Jedro

Ponovitvena nevarnost po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP ne bo podana le v primerih nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, katerih zakonska posledica je ogrožanje premoženja oz. življenja ljudi. Ta priporni razlog je zato lahko podan tudi zaradi nevarnosti ponovitvene kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odst. 311. čl. KZ zlasti v primerih, ko organizirane združbe izrabljajo socialno in drugo stisko ljudi in od njih izvabljajo nesorazmerno nagrado.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih M. V. in A. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje podaljšal pripor zoper obtoženega A. B. iz razlogov po 1. in 3. točki I. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega M. V. pa iz razlogov po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev. Zagovornica obtoženega M. V. je predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi al spremeni tako, da se pripor zoper obtoženca odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik obtoženega A. B. pa predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti z ukrepom po člen 195. ZKP.

Pritožbi nista utemeljeni.

O tem ali sta obtoženca in na kakšen način sodelovala pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, bo odločal senat sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi. Senat sodišča druge stopnje pa se strinja z oceno izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje, da iz dokazov, ki jih je že izvedlo in dokazov katerih izvedba se predlaga izhaja utemeljen sum, da sta obtoženca sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ kot člana združbe za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj. Način sodelovanja obeh obtožencev pri organiziranem delovanju združbe, ki izhaja iz vsebine izvedenih in ponujenih dokazov ter druge okoliščine, ki jih je v svojem sklepu navedlo sodišče prve stopnje, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo na toliko stopnjo verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da je pripor kot najstrožji ukrep neogibno potreben.

Senat sodišča druge stopnje pa se prav tako strinja s senatom sodišča prve stopnje, da je pri obtoženemu A. B., ki je tuj državljan podana tudi tolikšna stopnja nevarnosti, da bi pobegnil in se izognil kazenskemu pregonu, da je podan tudi priporni razlog po 1. točki I. odstavka 201. člena ZKP, katerega se ne da nadomestiti z obljubo obtoženca po členu 195. ZKP.

Senat sodišča prve stopnje je v zadnjem odstavku svojega sklepa med drugim ugotovil, da je podana tudi ustavna podlaga za odreditev oziroma podaljšanje pripora, ker je ta neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Tudi po stališču ustavnega sodišča pa je dovoljeno odrediti pripor iz razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP tudi ko je podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogroža premoženje ljudi in ne le življenje in telo. V zvezi s tem pa ni pravilno stališče zagovornika obtoženega A. B., ko meni, da je mogoče pripor odrediti le, če je podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, katerih zakonska posledica je ogrožanje premoženja. Kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo je res uvrščeno v skupino kaznivih dejanj zoper javni red in mir, z izvrševanjem teh kaznivih dejanj, zlasti v obliki, kot je obravnavano, pa se ne krši le pravni redi držav, v katere storilci vodijo ljudi na prepovedan način, temveč se z izvrševanjem teh kaznivih dejanj med drugim hudo ogroža tudi varnost zlasti premoženjska varnost ljudi, gre namreč za osebe, ki so v hudih socialnih in drugih stiskah ter so zaradi tega pripravljeni organiziranim združbam za spravljanje v druge države plačati nesorazmerne denarne nagrade.