Jedro

Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so zelo strogi. S prodajo pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru, njihovem razbijanju, vsled česar so bili na tleh prireditvenega prostora ostanki stekla je zavarovanec toženke kršil 10. člen ZJZ. Ker je bil zato nastanek škodnega dogodka predvidljiv, zelo verjeten, predvsem pa odvrnljiv, se zavarovanec toženke ni razbremenil svoje odgovornosti, zato je podana odškodninska obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2015 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožnica je dolžna toženki povrniti 2.855,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, z obsežno pritožbo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica. Tožnica navaja, da je v postopku trdila, da ji je neznani povzročitelj med koncertom pod noge vrgel steklenico in ji na ta način poškodoval ahilovo tetivo. Poudarja, da sodišče spregleda njene navedbe v skladu s sodno prakso VSL sodba I Cp 1364/94, kjer je ključno stališče sodišča, da je predvsem sporno "da je do obmetavanja sploh prišlo". Poudarja, da v obravnavani situaciji, ko je šlo za organizirano prireditev v prostoru, katerega kapaciteta je cca. 800 ljudi, glede na močno gnečo, prerivanje, glasno glasbo ter glede na to, da je bilo omogočeno točenje alkoholnih pijač in tudi opitost udeležencev, je bilo nujno sprejeti varnostne ukrepe v zvezi s preprečitvijo vnosa steklenih predmetov na sam prireditveni prostor. Pritožba v nadaljevanju podrobno opisuje dejansko stanje in se pri tem sklicuje na navedbe v svoji drugi pripravljalni vlogi. S tem v zvezi poudarja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokaz s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka poškodbe oziroma je z dodatnim dokaznim sklepom z dne 15. 11. 2016 navedeni dokaz dopustilo, vendar ga ni izvedlo oziroma ga tudi ni zavrnilo in s tem storilo bistveno kršitev. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje okoliščine v zvezi z zaznamkom, ki ga je naredil policist R. J.. Pritožba poudarja in citira navedbo toženke iz katere izhaja, da je navajala, da je bil na prireditvi vnos vsakršne pijače in s tem tudi steklenic na prireditveni prostor prepovedan, kar vse so nadzorovali reditelji in varnostna služba. Steklenica je bila odvržena na prireditvenem prostoru in tam je tožnici nastala huda telesna poškodba. Pritožba nato povzema točke 10 ter točke 11 do 14 iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in graja dokazno oceno v zvezi s tem, koliko ljudi je bilo na prireditvenem prostoru. Vnovič poudarja, da bi moral zavarovanec toženke onemogočiti vnos nevarnih predmetov oziroma poskrbeti, da bi se pijače točile le v plastične kozarce in poudarja, da tudi sodišče povzame, da je bil na prireditvi vnos pijač in steklenic prepovedan, kar so nadzorovali reditelji. Glede na specifičnost publike, ki je prireditev obiskala, je bila smiselna uporaba Uredbe o splošnih ukrepih v športnih objektih, na športnih prireditvah. Nadalje pritožba polemizira z razlogi sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve. Pri tem poudari, da je podana krivdna odgovornost za nastalo škodo in se sklicuje na 10. člen Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) ter stališče sodne prakse VSL I Cp 449/2012. Pritožnica poudarja, da so bili na prireditvi predvsem mladi ljudje, da je bil prisoten alkohol, družbe s kriminalno preteklostjo, pristni vandalizem, popivanje alkoholnih pijač in da je bila prireditev kljub predloženemu načrtu varovanja ter oceno stopnje tveganja "srednje", številčno nezadostno in nestrokovno varovana. Pritožba poudarja, da po 157. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) med izredne okoliščine sodi tudi množica ljudi. Zavarovancu toženke ni uspelo dokazati, da bi bil nadzor ustrezno skrben. Tožnica navaja, da ne more mimo navedbe v načrtu, ki ga je naredilo podjetje S. d.o.o., ki bi naj varovanje prireditve tudi izvedlo vendar pa, kot izhaja iz pogodbe, je varovanje dejansko izvedlo podjetje R U.. Dokaza, da so bili ti varnostniki seznanjeni z načrtom oziroma z oceno tveganja, pa ni. Iz priložene pogodbe tudi ni razvidno, da bi naj to podjetje izvajalo varovanje prireditev v koledarskem letu 2014, zato je ostalo nepojasnjeno oziroma sporno, ali je tako veljavni varnostni načrt sploh obstajal. Pritožba nato podrobno analizira posamezne postavke iz načrta varovanja. V pritožbi še navaja, da je tožnica ves čas trdila, da če bi poškodba nastala, ko je sama odrinila kos stekla, ob tem ne bi prišlo do prebitja ahilove tetive, zato je poškodba nedvomno nastala v posledici odvržene steklenice v gneči ljudi oziroma je do obmetavanja vsekakor prišlo v izrednih okoliščinah. Pritožba še enkrat poudarja, da je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ker je sodišče dopustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe, nato pa ga ni izvedlo. Vsled odločitve v glavni stvari je napačna odločitev tudi o stroških postopka. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi oziroma sodišče druge stopnje odločitev samo spremeni vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V obsežnem odgovoru na pritožbo toženka navaja razloge zaradi katerih meni, da je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje bi naj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje ne pritrjuje sodišču prve stopnje v razlagi, da je pravna podlaga razmerja med tožnico in zavarovancem toženke nepogodbena odškodninska obveznost. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014; šlo je za odplačno pogodbo o storitvi (izvedba koncerta). Za odločanje v zadevi ni bistvena natančna razvrstitev te pogodbe, torej njena tipologija. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri1. Razlikovanju med pogodbenim in nepogodbenim temeljem odškodninske obveznosti se v slovenski teoriji in sodni praksi, v zadnjem obdobju posveča več pozornosti. Čeprav v izhodišču velja, da gre pri obeh vrstah odškodninske obveznosti za enotno institucijo, pa razlike med njima niso nepomembne. Za obravnavani primer je tako posebej pomembna razlika med razbremenilnimi razlogi, ki so za pogodbeno pravo posebej določeni v 240. členu OZ2. Med tista pravna pravila, ki so del pogodbenega temelja, čeprav se pogodbenika o tem nista posebej dogovorila, sodijo v obravnavani zadevi pravna pravila, ki določajo izpolnitvena ravnanja organizatorja takšne prireditve, v zvezi z varnostjo gostov (udeležencev). Takšna pravila so lahko 157. člen OZ, predvsem pa določbe ZJZ.

7. Ureditev po 157. členu OZ velja tako za pogodbeni kot nepogodbeni pravni temelj. Med organizatorjem "shoda večjega števila ljudi" in udeleženci lahko nastane pogodbeno razmerje (obravnavani primer), ni pa to zakonski pogoj. V zvezi s pritožbeno grajo tožnice in ne glede na pritožbene razloge, ki jih v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na objektivno odgovornost po tem členu uveljavlja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan noben, ki bi lahko spremenil razlago sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva o številu gostov (udeležencev) koncerta in to v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP3. Sodišče prve stopnje je trditve o številu obiskovalcev ugotavljalo z večimi dokaznimi sredstvi - izpisek iz elektronske blagajne; fotografije prireditvenega prostora in vstopnice; izpovedbo tožnice ter zaslišanjem prič R., Z., G., Č., K.; pri tem je izrecno dokazno ocenilo tudi dokaze, ki jih je predlagala tožnica in o tem ima sodba obširne razloge (tč. 13. obrazložitve). Sodišče druge stopnje zato pritrjuje tako dokazni oceni sodišča prve stopnje glede števila gostov ("Na prireditvi namreč ni bilo toliko obiskovalcev, da bi presegli mejo dovoljene kapacitete prireditvenega prostora in tako onemogočili normalen nadzor" - citirano iz 14. tč. obrazložitve), predvsem pa pravnemu sklepanju. Četudi je bilo v prostoru večje število ljudi (vendar manj, kot prostorske zmožnosti dovoljujejo) ni prišlo do nobenih "izrednih okoliščin", ki jih OZ nato primeroma našteva, med njimi tudi "gibanje množic". Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje in njegov pravni zaključek:"Temelj odgovornosti po 157. členu OZ zato ni podan" (citirano iz 14. tč. obrazložitve), sprejema kot pravilen.

8. Prav oz. tudi za to, so neutemeljeni vsi pritožbeni razlogi, s katerimi se izpodbijajo dejanski in nato pravni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobenih kršitev, ki se nanašajo na varovanje prireditve. Na tem mestu sodišče druge stopnje poudarja, da je predpostavka pogodbene odškodninske obveznosti tudi vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodnim dogodkom. Pritožba namreč uveljavlja kršitve, ki zelo očitno s to predpostavko nimajo ničesar skupnega. Mednje sodijo vse pritožbene navedbe o obstoju veljavnega varnostnega načrta za leto 2014; da bi naj varovanje izvedlo podjetje, ki s tem načrtom ni bilo seznanjeno (R U.); o kršitvah 5. in 6 tč. načrta. Zaradi pravilne ugotovitve o številu obiskovalcev pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki izhajajo iz stališča, da bi zaradi bistveno večjega števila obiskovalcev, moralo biti tudi večje število varnostnikov (tč. 3. načrta). Sodišče prve stopnje je zelo skrbno obravnavalo tovrstne trditve tožnice in po izvedenem dokaznem postopku povsem pravilno ugotovilo, da je bilo število varnostnikov primerno (tč. 18. do 20. obrazložitve).

9. V kolikor je pritožbo razumeti, da očita zavarovancu toženke, da je omogočil vnos steklenih predmetov na prireditev ali, da so varnostniki, ki so nadzorovali vstop v prireditveni prostor (ločen od gostinskega dela) to dopuščali (neskrbno nadzorovali), potem sodišče druge stopnje zavrača tudi te pritožbene navedbe. Tudi te trditve je sodišče prve stopnje ugotavljajo v dokaznem postopku in ugotovilo, da tovrstnih kršitev ni bilo, zato tudi v tem delu niso bila kršene pogodbene obveznosti oz. pravila, ki so njihov sestavni del (tč. 22. obrazložitve).

10. Kot je bilo uvodoma navedeno, so v tem primeru del pravne podlage tudi pravna pravila ZJZ, ki jih je sicer tudi že sodišče prve stopnje uporabilo pri odločanju, vendar na način, ki konstituira kršitev zmotne uporabe materialnega prava, kar pritožba uveljavlja, je pa ta razlog tudi del uradnega preizkusa. Organizacija koncerta glasbene skupine sodi namreč v zakonski dejanski stan javne prireditve po 2. tč. prvega odst. 4. člena ZJZ4. Določbe tega zakona pa imajo v svoji osnovi pravno naravo varstvenih norm; takšne določbe imajo prisilen (kogentni) značaj, kajti z njimi se varujejo temeljne človekove pravice - zdravje (telesna in duševna integriteta) ter tudi življenje. To zakon izrecno določa v 10. členu, katerega marginalna rubrika ima naslov "splošne dolžnosti organizatorja", pravilo iz prvega odst. pa določa:"Organizator mora shod oziroma prireditev organizirati tako, da bo poskrbljeno za red, da ne bosta ogrožena življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb oziroma premoženje, da ne bo ogrožen javni promet in da ne bo nedopustno obremenjeno okolje.". Prav na splošno opredeljen zakonski dejanski stan (uporaba pravnih standardov kot nomotehnične metode) ne le omogoča, temveč, upoštevajo konkretne okoliščine primera (odločilna pravna dejstva) terja od sodišča nadaljnjo normativno konkretizacijo5. 11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec toženke na prireditvi (torej v prireditvenem prostoru) prodajal pijačo v steklenicah:"....zaradi česar je bilo na tleh prireditvenega prostora polno steklovine, eden od obiskovalcev pa je steklenico od piva vrgel tako, da se je razbila in je košček zadel tožnico v nogo in jo poškodoval.....Poleg tega pa po oceni sodišča na tleh ni moglo biti toliko steklovine, kot je poskušala ustvariti vtis tožnica.....da so natakarji imeli nalogo sproti odstranjevati steklovino.....čeprav nedvomno med prireditvijo nikoli niso odstranili vse steklovine, saj so vsi zaslišani povedali, da je na prireditvah vedno bila po tleh steklovina (majhni koščki)." (citirano iz 23. tč. obrazložitve). Na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje razlagalo materialno pravo tako:"...da ne obstaja noben predpis, ki bi takšno prodajo prepovedal. Uredba o splošnih ukrepih v športnih objektih na športnih prireditvah, ki nalaga prodajo pijač le v plastičnih kozarcih (15. člen), namreč ni relevantna materialna podlaga, saj je sodišče že pojasnilo, da je bila tožnica udeleženka glasbene prireditve in ne športne v smislu 2. člena Uredbe." (citirano iz 23. tč. obrazložitve).

12. Sodišče druge stopnje takšni razlagi materialnega prava ne pritrjuje. Okoliščina, da je zakonodajalec podrobneje uredil neko razmerje, ne more biti izhodišče za razlago, da sodišča v drugih, primerljivih primerih, ne smejo vzpostaviti enakih dolžnostnih ravnanj (izpolnitvenih ravnanj). Izrecno zakonsko pooblastilo imajo, kot je bilo citirano zgoraj, v 10. členu ZJZ6. Res je, da prodaja pijač na prireditvenem prostoru ni prepovedana in tudi sodišče druge stopnje s svojo razlago takšne prepovedi ne želi (je ne sme) vzpostaviti. Toda, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano v pritožbenem postopku, jasno izhaja, da je zaradi prodaje pijač v steklenicah, prišlo do njihovega razbitja; kljub odstranjevanju ga niso mogli odstraniti vsega, zato so obiskovalci hodili po ostankih. S takšno prodajo in izročanje steklenic gostom, pa je zavarovanec toženke tudi omogočil takšna dejanja, kot v obravnavanem primeru, ko je gost vrgel steklenico na plesišče. 13. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev pa je jasno, da je v danem primeru nastanek škodnega dogodka bil predvidljiv in tudi zelo verjeten (teorija adekvatne vzročnosti). Bil pa je tudi odvrnljiv in to na zelo preprost način - gostom bi se morala pijača prodajati zgolj v embalaži, ki se ne razbije. Zato opisano ravnanje zavarovanca toženke pomeni kršitev določbe ZJZ, ki je sestavni del pogodbenega razmerja, nastalega med njim in tožnico. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ pa so zelo strogi7. Ne glede na to, da ni popolnega poenotenja v slovenskem pravu o tem, ali gre za razbremenjevane objektivne ali krivdne odgovornosti, pa je za obravnavani primer bistveno, da toženka ni dokazala, da škodnega dogodka ni mogla preprečiti in se mu ne izogniti.

14. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ne pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni:"...protipravnosti ravnanja kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.". Nasprotno, prav v tistih dejanskih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot je bilo povzeto že zgoraj, dodatno pa še v tč. 24. obrazložitve:"..da je bila uporaba steklovine omejena le na steklenice za pivo, vino in radensko, kozarci so bili plastični in poskrbljeno je bilo tudi za sprotno čiščenje steklovine.", je podana protipravnost (kršitev pogodbe), kajti z razbijanjem takšne steklene embalaže in hoji po njej, kar je bilo zavarovancu toženke znano (zato tudi navodilo natakarjem, da naj čistijo razbitine), ni bilo le ogroženo zdravje obiskovalcev, temveč se je ta nevarnost (žal) tudi konkretizirala s poškodbo tožnice.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ni imelo drugačne procesne možnosti, saj se sodišče prve stopnje zaradi povzete razlage materialnega prava, ni ukvarjalo z višino denarne odškodnine. Ker gre v tem delu za samostojno celoto (kar pomeni, da za pravno priznane oblike nepremoženjskih škod velja ločena ((od ostalih predpostavk pogodbene odškodninske obveznosti)) trditvena in dokazna podlaga ter tudi pravno sklepanje - 179. čl. OZ), bi odločanje sodišča druge stopnje pomenilo kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj bi bilo odločeno o tožbenem zahtevku (zahtevana denarna terjatev) zgolj na eni stopnji.

16. Sodišče prve stopnje bo torej moralo izvesti dokazni postopek še v zvezi z višino denarne odškodnine. Na takšen procesni napotek sodišča druge stopnje je vezano (362. člen ZPP)8. Sodišče druge stopnje ni prezrlo, da tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, v zvezi s predlaganim dokazom z izvedencem medicinske stroke. Dokazna tema tega dokaza je povezana z "mehanizmom nastanka poškodbe". Ali bo ta dokaz v nadaljevanju postopka izveden (ker sodišče ni vezano na dokazne sklepe - četrti odst. 287. čl. ZPP), je odvisno od stališča (razlage) materialnega prava sodišča prve stopnje. Če bo sledilo razlagi sodišča druge stopnje in če je okoliščina, da je do poškodbe prišlo na prireditvenem prostoru ter, da je vzrok poškodbe steklo, ugotovljeno odločilno dejstvo, potem za vprašanje temelja odškodninske obveznosti ni bistveno, ali je poškodba posledica tega, da jo je zadel kos stekla zaradi odvržene steklenice ali pa je do poškodbe prišlo zato, ker je zgolj stopila na steklo - v obeh primerih je kršitev podana. Če bo vztrajalo pri razlagi, kot izhaja iz sedanje sodbe, pa bo moralo biti pozorno, da je potrebno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, sicer je očitana kršitev podana.

17. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 V obravnavani zadevi Posebne uzance za gostinstvo, ki uporabljajo izraz gostinska pogodba. Tako npr. drugi odst. 102.člena določa:"Kadar se izvaja glasbeni ali zabavni program, lahko gostitelj zaračunava vstopnice za rezervacijo, obvezno konzumacijo ali pa so cene višje od rednih.". 2 "Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.". 3 Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba. 4 "2. javna prireditev (v nadaljnjem besedilu: prireditev) je vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur;". 5 "Vzporedno s postopkom, v katerem oblikujemo konkretni dejanski stan, teče tudi postopek, v katerem iščemo in pomensko določamo zakonski dejanski stan s pravno posledico. Oba postopka sta medsebojno povezana: življenjski primer primerjamo z možnimi zakonskimi dejanskimi stanovi in narobe vse dotlej, dokler ne opredelimo njunih sestavin in ju kostituiramo kot spodnjo in zgornjo premiso pravne odločitve (t.i. pravnega silogizma). Odločitev je mogoče šele tedaj, ko opredelimo tako konkretni (življenjski) kot zakonski dejanski stan, ki se ujemata, in ko glede na značilnosti konkretnega dejanskega stanu določimo pravno posledico, ki jo za prime ter vrste narekuje splošna in abstraktna pravna norma. Tako pri prvem kot pri drugem sklepu, ki skupaj tvorita pravno odločitev v konkretnem primeru, moramo najti točko, v kateri se spodnja premisa najtesneje približa eni izmed zgornjih in narobe. Ta "točka" je tisto, čemur pravimo, da je konkretni dejanski stan primer zakonskega dejanskega stanu......Izenačitev ne poteka prek "abstraktnih" primerov, njene uresničitev vodi prek tipičnih primerov - prek primerov, ki so bili doslej zakonu že podrejeni in se z njimi sklada tudi novi primer."Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 35, 107. 6 O pomenu in vlogi t.i. sodniškega prava ter temeljnimi deli, ki se z njim ukvarjajo glej op. 11. v Pavčnik M., Od pravne k sodniški državi, PP z dne 21.7.2016. 7 "Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.". 8 Kar ne pomeni, da je vezano tudi na razlago materialnega prava sodišča druge stopnje.