Jedro

Dokler komanditna družba kot delodajalec obstaja, je dolžna pozvati delavca nazaj na delo in ga prijaviti v zavarovanje. Komplementar je po 101. členu ZGD subsidiarno oziroma solidarno odgovoren za obveznosti družbe v primeru, če ga delavec pozove na izpolnitev, pa tega družba ne izpolni, vendar to velja le za premoženjske pravice iz pogodbe o zaposlitvi (nadomestilo plače in prispevki).

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. in 5. odst. spremeni tako, da se glasi: "1. Prvotožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6.7.1999 dalje, ko je bila brez dela, priznati v delovno dobo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo. Enak zahtevek tožnice zoper drugotoženo stranko D. K. kot solidarnega zavezanca, pa se zavrne.

2. Prvotožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje na predpisanem obrazcu M-1 po Zakonu o matični evidenci pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Izpostava v Ljubljani od 6.7.1999 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Enak zahtevek tožnice zoper drugotoženo stranko D. K. kot solidarnega zavezanca pa se zavrne." V ostalem se pritožba drugotožene stranke in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrneta in se potrdi v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeči stranki dne 6.7.1999 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki M. - K. k.d., Ljubljana. Razveljavilo je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 5.7.1999 brez pravnega pouka. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožeči stranki dne 6.7.1999 ni prenehalo in še traja (1., 2. in 3. odst. izreka sodbe). V 4. in 5. odst. izreka sodbe je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka D. K. solidarno dolžni tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6.7.1999 dalje, ko je bila brez dela, priznati v delovno dobo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in jo prijaviti v zavarovanje od 6.7.1999 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče pa je prvotoženo stranko M. - K. k.d., Ljubljana in drugotoženo stranko D. K. zavezalo, da sta solidarno dolžni tožeči stranki izplačati neizplačano bruto plačo v višini 580.184,00 SIT in zakonite zamudne obresti od neto zneskov iz bruto zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe od mesečne zapadlosti dalje do plačila (6. odst. izreka). Toženi stranki sta solidarno dolžni ob tako izplačanih in v bodoče zapadlih neto plač plačati pristojnim organom vse pripadajoče davke, dajatve in prispevke ter druge obveznosti iz naslova delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače od 18. dne v mesecu do plačila za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo, prav tako pa tudi regres za letni dopust za leto 1999 v neto znesku 84.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila in odvesti pripadajoče davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo (7. in 8. odst. izreka sodbe). Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 120.428,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (11. odst. izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 214.017,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1999 dalje do plačila ter plačilo odškodnine za neizrabljeni dopust v višini 57.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1999 dalje do plačila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (9. in 10. odst. izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se smiselno pritožuje drugotožena stranka D. K., kot direktorica komanditne družbe M. - K. k.d. Ljubljana, pa tudi v imenu prvotožene stranke M. - K. k.d.. S pritožbo sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v ugodenem delu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožeči stranki predlaga odstop od tožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je sodišče druge stopnje preizkusilo zakonitost sodbe tudi glede obstoja absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka navedenih v tej določbi in pravilne uporabe materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi pravilne pravne zaključke, razen glede odločitve v 4. in 5. odstavku izreka, ko je tudi drugotoženo stranko solidarno zavezalo k pozivu tožnice nazaj na delo in k prijavi tožnice v zavarovanje.

Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je bila tožnica zaposlena pri delodajalcu, torej prvotoženi stranki M. - K. k.d., Ljubljana. Tožeča stranka je v tem sporu tožila tako svojega delodajalca M. - K., komanditno družbo, kot tudi D. K. kot komplementarja komanditne družbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo D. K. obravnavalo kot pritožbo drugotožene stranke, ker pa zastopa tudi komanditno družbo, pa tudi kot pritožbo prvotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi po zaključku pritožbenega sodišča utemeljeno razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdala prvotožena stranka, torej tožničin delodajalec - komanditna družba M. - K. V postopku prvotožena stranka ni dokazala, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na način kot ga določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v členih od 33. do 36i., poleg tega pa je izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tudi v nasprotju z 78. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), ki določa, da mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi za tak sklep delavcu vročeni v pisni obliki s poukom o pravici do ugovora. Glede na povedano tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil izdan celo kasneje, torej naknadno, ko je tožnici dejansko že prenehalo delovno razmerje, nezakonit. Sodišče prve stopnje je v posledici razveljavitve sklepa o tožničinem prenehanju delovnega razmerja tudi pravilno ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo, prav tako pa je obe toženi stranki pravilno solidarno zavezalo k izplačilu denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja.

Po določilu 1. odst. 101. člena v povezavi z 2. odst. 136. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93, 29/94, 12/98) komplementar komanditne družbe odgovarja za obveznosti družbe, v konkretnem primeru tožničinega delodajalca, subsidiarno z vsem svojim premoženjem, v primeru, ko družba upnika na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, pa odgovarja komplementar solidarno. Komanditna družba je subjekt trgovinskega prava, sama in s svojo firmo prevzema pravice in obveznosti v pravnem prometu in je pravdno sposobna. V skladu s tem stališčem premoženje družbe ne pripada družbi, temveč je skupno premoženje družbenikov. Iz tega tudi izhaja neposredna in solidarna odgovornost komplementarja in družbe za obveznosti družbe. Ker pravna ureditev komanditne družbe ureja predvsem položaj komandista, za položaj komplementarja, kar je v konkretnem primeru drugotožena stranka, veljajo določbe ZGD, ki urejajo d.n.o., razen, če ni v določbah ZGD, ki urejajo komanditno družbo določeno drugače, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 101. člen ZGD. V 136. členu ZGD je jasno določeno, da komplementarji k.d. odgovarjajo za obveznosti družbe osebno in neomejeno z vsem svojim premoženjem, njihova odgovornost pa je enaka kot v d.n.o.. Po 101. členu ZGD pa je bistvena pravna karakteristika d.n.o. osebno jamstvo družbenikov za obveznosti družbe. Ker je tožnica z dopisom dne 6.10.1999 zahtevala izpolnitev obveznosti, je v konkretnem primeru drugotožena stranka kot komplementar solidarno odgovorna. Zato drugotožena stranka, kot komplementar komanditne družbe prvotožene stranke M. - K. k.d., odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem in jo je sodišče prve stopnje upravičeno poleg delodajalca, to se pravi komanditne družbe, solidarno zavezala k vračilu obveznosti, ki so nastali tožeči stranki iz naslova neizplačanih zneskov iz naslova delovnega razmerja, torej iz pogodbe o zaposlitvi.

Ker pa tožničin delodajalec - komanditna družba M. - K. k.d. v času reševanja sporne zadeve še vedno obstaja, torej obstaja tudi tožničin delodajalec, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tistem delu, ko zavezuje tudi drugotoženo stranko D. K. kot solidarnega zavezanca, da tožnico pozove nazaj na delo, in da ji prizna vse pravic za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vključno s prijavo v zavarovanje na predpisanem obrazcu M-1 po Zakonu o matični evidenci, spremenilo v toliko, da je k tej obveznosti zavezalo le delodajalca, zahtevek tožnice zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo. Dokler obstaja komanditna družba ne more v imenu delodajalca komplementar pozivati delavca nazaj na delo. Dejstvo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri komanditni družbi, ki je osebna družba po določbah ZGD in ki je v smislu delovnopravne zakonodaje s tožnico tudi sklenila delovno razmerje kot delodajalec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.