spremenila tožbe. Zavrnilo je pritožbene novote v zvezi z višino vtoževane najemnine in potrdilo prvostopne ugotovitve o pravni naravi sklepa tožeče stranke o prenosu pravice uporabe poslovnih prostorov.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je z ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijala temelj in višino terjatve. Vstraja pri svojem stališču, da je tožeča stranka spremenila tožbo, ker se sprememba označbe tožene stranke ne more šteti kot poprava tožbe. Izpodbija tudi stališče obeh sodb o sklepu tožeče stranke z dne 30.1.1990. Navaja, da je svojo obveznost izpolnila in sprejela ponudbo tožeče stranke. Pogodba formalno sicer ni bila sklenjena, bila pa je realizirana.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V nasprotju s tem, kar navaja v reviziji, tožena stranka v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi (l.št. 3 spisa) o višini tožbenega zahtevka ni navedla ničesar. Tudi če bi osporavala višino zahtevka, je to ne bi odvezalo dolžnosti, da že v postopku na prvi stopnji navede dejstva in predlaga dokaze za svoje stališče. V pritožbi sme to storiti le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (496.a čl. ZPP). Tožena stranka bi torej lahko uspešno ugpvarjala višini zahtevka le, če bi ugovor obrazložila in podprla z dokazi. Tega pa ni storila, zato je stališče sodišča druge stopnje pravilno.

Iz ravnanja obeh pravdnih strank je povsem očitno, da obe štejeta, da se spor nanaša na pravno razmerje v zvezi z uporabo poslovnih prostorov v stavbi. Te prostore uporablja tožena stranka. Zato ni dvoma, da je tožeča stranka predlagala izvršbo proti njej, pri tem pa je napačno označila njeno ime. Ne gre za to, da je tožeča stranka postopek začela zoper napačno osebo, pač pa za to, da je napačno označila ime tožene stranke, ki pa je sicer pasivno legitimirana v tem sporu. Zato sta sodišči pravilno šteli spremembo označbe tožene stranke kot popravo tožbe, ne pa kot subjektivno spremembo tožbe po 1. odst. 192.čl. ZPP.

Tožeča stranka je s svojim sklepom z dne 30.1.1990 izrazila svojo voljo, da bo prenesla pravico uporabe na poslovnih prostorih na toženo stranko. Vendar pogodba kot pravni naslov za prenos prostorov ni bila sklenjena. Pogodba pa v tem primeru ni bila predvidena kot gola formalnost, ampak bi morala urejati določene pravice in obveznosti obeh strank v zvezi s prenosom nepremičnin (pogoji za sanacijo in vzdrževanje objekta - tč. 3 sklepa). Ker ni ugotovljeno, da so bila vprašanja v zvezi z nameravanim prenosom prostorov rešena in ker pogodba ni bila sklenjena, ni mogoče govoriti o realizaciji. Ne gre namreč zgolj za izostanek obličnosti, ampak pogodba sploh ni bila sklenjena. Konvalidacija po 73.čl. ZOR pa pride v poštev pri sklenjeni in izpolnjeni pogodbi, ki ji manjka obličnost, ne pa pri pogodbi, ki sploh še ni bila sklenjena.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).