Jedro

ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožnica sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 12. 2014 in št. ... z dne 21. 11. 2014 (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je tožena stranka z odločbo z dne 30. 9. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 30. 10. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2014, odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014. Posledično je izdalo izpodbijano odločbo z dne 21. 11. 2014, da je bilo nadomestilo v navedenem obdobju tožnici preveč izplačano in da preplačilo znaša 2.239,17 EUR, kar je dolžna tožnica nakazati toženi stranki na njen račun v roku 12 mesecev od dneva prejema odločbe. Navedena odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 205/2016 z dne 13. 10. 2016. Po določbi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da je bila v spornem obdobju prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, zato v tem času ni prejemala nobenega plačila od toženke in ji nadomestilo za ta čas pripada. Res je nekaj časa delala v sosednji Avstriji, vendar ne v obdobju, kot se to zmotno navaja v izpodbijani odločbi tožene stranke. V sosednji Avstriji je delala le po štiri ure in ne osem, tudi ni bila zaposlena cele mesece, temveč le po dnevih, čeprav avstrijski zavod priznava dobo za cel mesec. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 12. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 21. 11. 2014, s katero je bilo odločeno o preplačilu. Z odločbo z dne 21. 11. 2014 je Območna enota A., upoštevajoč odločbo z dne 30. 9. 2014, ugotovila, da je v obdobju od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013, od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014 in od 14. 6. 2014 do 30. 6. 2014 nadomestilo za invalidnost bilo preveč izplačano v znesku 2.239,17 EUR, kar je dolžna tožnica nakazati toženi stranki v roku 12 mesecev od dneva prejema te odločbe.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da se je tožnici na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8. 8. 2012 izplačevalo nadomestilo za invalidnost kot brezposelni osebi od 3. 8. 2012 dalje. Tožena stranka je z odločbo z dne 30. 9. 2014, popravljeno s sklepom o popravi pomote z dne 3. 10. 2014 in po pritožbi tožnice zoper navedeno odločbo z dokončno odločbo z dne 20. 11. 2014 odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost v obdobjih od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2012 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014, ter da se tožnici izplačevanje nadomestila s 13. 6. 2014 ustavi. Navedena odločitev je bila preizkušena pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 205/2016 z dne 13. 10. 2016 odločitev tožene stranke, v napadenih odločbah z dne 30. 9. 2014 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 3. 10. 2014 in odločbo z dne 20. 11. 2014, potrdilo. Navedeno pomeni, da tožnica v navedenem času ni bila upravičena do izplačevanja nadomestila za invalidnost. 7. Izpodbijani odločbi v tem socialnem sporu sta posledica odpada pravne podlage na podlagi katere je tožena stranka tožnici izplačevala dajatev - nadomestilo za invalidnost v zgoraj citiranih obdobjih.

8. Prvostopenjsko sodišče pravilno opredeli pravno podlago, ki v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V dani situaciji je prišlo prav do tega, da je prišlo do odpada pravne podlage. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014 in od 14. 6. 2014 do 30. 6. 2014. 9. Upoštevajoč navedeno, pritožbene navedbe, da je tožnica bila v času od 3. 8. 2012 do 13. 6. 2014 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, da je v tem obdobju sicer delala v sosednji Avstriji, vendar ne v obsegu kot se navaja v izpodbijani odločbi tožene stranke (delala naj bi le po štiri ure in ne cele mesece, temveč le nekaj dni v mesecu), niso relevantne za odločitev v predmetni zadevi.

10. Znesek, ki ga tožnica dolguje toženi stranki ji je bil v spornem obdobju izplačan, kar je razvidno iz potrdil o nakazilih, kot jih je predložila tožena stranka (B1), katerim je tožnica zgolj pavšalno ugovarjala, ne da bi predložila kakršenkoli dokaz v zvezi s tem (bančni izpisek ali druge listine). Sodišče v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da nadomestil ni prejemala tako upravičeno ni sledilo in je sledilo prepričljivem in jasnem pojasnilu tožene stranke glede izplačevanja tako nadomestila kot letnega dodatka.

11. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

13. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije sama stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).