Jedro

Pravica in obveznost delavca je, da opravlja delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. To svojo obveznost lahko krši tako, da je sicer prisoten na delovnem mestu, pa dela ne opravlja. Če pa konkretnega dela nima, če mu torej delodajalec ne odredi nobenega dela, potem ni mogoče govoriti o delavčevi "odsotnosti z dela".

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je prenehalo delovno razmerje, ker naj bi bil neupravičeno odsoten z dela v času od 23. 8. 2001 do 3. 9. 2001 in od 6. 9. 2001 do 13. 9. 2001. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa v. d. direktorja in nadzornega sveta tožene stranke, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3. 12. 2001 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal. Po presoji sodišča obračun in izplačilo plače tudi za sporne dni, sam po sebi še ne dokazuje, da je bil tožnik v tem času dejansko na delu. Prav tako tudi opustitev predpisanega evidentiranja prihodov in odhodov, še ne dokazuje dejanske tožnikove odsotnosti. Sodišče je svojo odločitev o tem, da je tožnik prihajal na delo, čeprav konkretnega dela ni imel, sprejelo na podlagi izpovedi tožnika samega in ob upoštevanju, da tožena stranka v zvezi z njegovo izpovedjo ni podala nobenega dokaznega predloga. Vsi dokazni predlogi tožene stranke so šli v smeri ugotavljanja, da tožnik ni evidentiral prihodov na delo in odhodov z dela, ni pa tožena stranka dokazala, da je tožnik tudi dejansko izostal z dela. Ob tem je sodišče kot nepotrebno zavrnilo zaslišanje receptorja in vodje tehnične službe o tem, kako je tožnik registriral prihode in odhode pred spornim obdobjem oziroma o tem, kakšna je tehnika registracije.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno ter pravno presojo prvostopnega sodišča. Zgolj opustitev evidentiranja prisotnosti oziroma odsotnosti bi bila lahko le povod za uvedbo disciplinskega postopka, ne more pa služiti kot zadosten dokaz tožnikove neupravičene odsotnosti. Tudi če bi evidenco prisotnosti šteli za posreden dokaz o tem, da tožnik v spornem obdobju ni delal, bi ob tožnikovi drugačni izpovedi prišla v poštev pravila o dokaznem bremenu, kar bi izhajajoč iz Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 in ob uporabi 215. člena ZPP, privedlo do enakega rezultata, kot v prvostopni sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pri tem pravilno povzelo samo pomembne ugotovitve, utemeljeno pa je zavrnilo tudi zaslišanje dveh prič, ki ju je predlagala tožena stranka. Priča P. je bila predlagana le v zvezi z neupravičenim registriranjem prisotnosti, ne pa v zvezi s prisotnostjo na delu v spornih dneh.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, vendar je takoj nato revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje umaknila ("poprava revizije" z dne 10. 10. 2003). Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi tožena stranka v tem, da ne drugosotopna ne prvostopna sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, odločilnih dejstev pa ni bilo mogoče ugotoviti brez zaslišanja predlaganih prič receptorja in vodje tehnične službe. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ker sodbi nimata razlogov glede uporabe materialnega prava, to je drugega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 5. točko prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišče ni utemeljilo, zakaj meni, da ni podan razlog za ex lege prenehanje delovnega razmerja. Toženi stranki je bilo z opustitvijo zaslišanja prič onemogočeno dokazati, da je tožnik res več kot pet dni neopravičeno izostal z dela. Po navedbah tožene stranke naj bi prišlo v sodnem postopku do kršitve načela enakosti orožij in s tem kontradiktornega postopka in zato tudi do kršitve pravice do poštenega obravnavanja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da tožena stranka v zvezi s tožnikovimi navedbami in izpovedjo, ni podala nobenega dokaznega predloga. Vsi dokazni predlogi so šli zgolj v smer ugotavljanja, da tožnik ni evidentiral svojih prihodov in odhodov z dela, kar pa sploh ni bila očitana kršitev s strani tožene stranke. Sodišče je obrazložilo, zakaj dveh predlaganih prič ni zaslišalo, oziroma zakaj tudi njuno zaslišanje ne bi dokazovalo tožnikove neprisotnosti na delu.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Predmet spora je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bil tožnik odsoten z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnil na delo in predvsem, ali je bil odsoten neupravičeno. Tako izpodbijana sodba kot prvostopna sodba imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si niso v nasprotju. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti. Če se tožena stranka pri tem ne strinja z dokazno oceno sodišča, to še ne pomeni, da ima sodba formalne pomanjkljivosti, ki jih kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka določa 14. točka 339. člena ZPP. Kolikor revizija graja dokazno oceno, s tem uveljavlja revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Določba 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene (tako na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-118/95 z dne 11.6.1998 - OdlUS VII, 227, ter sklepa Ustavnega sodišča št. Up-107/96 z dne 25.9.1996 in Up 199/98 z dne 25. 3. 1999 - oba objavljena v računalniški bazi odločitev ustavnega sodišča).

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja (ne po zakonu samem, kot zmotno navaja revizija), če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) pa je določeno, kdaj delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten, preneha delovno razmerje. Neupravičena odsotnost z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca (4. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Uradni list SFRJ - MP, št. 4/84) in kot pravilno navajata obe sodbi nižjih sodišč, je dokazno breme, da obstoji tak razlog na delodajalcu (točka a drugega odstavka 9. člena Konvencije).

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč, da je za odločitev bistvena okoliščina, ali je bil tožnik v navedenih dneh (neupravičeno) odsoten z dela in ne okoliščina, ali je svojo prisotnost oziroma odsotnost evidentiral na predpisan način. Ta okoliščina nenazadnje niti sporna ni bila. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je možno, da se je kdaj pozabil evidentirati ali pa je spregledal, da prihod ni zabeležen (zapisnik glavne obravnave dne 23. 5. 2002). Računalniški izpisi lahko neposredno dokazujejo le to, da tožnik prisotnosti na delu ni pravilno evidentiral oziroma da v določenih dneh tega sploh ni evidentiral. Le posredno pa taka ugotovitev lahko kaže tudi na to, da ga v določenih dneh sploh ni bilo na delu. Tožena stranka je predlagala zaslišanje dveh prič le v zvezi z načinom evidentiranja prisotnosti na delu oziroma z domnevno nepravilnim evidentiranjem prisotnosti s strani tožnika - vendar ne konkretno v spornih dnevih in tudi ne glede dejanske prisotnosti tožnika na delu. Zato je presoja obeh sodišč, da njuno zaslišanje za odločitev ne bi bilo odločilno, pravilna in tudi utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo v izpodbijani sodbi, da bi ob zatrjevanju tožnika, da je bil na delovnem mestu, tožena stranka morala ponuditi dokaze o tem, da je bil tožnik z dela neupravičeno odsoten. Tožena stranka tega ni storila. Res je v spis predložila sklep v. d. direktorja z dne 5. 3. 2001 (priloga B10), ki nalaga tožniku konkretne naloge. Toda ta sklep tožniku ni bil vročen, tožena stranka pa ni niti poskušala dokazovati, kakšne so bile sicer delovne obveznosti tožnika. Pravica in obveznost delavca je, da opravlja delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. To svojo obveznost lahko krši tako, da je sicer prisoten na delovnem mestu, pa dela ne opravlja. Če pa konkretnega dela nima, če mu torej delodajalec ne odredi nobenega dela, potem ni mogoče govoriti o delavčevi "odsotnosti z dela". Tožnik je izpovedal, da je bil kot razrešeni direktor tožene stranke razporejen na delovno mesto brez točno določenega delokroga (torej brez določenih delovnih zadolžitev) in da je to delovno mesto namenjeno tistim, ki so odstavljeni. Tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi izpodbijala tožnikovo izpovedbo ali s katerimi bi dokazovala nasprotno. Zato v tožnikovem primeru ni mogoče govoriti o njegovi odsotnosti z dela v dobesednem smislu, saj očitno dela sploh ni imel. V delovnem razmerju je delodajalec tisti, ki mora delavcu zagotoviti delo, ni pa delavec dolžan odločati o tem, kaj bo delal ali iskati dela, če mu ga delodajalec ne zagotovi.

O odsotnosti z dela v smislu odsotnosti z delovnega mesta praviloma pomeni isto: če delavec ne pride na delovno mesto, svojega dela ne opravlja. Če pa dela nima, bi bila njegova edina "delovna" obveznost prisotnost na delovnem mestu poln delovni čas. ZDR (1990) je za take primere določal možnost ugotavljanja začasnih in trajnih presežnih delavcev. Uporaba teh institutov seveda ni obvezna, saj se je delodajalec lahko odločil tudi, da bo delavcu še vedno zagotavljal enake pravice iz delovnega razmerja (predvsem polno plačo), dokler mu ne zagotovi dela ali dokler se vprašanje zaposlitve takega delavca ne reši na kakšen drug način (na primer razporeditev na drugo delovno mesto, prenehanje delovnega razmerja). Tožnik je izpovedal, da je hodil na delo, da je bil v spornih dneh na delovnem mestu, tožena stranka pa tudi glede te okoliščine ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi izpodbijala tožnikovo izpovedbo ali s katerimi bi dokazovala nasprotno.

Ugotovitev sodišča, da ni dokazano, da bi tožnik v spornem času izostal z dela, pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990).

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).