Jedro

Določba 365. člena OZ je jasna; zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. V nadaljevanju OZ v tretjem odstavku 369. člena določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan; v prvem odstavku istega člena pa določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil izvršilni postopek I 2285/2010 končan s sklepom z dne 20. 10. 2017, zato sta tedaj zastaralna roka (10 let za glavnico ter 3 leta za zamudne obresti) začela teči znova. Glede na to, da noben od teh rokov do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi dne 11. 12. 2019 ni potekel, je ugovor zastaranja v tem delu neutemeljen. Ne glede na to, da je bilo zastaranje zaradi izvršilnega postopka I 2285/2010 pretrgano, to na sam tek zamudnih obresti ne vpliva. Zamudne obresti tečejo kljub temu, da je zastaranje pretrgano. Zamudne obresti so namreč sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ) in dospevajo z vsakim dnem dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, ne glede na tek zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v točki II. izreka glede neplačanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013 v višini 2.128,82 EUR razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa se pritožba zavrne in točka II. izreka v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede izterjave 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Ugovoru dolžnice se delno ugodi, tako da se sklep o izvršbi I 4340/2019 z dne 14. 10. 2020 razveljavi v delu, kjer se dovoli izvršba za: - zakonske zamudne obresti za del glavnice v znesku 1.500,00 EUR pred 12. 12. 2016 - neplačane zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013, ki presegajo 2.128,82 EUR in se v tem delu izvršba ustavi, predlog za izvršbo pa zavrne.

II. V preostalem delu se ugovor zavrne.

2. Proti delu točke II. izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da izvršilni postopek ustavi in predlog za izvršbo zavrne, razen v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016, za izterjavo zneska 31,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 ter za izterjavo zneska 393,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2017 dalje, upnik pa naj ji povrne stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša strošek sodne takse za pritožbo.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu točke II. izreka preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova – sodne poravnave sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VII P 2494/2007 z dne 12. 12. 2007 v zvezi s pravnomočnimi in izvršljivimi sklepi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2285/2010 z dne 22. 12. 2010, 21. 11. 2016 in 30. 3. 2017. S sklepom o izvršbi z dne 14. 10. 2020 je bila dovoljena izvršba za izterjavo 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013, za neplačane zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013 v znesku 2.860,13 EUR, za izvršilne stroške v znesku 31,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2016 dalje, za izvršilne stroške v znesku 393,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2017 dalje ter za stroške predloga za izvršbo v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo, in sicer za zakonske zamudne obresti za del glavnice v znesku 1.500,00 EUR za čas pred 12. 12. 2016 zaradi zastaranja ter za neplačane zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013, kolikor presegajo 2.128,82 EUR, ker upnik pri njihovem izračunu ni pravilno uporabil pravila iz 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V ostalem delu je ugovor zavrnilo in v obrazložitvi pojasnilo, da je upnik terjatev iz naslova glavnice v višini 6.000,00 EUR (4 zneski po 1.500,00 EUR, ki so zapadli 31. 12. 2008, 30. 6. 2009, 31. 12. 2009 in 30. 6. 2010) z zakonskimi zamudnimi obrestmi izterjeval že v izvršilnem postopku I 2285/2010, zaradi česar je bilo njihovo zastaranje pretrgano in ni teklo vse do 20. 10. 2017, ko je bil s sklepom z dne 20. 10. 2017 omenjeni izvršilni postopek končan zaradi nezmožnosti oprave izvršbe in plačila na strani dolžnice. Tedaj je zastaralni rok začel teči znova, vendar pa do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi dne 11. 12. 2019 ne 10-letni ne 3-letni zastaralni rok iz 356. člena OZ nista potekla. Izterjava zneska 1.500,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 31. 12. 2010, ni bila zajeta v postopku I 2285/2010, vendar pa tudi ni zastarala, saj 10-letni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi ni potekel, zastarale so le tiste zamudne obresti, ki so zapadle prej kot v treh letih pred vložitvijo predloga za izvršbo v tem postopku, to je pred 12. 12. 2016. Terjatvam izvršilnih stroškov v višini 31,12 EUR ter 393,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžnica ni ugovarjala pravočasno.

8. Dolžnica izpodbija točko II. izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 dalje ter glede neplačanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013 v višini 2.128,82 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev glede izterjave 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 dalje pravilna, sodišče prve stopnje pa je v njeno utemeljitev navedlo jasne, natančne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. V pritožbi dolžnica navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je upnik z izvršilnim postopkom I 2285/2010 pretrgal zastaranje in da to ni teklo do sklepa o ustavitvi postopka z dne 20. 10. 2017, nato pa je začelo teči znova. Meni, da je vsebina 369. člena OZ v nasprotju z ustavnimi pravicami. Vztraja, da glavnica judikatne terjatve zastara v roku desetih let od zapadlosti in da po zaključku izvršilnega postopka zastaralni rok ne začne teči znova. Predvsem pa je napačno stališče sodišča glede teka zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti. Upnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale in zapadle pred 12. 12. 2016, ker so zastarale. Pojasnjuje, da terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti nastaja vsakodnevno in tako tudi zapada, zato ni mogoče uporabiti določbe o pretrganju zastaranja in ponovnem začetku teka zastaralnega roka, saj je terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti nastala in zapadala v času, ko po stališču sodišča zastaralni rok ni tekel. Zastaralni rok za zakonske zamudne obresti, ki so nastale in zapadle v plačilo med obdobjem, ko je tekel izvršilni postopek I 2285/2010, je potekel po treh letih od zapadlosti. Drugačno stališče bi pomenilo, da sodišče za izterjavo zakonskih zamudnih obresti priznava več kot triletni zastaralni rok, kar pa gotovo ni vsebina zakonske določbe o zastaranju. Namen zakona je, da izterjava občasnih terjatev zastara v roku treh let od zapadlosti. Te navedbe pritožbeno sodišče v nadaljevanju zavrača kot neutemeljene.

10. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok, vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (356. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani VII P 2494/2007 z dne 12. 12. 2007 upnik izterjuje glavnico 6.000,00 EUR (to so 4 zneski po 1.500,00 EUR, ki so zapadli 31. 12. 2008, 30. 6. 2009, 31. 12. 2009 in 30. 6. 2010) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje.1 Ker je upnik to isto terjatev že izterjeval v izvršilnem postopku I 2285/2010, in to še pred potekom zastaralnih rokov iz 356. člena OZ, je bilo njeno zastaranje v celoti pretrgano. Določba 365. člena OZ je jasna; zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. V nadaljevanju OZ v tretjem odstavku 369. člena določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan; v prvem odstavku istega člena pa določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil izvršilni postopek I 2285/2010 končan s sklepom z dne 20. 10. 2017, zato sta tedaj zastaralna roka (10 let za glavnico ter 3 leta za zamudne obresti) začela teči znova. Glede na to, da noben od teh rokov do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi dne 11. 12. 2019 ni potekel, je ugovor zastaranja v tem delu neutemeljen. Ne glede na to, da je bilo zastaranje zaradi izvršilnega postopka I 2285/2010 pretrgano, to na sam tek zamudnih obresti ne vpliva. Zamudne obresti tečejo kljub temu, da je zastaranje pretrgano. Zamudne obresti so namreč sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ) in dospevajo z vsakim dnem dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, ne glede na tek zastaralnega roka. Zakonske zamudne obresti od glavnice 6.000,00 EUR so torej ves ta čas tekle, saj dolžnica te denarne obveznosti še ni izpolnila.

11. V zvezi s pritožbeno navedbo dolžnice, da je določba 369. člena OZ v nasprotju z ustavnimi pravicami, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je presoja ustavnosti v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS zato sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Dolžničin pritožbeni očitek bi bilo mogoče razumeti kot pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb, ki urejajo tek zastaralnih rokov v primeru pretrganja zastaranja. Vendar pa na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče predlogu dolžnice, v katerem zatrjuje kršitve določb Ustave RS, ni sledilo, saj po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana neustavnost omenjene ureditve ni podana.

12. Ker je v tem delu odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnice pravilna, njene pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo in odločitev v točki II. izreka glede izterjave 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2013 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, dolžnica v pritožbi ne nasprotuje izterjavi zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016, izterjavi zneska 31,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izterjavi zneska 393,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik v zvezi z zneskom glavnice 1.500,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 31. 12. 2010, zaradi zastaranja upravičen le do izterjave zakonskih zamudnih obresti od 12. 12. 2016 dalje, in ne že od njegove zapadlosti dne 31. 12. 2010. To pa je treba upoštevati tudi pri izračunu neplačanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013. V drugi alinei točke I. izreka je sodišče prve stopnje poseglo tudi v ta del upnikove terjatve, in sicer kolikor te zakonske zamudne obresti presegajo znesek 2.128,82 EUR, kar pomeni, da je glede 2.128,82 EUR neplačanih zakonskih zamudnih obresti ugovor dolžnice zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je s sklepom z dne 22. 4. 2021 upnika pozvalo k specifikaciji plačil, ki jih je upošteval pri izračunu obstoječega dolga dolžnice, da je to vlogo nato vročalo dolžnici, ki je izračunu upnika nasprotovala ter da je na podlagi navedenega sodišče naredilo izračun terjatve (priloga sklepa) s pomočjo orodja pri Vrhovnem sodišču RS, ki je pri sodišču v uradni rabi. Ugotovilo je, da upnik pri izračunu obstoječe obveznosti dolžnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013 ni pravilno uporabil pravila iz 288. člena OZ, zato je odločilo tako, kot to izhaja iz druge alinee točke I. izreka sklepa. Posledično je glede izterjave 2.128,82 EUR neplačanih zakonskih zamudnih obresti ugovor dolžnice zavrnilo, ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitve o zavrnitvi ugovora v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izpodbijanemu sklepu je namreč priložen izračun, ki pa se v izračunanih zneskih ne ujema z v izreku sprejeto odločitvijo. Tudi sicer so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi s tem izračunom (zlasti glede plačil dolžnice, ki so bila upoštevana), do te mere pomanjkljivi, da ne omogočajo preizkusa pravilnosti izračuna preostanka dolžničine obveznosti v smislu 288. člena OZ, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnice v tem obsegu ugodilo, sklep v točki II. izreka glede neplačanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do 24. 7. 2013 v višini 2.128,82 EUR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ponovno odloči o tem delu ugovora, svojo odločitev pa v povezavi z izračunom obrazloži tako, da bo mogoče preizkusiti njeno pravilnost. 14. Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu točke II. izreka delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnik izterjuje tudi znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016, ki pa mu dolžnica v pritožbi ne nasprotuje.