Jedro

Dolžnikove navedbe, „da mu ni jasno, na kaj se verodostojna listina nanaša in da ne ve, za katere storitve je bila izdana“ zato sodijo v pojem zanikanja obligacijskega razmerja, saj je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine zakonsko konceptuiran na domnevi, da dolžnik za verodostojno listino in njeno podlago ve, oziroma bi zanjo moral vedeti.

Ker je verodostojna listina v predlogu za izvršbo označena, dolžniku ob prejemu sklepa o izvršbi ni treba ugibati, na kaj se nanaša in še manj o tem, da ne ve, na kaj se nanaša, obveščati izvršilno sodišče. Če dolžnik listine resnično ni prejel, ima osem dni časa, da jo sam pridobi od upnika, vključno z vsemi potrebnimi informacijami o temelju in višini zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju IX Pg 1539/2013 z dne 26. 4. 2013, toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 288,24 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izdaji predhodne odredbe z dne 26. 4. 2013 razveljavi v I. in III. točki izreka ter predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predhodno odredbo v tej zadevi izdalo na podlagi domneve nevarnosti iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ. Namen zakonodajalca, ki je z uveljavitvijo razširjene domneve nevarnosti v noveli ZIZ-I (Uradni list RS št. 26/2011) upnikom bistveno olajšal pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, je bil v sankcioniranju vsebinsko praznih in pavšalnih ugovorov, s katerimi se dolžniki izigravali zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora zoper izdani sklep o izvršbi (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi v konkretni zadevi natanko takšen, zaradi katerih se je zakonodajalec odločil za razširjeno domnevo nevarnosti v smislu prve alineje 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ. Dolžnikove navedbe, „da mu ni jasno, na kaj se verodostojna listina nanaša in da ne ve, za katere storitve je bila izdana“ zato sodijo v pojem zanikanja obligacijskega razmerja, saj je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine zakonsko konceptuiran na domnevi, da dolžnik za verodostojno listino in njeno podlago ve, oziroma bi zanjo moral vedeti. Upniku namreč k predlogu za izvršbo po zakonu ni treba prilagati verodostojnih listin, pač pa zadostuje, da jih zgolj navede in označi. Ker je verodostojna listina v predlogu za izvršbo označena, dolžniku ob prejemu sklepa o izvršbi ni treba ugibati, na kaj se nanaša in še manj o tem, da ne ve, na kaj se nanaša, obveščati izvršilno sodišče. Če dolžnik listine resnično ni prejel, ima osem dni časa, da jo sam pridobi od upnika, vključno z vsemi potrebnimi informacijami o temelju in višini zahtevka.

6. Na pritožbene ugovore, da tožena stranka ni bila seznanjena s spremembo firme tožeče stranke iz T. d.o.o. (s katero je poslovala), v T. d.o.o., je že izčrpno odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive in materialno pravno pravilne razloge izpodbijanega sklepa. Učinek načela javnosti sodnega registra se razteza na vse primere in se zato tožena stranka na okoliščino, da s spremembo firme tožeče stranke ni bila seznanjena, po od dneva objave vpisa novega podatka v sodni register, ne more več uspešno sklicevati.

7. Posledic pavšalnega ugovora zoper izdani sklep o izvršbi tožena stranka v postopku zavarovanja z izdajo predhodne odredbe ne more več sanirati.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške.