Jedro

Sodišče prve stopnje je pri višini nepremoženjske škode, ki je bila priznana tožniku upoštevalo, da je bil tožnik v času prometne nesreče star enainsedemdeset let, prav tako pa tudi njegove bolezni, ki jih je imel pred škodnim dogodkom, kot jih je ugotovila izvedenka, ki so ga omejevale pri življenjskih aktivnostih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 39.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (I). Tožencu je še naložilo, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 5.295,52 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe tožencu do plačila (II). Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za telesne bolečine v višini 22.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300,00 EUR, skupaj 39.300,00 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo1 iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in pri priznanju odškodnine ni primerjalo sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 2145/2016 obravnavalo oškodovanca, ki je bil precej mlajši od tožnika, star je bil 20 let, utrpel pa je hujše telesne poškodbe in imel več trajnih posledic, priznalo pa mu je enako odškodnino. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je bil tožnik teden v komi, kar ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Pri priznanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče spregledalo, da je bil tožnik v času prometne nesreče star enainsedemdeset let in da je imel pred nesrečo številne bolezni. Tožnik je imel sladkorno bolezen, motnje vida zaradi možganske kapi, kronično obstruktivno pulmonalno bolezen (KOPB) in astmo. Izvedenka dopušča možnost, da je poškodba prsnega koša lahko poslabšala že obstoječe bolezensko stanje, vendar je tožnik izpovedal, da v lepem vremenu nima težav, ob slabem vremenu pa čuti pritisk po levi strani prsnega koša. Izvedenka ocenjuje, da je poslabšanje pljučne funkcije lažje stopnje. Ob naporih se tožnik utrudi in zadiha, vendar je treba upoštevati, da je tožnik danes star sedeminsedemdeset let, hude težave z dihanjem (KOPB, astma) pa je imel že pred škodnim dogodkom. Obstaja dvom, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom aktivni gasilec. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik zaradi poškodbe vranice bolj dovzeten za prehladna stanja, kar je upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenka ugotovila, da tožnikov imunski sistem zaradi odstranjene vranice ni zmanjšan, ker je bil tožnik ustrezno cepljen s pnevmokoknim cepivom, imel pa je tudi antibiotično terapijo. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila 8.000,00 EUR in za telesne bolečine 15.000,00 EUR. Toženec je priglasil pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri odmeri odškodnine je pravilno uporabilo materialno pravo, čeprav ni objektiviziralo višine prisojena odškodnine, s tem, da bi primerjalo, kakšno višino odškodnine priznava sodna praksa v podobnih primerih. V obrazložitvi sodbe so določeni zmotni zapisi, ki pa niso vplivali na relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo2 „dobil je masko in se je zbudil šele po kakšnih dvanajstih do štirinajstih dneh... Kakšen teden po tistem, ko se je zbudil, je imel fizioterapijo...“. V navedenem delu (odstavku) obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje (zgolj) povzelo izpovedbo tožnika3 in se ni opredeljevalo do ugotovitev izvedenke, kot to protispisno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju celotne vsebine 10. tč. obrazložitve sodbe pa ni dvoma, da gre v tem delu le za povzetek izpovedbe tožnika in da teh trditev sodišče prve stopnje ni sprejelo, ker se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega pa ne izhaja, da bi bil tožnik v komi4, kar potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija. Res pa je, da bi se sodišče prve stopnje moralo do tega dejstva opredeliti, če ga je že vključilo pod to točko obrazložitve sodbe, kjer je povzelo izvedensko mnenje in dokazno ocenilo relevantna dejstva, saj bi s tem odpravilo vsakršen dvom glede (ne)upoštevanja tega dejstva pri ugotavljanju dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je povzelo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik zaradi poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni lahko bolj dovzeten za prehladna stanja, zato v tem delu ne gre za protispisnost5, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve tudi pojasnilo, da je tožnikov imunski odziv zaradi odstranjene vranice ni zmanjšan, ker je bil ustrezno cepljen in je prejel antibiotično terapijo.

8. Tožnik je bil pred škodnim dogodkom hospitaliziran zaradi možganske kapi, ki je povzročila motnje vida, vendar je izvedenka ugotovila6, da ob odpustu tožnik ni imel več motenj vida.

9. Sodišče prve stopnje je pri višini nepremoženjske škode, ki je bila priznana tožniku upoštevalo, da je bil tožnik v času prometne nesreče star enainsedemdeset let, prav tako pa tudi njegove bolezni, ki jih je imel pred škodnim dogodkom, kot jih je ugotovila izvedenka7, ki so ga omejevale pri življenjskih aktivnostih.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi škodnega dogodka ne more biti več aktiven gasilec. Nobenega dvoma pa ni, da je bil tožnik, zaradi bolezenskega stanja pred škodnim dogodkom, omejen pri izvajanju te aktivnosti oziroma jo je izvajal s povečanimi napori, kar je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano. Toženka v postopku ni zatrjevala, še manj pa dokazala, da tožnik te aktivnosti ni izvajal pred škodnim dogodkom, zato pritožbena trditev, da obstaja dvom, da je bil tožnik aktiven gasilec pred prometno nesrečo, predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (glej prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je škodni dogodek dodatno poslabšal predhodno ugotovljeno kronično obstruktivno pljučno bolezen in astmo, zaradi česar ima tožnik sedaj večje napore, ker se hitreje utrudi in zadiha8. Te težave so obstajale že pred škodnim dogodkom, vendar ne v taki intenziteti, kar izhaja iz mnenja izvedenke, ki še pojasnjuje, da se je tožnikovo zdravstveno stanje zaradi škodnega dogodka poslabšalo. Zaradi trebušne operacije tožnik težje dviguje in prenaša težje predmete, kar ga obremenjuje v vsakdanjem življenju, saj z ženo živi na manjši kmetiji, kjer opravljala različna običajna kmečka opravila9. Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel raztrganino vranice, ki je bila odstranjena, zlom od drugega do osmega rebra levo, udarnino pljuč in izliv tekočine v levo stran prsne votline. Izvedenka je pojasnila, da je imel tožnik zaradi teh poškodb hude telesne bolečine petindvajset dni, srednje hude tri tedne, stalne in občasno lahke pa en mesec, ki se bodo občasno pojavljale tudi v bodoče. Tožnik je imel številne nevšečnosti tekom zdravljenja. Pritožbeno sodišče povzema le del teh nevšečnosti: dvanajst dni je dihanje potekalo z umetnimi pljuči preko ustavljene cevke v sapnik, hrano je prejemal v žilo preko nazogastrične sonde, štirinajst dni je imel vstavljen urinski kateter, neugodna je bila odstranitev drenažne cevke iz trebušne votline, punkcija levega prsnega koša, vstavitev in odstranitev torokalnega drena in fizikalna terapija. Tudi glede na tožnikovo starost ob škodnem dogodku, je sodišče prve stopnje priznalo tožniku primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja v višini 22.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR.

12. Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2145/2016, v kateri je bila oškodovanka stara dvajset let in je imela podobne poškodbe kot tožnik. Oškodovanki je bila priznana odškodnina v višini 41 povprečnih plač, tožniku pa je bila priznana odškodnina v višini 36 povprečnih plač, s tem, da je imel tožnik daljše obdobje trajanja hudih telesnih bolečin. Čeprav je bila tožniku priznana visoka odškodnina, konkretne okoliščine primera utemeljujejo priznanje odškodnine v tej višini. Tudi primerjava z zadevo VSRS II Ips 347/2000, v kateri je oškodovanec imel nekoliko večji obseg poškodb, pa krajše trajanje in manj intenzivne telesne bolečine, prejel pa je 65 povprečnih plač, dodatno potrjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi tožnik, ker odgovor na pritožbo, glede na vsebinske razloge, s katerimi je odgovarjal na pritožbene navedbe, ni bil potreben in zato tudi ni z ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe.

1 V kateri ne izpodbija temelja tožbenega zahtevka. 2 Glej tretji odstavek 10. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 3 Glej l. št. 32. 4 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnik neposredno po sprejemu v bolnišnico že prebujal (stran 2 izvedenskega mnenja oz. l. št. 94a). 5 Glej stran 7 izvedenskega mnenja oziroma l. št. 97. 6 Glej stran 5 izvedenskega mnenja oziroma l. št. 96. 7 Glej 9. in 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 8 Upoštevano je bilo mnenje izvedenke, da je poslabšanje pljučne funkcije zaradi škodnega dogodka lažje stopnje (glej stran 8 izvedenskega mnenja oziroma l. št. 97a). 9 Podrobneje in o drugih zmanjšanih življenjskih aktivnostih pri tožniku glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.