Jedro

Tožena stranka je odločitev, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora, sprejela ob uporabi prostega preudarka, kar pomeni, da mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločila, in kako je uporabila obseg in namen prostega preudarka.

Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti prezkusa uporabe kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 7200-159/2022/3 z dne 6. 4. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se A. A. pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Odločitev je sprejela v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), v povezavi s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po vpogledu v prošnjo, ki jo je obsojenec vložil 22. 12. 2021 s prilogami in v poročilo Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, Odprti oddelek Puščava št. 720-394/2016/157 z dne 18. 1. 2022 (v nadaljevanju Zavod). Na podlagi prvega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je ugotovila, da je obsojenec prestal predpisani delež kazni, saj je na dan odločanja Komisije prestal več kot polovico kazni. V okviru ocene materialnega pogoja iz petega odstavka 88. člena KZ-1 je Komisija ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razlog proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je obsojenec prvič na prestajanju kazni zapora, prvič obsojen in nima odprtih kazenskih postopkov, se med prestajanjem kazni ustrezno vede in korektno koristi zunajzavodske ugodnosti ter ima urejene pogoje za življenje na prostosti. Kljub temu Komisija ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost in ocenjuje, da obsojenec ne izkazuje primernega odnosa do oškodovancev. Komisija namreč stoji na stališču, da obsojenec prevzame odgovornost za storjeno dejanje takrat, ko poravna vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkaže pripravljenost za to. Obsojenec je s plačevanjem odškodnine v višini 20,00 EUR mesečnega obroka začel šele februarja 2020 in je skupaj z zarubljenim premoženjem tako skupaj z družbo B., d.o.o. do dne 5. 5. 2021 plačal skupno 825.581,86 EUR terjatve od skupno solidarno dolgovanih več kot 60.000.000,00 EUR, kar pa je po mnenju Komisije sorazmerno nizek delež, da bi lahko utemeljeno zaključila, da je obsojenec dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Komisija ocenjuje, da tudi narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obsojenec, upoštevajoč dosedanji delež izvršenih poplačil, narekujeta daljše preverjanje stabilnosti obsojenca, da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Komisija zato ocenjuje, da se mora obsojenčeva stabilnost še nadalje preverjati znotraj in zunaj Zavoda, z nadaljnjim koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, z odplačevanjem finančnih obveznosti in z izpolnjevanjem drugih ciljev iz osebnega načrta.

2. Poleg zgoraj navedenega pa Komisija poudarja še, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V konkretnem primeru Komisija tega ni ugotovila in je tako na podlagi navedenega odločila, kot izhaja iz izreka, saj so omenjene okoliščine takšne, da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločitev temelji na prostem preudarku, katerega namen in obseg je bil pri izdaji izpodbijane odločbe prekršen. Tudi za odločanje po prostem preudarku, ki je dano Komisiji, je treba ugotoviti vsa relevantna dejstva in popolno dejansko stanje, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila odločanja po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Kar v konkretnem primeru ni slučaj, saj vsega tega Komisija ni storila, niti ni obrazložila zakaj ni upoštevala mnenja Zavoda, zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti.

4. Stališče tožene stranke na katerem temelji odločitev je napačno, ker tožena stranka tožnikov odnos do kaznivega dejanja ocenjuje zgolj z višino poplačane terjatve, ne pa z njegovo pripravljenostjo, da poplača terjatev s celotnim svojim premoženjem, kar je storil. Tožnik je toženi stranki predložil davčno potrdilo, ki izkazuje, da nima premoženja, niti drugih dohodkov, nikoli ni skrival premoženja, tudi takrat ne, ko ga je oškodovanec v letu 2011 že tožil, saj tožnik ni prodal svojih 9590 delnic ABCD, ki jih je pridobil leta 2009, in so bile prosto prenosljive še več kot eno leto po vložitvi tožbe. Tožnik bi brez večjih težav delnice prodal ali jih kako drugače obremenil, pa tega ni storil. To dejstvo dokazuje, da se tožnik ni izmikal odgovornosti za svoja dejanja. Navajanje skupnega poplačila z družbo B., d.o.o. v višini 825.581,86 EUR in tožnikova mesečna plačila 20,00 EUR je zavajajoče, ker tožena stranka zamolči tožnikovo poplačilo terjatve v višini 245.120,40 EUR. Prav tako je tožnik še vedno lastnik avtomobila AUDI A8, ki ga je oškodovanec sicer zarubil leta 2018, vendar ga še vedno ni vnovčil, kar kaže na to, da tožnik ni skrival premoženja, saj je bil ves čas poteka tožbe lastnik avta in bi ga ravno tako lahko prodal ali kako drugače obremenil, in to najkasneje ob izdaji prvostopenjske odločbe, ko se je nakazovala pravnomočna odločitev v odškodninski tožbi. Vsa navedena dejstva dokazujejo, da ima toženec primeren odnos do oškodovanca.

5. Komisija dalje svojo odločitev utemeljuje, poleg deleža poplačila terjatve, z naravo in težo kaznivega dejanja. Pri tem pa ne navaja v čem je teža in narava kaznivega dejanja, ki kaže na tožnikovo ponovitveno nevarnost. Komisija pri svoji odločitvi ne more upoštevati višine kazni, niti teže kaznivega dejanja, saj je to dejstvo že upoštevalo sodišče pri odmeri kazni. Pa tudi sicer je bil tožnik obsojen za kaznivi dejanji zlorabe položaja in višina kazni pri nobenem kaznivem dejanju ni presegala polovice najviše zagrožene kazni 8 let (4 leta, in 3 leta in 9 mesecev), in zato tožnik ne ve v čem vidi Komisija "težo in naravo kaznivega dejanja". Prav tako tožena stranka ni utemeljila, zakaj ni upoštevala predloga Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 18. 1. 2022, ki je predlagal tožnikov pogojni odpust z dnem 28. 2. 2022. Tožnik je mnenja, da bi tožena stranka to mnenje morala upoštevati oziroma bi morala pojasniti zakaj se z mnenjem Zavoda ne strinja, pa tega ni storila, zato je odločitev tožene stranke arbitrarna in kot taka vodi v samovoljo in politično odločitev.

6. Tudi sodna praksa ne dopušča nikakršnega sklepa o ponovitveni nevarnosti, saj je tožnik v konkretnem primeru storil dva sklopa kaznivih dejanj, ki eno sega v leto 2007, torej pred 14 (štirinajstimi) leti in drugo v leto 2009, torej pred 12 (dvanajstimi) leti. Kljub tem objektivnim dejstvom, je tožena stranka ugotovila, da ni zadosti "stabilen", da ne bi ponovil kaznivega dejanja. Prezrla je tudi dejstvo, da gre pri obeh sklopih kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obsojen, za t.i. delicta propria, ki jih lahko stori samo oseba s posebnim statusom, to je da gre za osebo s posebnimi pooblastili, kar pa pri obtoženemu ni mogoče, ker obtoženi pet let po prestani kazni to ne more postati niti ne more ustanoviti podjetja oziroma postati družbenik.

7. Na podlagi navedenih kršitev tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zmotno in napačno uporabo materialnih predpisov ter na tej osnovi napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil pravilno uporabljen, zbirno pa se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka, kar je v celoti vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka) po 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v povezavi s 7. točko drugega v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in razsodi, da se tožnika odpusti s prestajanja zaporne kazni. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

11. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je svojo odločitev v obravnavani zadevi oprlo na enake razloge kot v sodbi IV U 4/2022, ker se v obeh zadevah tako tožnikova prošnja za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, utemeljitev izpodbijane odločitve in tožbene navedbe v bistvenem ne razlikujejo.

12. Čeprav med strankama pravna podlaga odločitve ni sporna, sodišče pojasnjuje, da je institut pogojnega odpusta urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenca pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Med strankama upravnega spora ni sporno niti, da je pogojni odpust del izvrševanja kaznovalne politike in da ne gre za pravico obsojenca, ampak privilegij osebe, ki je pravnomočno obsojena na prestajanje zaporne kazni in pri kateri je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala.

13. Iz določb 88. člena KZ-1 in 105. do 107. člena ZIKS-1 izhaja, da o pogojnem odpustu odloča posebna Komisija v skrajšanem postopku (tretji odstavek 8. člena ZIKS-1). Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni hkratno izvedbo ugotovitvenega in dokaznega postopka ter odločanja in predstavlja izjemo, ki ne sme biti izvedena v škodo garancij poštenega (upravnega) postopka in njegovih temeljnih načel. Ker se torej tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotavljajo in preverjajo dejstva, sodišče pojasnjuje, da gre za dejstva, ki so med strankama postopka (skladnost navedb stranke in ugotovitve organa) nesporna ali pa je zaradi narave stvari potrebna takojšnja odločitev na podlagi verjetno izkazanega dejanskega stanja in brez sodelovanja stranke.

14. Postopek odločanja o pogojnem odpustu s prestajanja kazni torej poteka po določilih in pravilih upravnega postopka torej ZUP, kar izhaja iz prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 in je med strankama nesporno.

15. Tožnik v tožbi izpostavlja (tudi) bistveno kršitev zaradi kršitve pravil postopka in pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev Komisije nepravilna (nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, ki se nanaša na njegov odnos do oškodovancev). Iz tožbenih navedb o poravnavi deleža terjatev, načina poplačila teh in pripravljenostjo za plačilo odškodnine torej izhaja, da so okoliščine na katere je Komisija oprla svojo odločitev v zvezi s ponovitveno nevarnostjo med strankama upravnega spora sporne. Da gre za med strankama sporne okoliščine izhaja tudi iz tožnikove prošnje za pogojni odpust z dne 22. 12. 2021, v kateri tožnik prošnjo utemeljuje s podatkom, da se je oškodovanka D. poplačala iz vsega njegovega premoženja, poleg sredstev, ki jih je poravnala družba B., d.o.o., vse v višini najmanj 825.581,86 EUR, da premoženja (delnice ABCD) ni skrival in da še ni bilo unovčeno že zarubljeno vozilo Audi A8 ter zatrjuje, da nima drugega premoženja in prihodkov. Gre za navedbe, ki jih je v svojem poročilu povzel in upošteval tudi Zavod št. 720-394/2016/157 z dne 18. 1. 2022 kot utemeljene (med drugim) razloge pri ponovitveni nevarnosti.

16. Sodišče v nadaljevanju tako ugotavlja, da je Komisija odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, sicer v skladu s prej navedeno določbo tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1, vendar kljub na prvi pogled vidni razliki v vrednotenju (dokazni oceni) navedb tožnika, Zavoda in lastnim vrednotenjem istih dejstev in pred izdajo odločbe stranki ni omogočila izjave o svojih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejetje odločitve. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati oziroma je treba stranki dati vsaj možnost, da se o novem ugotovljenem dejstvu, izjavi. Tako bi morala Komisija tožnika kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

17. Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je ena izmed temeljnih načel upravnega postopka in velja tudi pri odločanju Komisije za odpust s predčasnega prestajanja zaporne kazni, saj se v tem postopku odloča po določilih ZUP. Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP in stranki daje pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka vse do izdaje odločbe ter v tem postopku dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa, v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP, pristojni organ ne sme izdati odločbe preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

18. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve, da kljub določbi prvega odstavka 93. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da Komisija za pogojni odpust zaseda na rednih sejah praviloma na sedežu Zavoda oziroma oddelka Zavoda, da so pri rednih sejah Komisije navzoči direktor Zavoda in vodje oddelkov, po potrebi pa tudi ostali strokovni delavci in da je obsojenec lahko na seji Komisije navzoč do glasovanja o njegovi prošnji, ni pojasnila zakaj vlagatelju ni dala možnosti in pravice do izjave, torej odločba ne vsebuje obrazložitve, ki mora biti, v skladu s 114. členom ZUP, podana z vsemi materialno pravnimi podlagami, so bila kršena pravila postopka, ki jih določa ZUP.

19. Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da je pri presoji zakonitosti akta dolžno že po uradni dolžnosti preveriti ali je izdani akt ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V obravnavani zadevi je na podlagi zgoraj navedenega sodišče ugotovilo, da so bile določbe postopka bistveno kršene (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo že iz tega razloga in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena, vrnilo organu v ponovni postopek.

20. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da je tožena stranka odločitev sprejela ob uporabi prostega preudarka, kar pomeni, da mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP navesti ta zakon in razloge zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Presoja sodišča je v takem primeru zadržana in v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 omejena na preveritev, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Da lahko sodišče opravi takšno presojo, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na to dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe sprejeto odločitev. Polje proste presoje pa je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna.

21. V obravnavani zadevi je Zavod, skladno z določbo četrtega odstavka 106. člena ZIKS-1 izdelal poročilo in predlog Zavoda k obsojenčevi prošnji za pogojni odpust z dne 22. 12. 2021. V navedenem poročilu je izdelal povzetek dejanskega stanja in pravnih posledic sodbe in povzel osebne razmere obsojenca, se opredelil do posebnosti glede zdravstvenega stanja obsojenca in njegovih družinskih in socialnih razmer ter v zvezi s pogoji po 88. členu KZ-1, 105. členom ZIKS-1 in 92. členom Pravilnika opredelil do povratništva, odnosa obsojenca do storjenega kaznivega dejanja, odnosa obsojenca do oškodovanca, vedenja, obnašanja ter osebnostnih sprememb obsojenca med prestajanjem kazni, do uspehov pri zdravljenju odvisnosti in utemeljil razloge proti ponovitveni nevarnosti. Na podlagi vseh obravnavanih postavk je Zavod predlagal pogojni odpust, ko bo obsojenec prestal 72,3 % zaporne kazni, dne 28. 2. 2022. Navedeno poročilo je bilo skladno z določbo četrtega odstavka 106. člena ZIKS-1 vročeno obsojencu in posredovano Komisiji. Komisija po mnenju sodišča na navedeno poročilo sicer ni vezana, se mora pa do njega opredeliti, kadar je predlog Zavoda drugačen, kot pa je odločitev Komisije. Izrecno se Komisija v izpodbijanem aktu do navedenega predloga iz poročila Zavoda ni opredelila, je pa podajala razloge za neugoditev tožnikovi prošnji za pogojni odpust, in sicer meni, da tožnik še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, da bo prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje. To pa bo po mnenju Komisije tožnik storil, ko bo poravnal vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkazal pripravljenost za to. Tožnikovo nepripravljenost za poravnavo obveznosti, naloženih s sodbo, pa Komisija utemeljuje s tem, da je tožnik začel odplačevati odškodnino po 20,00 EUR mesečno šele februarja 2020 in je povrnil le nizek del odškodnine (825.581,86 EUR) od skupaj dolgovanih več kot 60 milijonov EUR. Komisija namreč meni, da je to prenizek delež, da bi ocenila, da je tožnik dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Sodišče pa ne more prezreti, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi (in v prošnji), da je brez premoženja, saj se je oškodovanka poplačala z njegovim celotnim premoženjem, vključno z že navedenimi delnicami, da nima prihodkov in da nima drugega premoženja, razen osebnega vozila Audi A8, ki je bil s strani oškodovanke že zarubljen, a se iz njega še ni poplačala.

22. Glede na navedeno odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1 (ob upoštevanju konkretnih okoliščin zadeve). Komisija namreč ni pojasnila, kako bi tožnik moral izkazati pripravljenost na plačilo odškodnine, nasprotno kot je to storil Zavod v svojem poročilu v katerem je štela, da tožnik izkazuje pripravljenost do plačila odškodnine. Navedeno velja tudi v zvezi z nadaljnjim presojanim kriterijem s strani Komisije, saj je Komisija tudi naravo in težo kaznivega dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, upoštevala glede na dosedanji delež izvršenih poplačil in zaradi tega menila, da je potrebno preverjanje daljše stabilnosti obsojenca (česar Zavod v poročilu ni predlagal), da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. 23. Ker je odločitev v nasprotju z mnenjem Zavoda v teh delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, je sodišče odločitev, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, oprlo tudi na 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 24. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega upravnega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

25. Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Drugi odstavek 3. člena prej navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR. Ker tožnik pri povrnitvi stroškov ni zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti, mu jih sodišče ni odmerilo, saj je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek stranke (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).