25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 25. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2025/2000 z dne 14.3.2001 in sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 20.10.2000 št. I P 482/98 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnika (tedaj tožnika), naj nasprotna stranka preneha posegati v njegovo lastninsko pravico (vožnjo po delu njegovega zemljišča). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da toženec vozi po kolovozu, ki je javna pot, toženec vozi po vdrtih kolesnicah, poleg tega pa to pot uporabljajo tudi drugi vaščani. Glede na vse naštete okoliščine po mnenju sodišča ni mogoče govoriti o posegu, ki pomeni oviro pri izvrševanju lastninske pravice, manjka pa tudi voljni element za vznemirjanje. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je lastninska pravica absolutna pravica, ki daje pravico do posesti, uporabe in razpolaganja, vsakomur drugemu pa brez izjeme nalaga dolžnost vzdrževati se kršitve. Ta pravica ni vezana na dodatne pogoje - škodo, ekonomsko korist ali dokaz voljnega elementa za vznemirjanje. Meni, da je nesporno izkazano, da toženec vozi po najbolj zahodnem vogalu pritožnikovega zemljišča. Zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Odločitev naj bi bila v nasprotju z odločitvami v drugih podobnih primerih, zato naj bi bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

2.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba navedena pogoja.

3.Odločitev sodišč (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice - glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledice za pritožnika. Po ugotovitvi sodišč, ki jim pritožnik v ustavni pritožbi ne oporeka, sporna pot, po kateri vozi nasprotna stranka, le na neznatnem delu posega v pritožnikovo nepremičnino, le te pa pritožnik tam tudi ne uporablja, saj je za živo mejo, pot pa v enakem obsegu uporabljajo tudi drugi vaščani. Okoliščine glede intenzitete posega in posledic za lastnika sicer, kot ugotavlja višje sodišče, ne zadoščajo za izključitev negatorne tožbe v rednem pravdnem postopku, zadoščajo pa za sklep, da zadeva za pritožnika ne more predstavljati takšnega pomena, da bi upravičevala presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti.

Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (50. člen ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj (npr. vprašanj interpretacije zakona, ki ureja stvarno pravo), pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takšnih vprašanj pa v obravnavani zadevi ni; na tisto, ki bi lahko bilo relevantno z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine, namreč ali je za varstvo lastninske pravice treba izkazovati obstoj škode, pa je v korist pritožnika odgovorilo že višje sodišče.

4.Opredeljevanja do spornih dejstev poteka javne poti oziroma meja med nepremičninama pa od Ustavnega sodišča tudi ni mogoče pričakovati. Tudi glede nadaljnje pritožnikove navedbe, namreč da naj bi izpodbijani sklep odstopal od ustaljene sodne prakse, ni mogoče pričakovati, da bi z odločitvijo Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi bilo rešeno pomembno pravno vprašanje in da bi tako odločitev Ustavnega sodišča pripomogla k razvoju prava skozi ustavnosodno prakso. O tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko odstop od sodne prakse povzroči kršitev ustavnih pravic, je namreč Ustavno sodišče že izoblikovalo stališča in ni potrebe, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude