Jedro

Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno izrecno opredeliti do priposestvovanja, saj gre za materialno pravno vprašanje, pri čemer predlagateljici nista izkazali že izključne (lastniške) rabe spornega pasu. V takšni situaciji o priposestvovanju vsekakor ni mogoče govoriti in sodišče prve stopnje, ker meja tudi ni bila dokončno določena v upravnem (geodetskem) postopku, pravilno ni odločalo o razmejitvi spornega prostora na podlagi močnejše pravice (glej 77. člen SPZ). Izpodbijani sklep je tako, ker so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, vsekakor mogoče preizkusiti in ne obstojijo pomanjkljivosti v tej smeri. Ker ni bila izkazana izključna posest spornega prostora, je odpadla še možnost odločanja po kriteriju zadnje mirne posesti in sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za uporabo kriterija na podlagi pravične ocene.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 8. 2019 ter sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2019 potrdita.

II. Prva in druga predlagateljica sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 8. 2019 (prvi sklep) (I.) nepravdni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na tretjega predlagatelja, (II.) odločilo o poteku meje med parcelama prve in druge predlagateljice ter parcelama nasprotne udeleženke, (IV.) pri čemer se je glede poteka meje in lege mejnikov sklicevalo tudi na skice oziroma elaborat angažiranega sodnega izvedenca, ki je sestavni del sklepa (op. podrobnejša opredelitev parcel, poteka meje in lege mejnikov je razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa in omenjenega elaborata, zato navedenega pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo), (III.) vrednost spornega prostora ocenilo na manj kot 4.000,00 EUR in (V.) odločilo, da vsaka udeleženka trpi svoje stroške postopka in da mora nasprotna udeleženka v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa povrniti predlagateljicama skupne stroške postopka v višini 931,40 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sporne meje ni mogoče urediti niti na podlagi močnejše pravice udeležencev niti na podlagi zadnje mirne posesti, zato je o meji odločilo po kriteriju pravične ocene in sporni prostor razdelilo na dva dela. Glede stroškov nepravdnega postopka je odločilo, da vsaka udeleženka krije svoje stroške postopka in da mora nasprotna udeleženka prvi in drugi predlagateljici povrniti polovico skupnih stroškov nepravdnega postopka. Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 10. 2019 (drugi sklep) je sodišče prve stopnje sklenilo, da se šteje, da je pritožba nasprotne udeleženke (zoper prvi sklep) z dne 3. 9. 2019 umaknjena. Odločitev temelji na ugotovitvah, da nasprotna udeleženka po pozivu ni plačala sodne takse za pritožbo in da ni bilo predloga oziroma podanih pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper prvi sklep oziroma zoper odločitve pod točkami II., III., IV. in V. izreka izpodbijanega sklepa (izpodbijani del) sta prva in druga predlagateljica (predlagateljici) vložili pravočasno pritožbo s predlogom, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi njunemu popravljenemu predlogu, podredno pa naj se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navajata, da se ne strinjata z dokazno oceno izvedenih dokazov v smislu 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma z razdelitvijo spornega pasu po pravični oceni, in sta prepričani, da sta dokazali že močnejšo pravico (priposestvovanje na podlagi nasledstva) in tudi zadnjo mirno posest. Nasprotna udeleženka in priče, ki so pričale v njeno korist, so bile mestoma neverodostojne. Predlagateljici in priče, ki so pričale v njuno korist, so verodostojno izpovedale dejstva o priposestvovanju spornega pasu.1 Sodišče se do priposestvovanja ni opredelilo in ni pridobivalo morebiti še obstoječe dokumentacije o sodnem sporu med M. F. in M. A., kar sta predlagateljici izrecno predlagali. Sklepa sploh ni mogoče preizkusiti, saj ni govora o priposestvovanju, glede katerega so podani vsi pogoji. Prav tako pa ni pojasnila o predlaganih dokazih. Sodišče ni podvomilo v lastništvo jaška. Predmetno dokazuje več kot stoletno rabo. Ni razloga, da sodišče ne bi sledilo predlagateljicama. Zadnja mirna posest je bila izvajana spomladi leta 2014, nato pa je hči pokojnega moža nasprotne udeleženke samovoljno pričela s košnjo. Sodišče se do sporov, v katerih je bila udeležena tudi policija, ni opredelilo in sklepa ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe predlagateljici izpostavljata po njuno neverodostojne izjave prič na strani nasprotne udeleženke in menita, da so priče na strani predlagateljic skladno izpovedovale, zato bi jim bilo treba kot verodostojnim slediti. Priče na strani predlagateljic niso izpovedovale verodostojno. Ocenjujeta, da je bilo odločanje po kriteriju pravične ocene krivično in da je morebiti sodišče zaradi majhne sporne površine odločilo ″na najlažji možni način″.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo predlagateljic ni odgovorila.

4. Zoper drugi sklep je (laično) pritožbo vložila nasprotna udeleženka. Vsebino te pritožbe je mogoče strnjeno povzeti z navedbo, da nasprotuje odločitvi oziroma meji, ki je bila določena s prvim sklepom.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi nasprotne udeleženke

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka ne uveljavlja pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na drugi sklep, s katerim je sodišče štelo, da je pritožba nasprotne udeleženke z dne 3. 9. 2019 umaknjena, ker nasprotna udeleženka kljub pozivu ni plačala sodne takse za pritožbo in ni predlagala taksne oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse.

7. Izpodbijani sklep je tako pritožbeno sodišče preizkusilo samo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, zato je pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep z dne 24.10.2019 potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

O pritožbi predlagateljic

8. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno izrecno opredeliti do priposestvovanja, saj gre za materialno pravno vprašanje, pri čemer predlagateljici nista izkazali že izključne (lastniške) rabe spornega pasu. V takšni situaciji o priposestvovanju vsekakor ni mogoče govoriti in sodišče prve stopnje, ker meja tudi ni bila dokončno določena v upravnem (geodetskem) postopku, pravilno ni odločalo o razmejitvi spornega prostora na podlagi močnejše pravice (glej 77. člen SPZ). Izpodbijani sklep je tako, ker so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, vsekakor mogoče preizkusiti in ne obstojijo pomanjkljivosti v tej smeri. Ker ni bila izkazana izključna posest spornega prostora, je odpadla še možnost odločanja po kriteriju zadnje mirne posesti in sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za uporabo kriterija na podlagi pravične ocene.

9. Smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP tudi ni podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih poizvedb o (neopredeljenem) sodnem sporu, ki je (upoštevaje trditve predlagateljic) potekal pred letom 1920. Sodišče prve stopnje se je pravilno osredotočilo na ugotavljanje dejstev v zvezi z rabo (posestjo) spornega prostora v času, ki je še lahko pravno relevanten. Povedano drugače, izključna raba spornega pasu pred letom 1920, ni pravno relevantna okoliščina za odločitev v konkretnem sporu. Obenem pritožnici še v pritožbi nista prepričani, če takšna dokumentacija sploh obstoji, njun dokazni predlog pa je bil tudi sicer podan popolnoma nesubstancirano. Predlagali sta, naj sodišče o vsebinsko dokaj neopredeljenem sodnem sporu, ki naj bi očitno potekal pred letom 1920 med M. F. in M. I. opravi poizvedbo ″v sodnih arhivih in sodni spis pridobi″ ter izpostavili, da sami nista uspeli pridobiti dokumentacije. Skladno z navedenim sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganega nesubstanciranega in nerelevantnega dokaza, katerega sam obstoj je tudi sicer izredno dvomljiv. Na tem mestu pa velja še pripomniti, da je angažirani izvedenec podal pojasnila, da meja ni bila nikoli urejena, medtem ko je bilo lastništvo parcel v tem postopku nesporno, in da pritožnici v postopku na prvi stopnji nista grajali postopanja sodišča prve stopnje, ker ni izvedlo omenjenega dokaza.

10. Tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da se ob ograji predlagateljic nahaja jašek, ki je nesporno njun, upoštevaje vse konkretne okoliščine primera ne omogoča zaključka, da sta imeli (tudi preko svojih prednikov) izključno rabo spornega zemljišča. Obenem ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede sporov s hčerko pokojnega moža nasprotne udeleženke, ki so se pričeli spomladi leta 2014, saj je pravilno ocenilo, da uporaba spornega prostora v času, ko ni bilo več mirne posesti, ni pravno relevantna. Navedbe predlagateljic o samovoljnosti omenjene hčere so njuna lastna dokazna ocena, za katero v spisu ni mogoče najti podlage. Pritožbeno sodišče soglaša z obširno dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami zaslišanih v tem nepravdnem postopku. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbeni lastni dokazni oceni pričanj in minucioznemu ter selektivnemu izpostavljanju le nekaterih delov izpovedb, ki so bile v korist nasprotni udeleženki, na način kot se zavzema pritožba. Na tem mestu velja le izpostaviti, da tudi priče, ki naj bi pričale v korist predlagateljic, niso izpovedovale tako ugodno kot v pritožbi menita predlagateljici. F. J. je namreč med drugim izpovedal, da so ta del, ko je še živel J., obdelovali skupaj. J. Š. je med drugim izpovedal tudi, da se spomni, da so včasih ″čistili tudi skupaj z J.″. Povedano sklepno, sodišče prve stopnje, ki je pravilno dokazno ocenilo vsa pričanja in to v celoti, je utemeljeno zaključilo, da predlagateljici nista izkazali izključne rabe spornega prostora in posledično ni bilo mogoče odločiti niti na podlagi močnejše pravice (priposestvovanja) niti na podlagi zadnje mirne posesti, saj sporni prostor ni bil v izključni rabi niti predlagateljic niti nasprotne udeleženke. Pritožbeno sodišče obširnih razlogov in ugotovljenih dejstev, ki so razvidni že iz izpodbijanega sklepa in pritožbeno sodišče z njimi soglaša, na tem mestu ne bo ponavljalo. Vsekakor pa v izpodbijanem sklepu ni mogoče najti podlage za očitek, da je sodišče prve stopnje, ki se je obširno ukvarjalo s presojo vseh kriterijev za določitev meje po 77. členu SPZ, odločilo na „najlažji možen način“. Ker je odločanje na podlagi pravične ocene subsidiarno tako odločanju na podlagi močnejše pravice kot tudi odločanju na podlagi zadnje mirne posesti, zagotovo ne gre za odločanje na ″najlažji možni način″.

11. Po ugotovitvi, da v pritožbi predlagateljic niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tudi njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep z dne 12.8.2019 v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 35. členom ZNP. Predlagateljici, ki sta edini priglasili pritožbene stroške, in nasprotna udeleženka pa tudi sicer s pritožbama niso bile uspešne.

1 Predlagateljici v pritožbi citirata njune navedbe iz predloga za ureditev meje.