Jedro

V konkretnem primeru je treba (glede na tar.št. 1112) znižati le tisti del takse po tar.št. 1111, ki se nanaša samo na pravdni postopek, ne pa tudi tiste sodne takse, ki je bila plačana za predhodni postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 22.3.2012 za vrnitev dela sodne takse za postopek izvršbe.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njegovo spremembo tako, da višje sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za vračilo preveč plačane sodne takse v višini 24,00 EUR. Navaja, da je v izvršilnem postopku plačala sodno takso v višini 36,00 EUR. Ker se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku, je doplačala še takso v višini 1.281,00 EUR, skupno torej 1.317,00 EUR, kar glede na vrednost spornega predmeta 79.263,64 EUR predstavlja celotno taksno obveznost po tar.št. 1111 (faktor 3,0). Tožeča stranka je zaradi umika tožbe v predmetni zadevi dobila vračilo sodne takse v znesku 854,00 EUR, kar predstavlja 2/3 njenega doplačila v pravdnem postopku in ne celotne taksne obveznosti za pravdni postopek po tar.št. 1111. Zakon o sodni taksi res izrecno ne določa, da se v izvršilnem postopku ob umiku vrača taksa v višini 2/3 tako kot v pravdnem postopku. Vendar je po stališču Višjega sodišča v Ljubljani taka ureditev v bistvu pomanjkljiva in predstavlja klasično pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti ob uporabi zakonske analogije (sklep VSL I Ip 435/2010). Enako je sodišče odločilo tudi v primeru plačilnega naloga (sklep VSL II Cp 790/2011), kjer ZST-1 prav tako izrecno ne določa vračila. V obeh primerih je sodišče odločilo, da je tudi v teh postopkih zaradi umika potrebno vrniti 2/3 plačane sodne takse. Do enakega rezultata pridemo tudi ob upoštevanju obvezne razlage oz. pripombe k tar.št. 1111, ki določa, da se v takso po tej tar.št. všteje taksa plačana v izvršilnem postopku, ki je tekel pred tem postopkom. Ker je v konkretnem primeru izvršilni postopek postal del pravdnega postopka, obveznost plačila sodne takse ne more biti dvakratna.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Plačilo sodne takse je plačilo za delo sodišča v posameznem sodnem postopku. Sodno takso mora praviloma plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (1. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se v konkretnem primeru odvijala dva sodna postopka: najprej postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nato pa pravdni postopek. Za oba postopka je treba plačati določeno sodno takso (za postopek izvršbe je sodna taksa predpisana v tar.št. od 4011 do 4015, za pravdni postopek pa v tar.št. 1111, kjer je tudi določeno, da se taksa za postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine všteje v takso po tej tarifi). V postopku izvršbe je izvršilno sodišče na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnik ugovarjal, izvršilno sodišče je njegov ugovor obravnavalo in ker je ugotovilo, da je ta obrazložen, je izdalo sklep, na podlagi katerega se je dotedaj izvršilna zadeva prevesila v pravdno. Po določilu 2. tč. 1. odst. 5. čl. ZST-1 nastane taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, takrat, ko prispe spis k pristojnemu pravdnemu sodišču. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka tožbo umaknila šele potem, ko je bil že začet pravdni postopek. Ta primer se tudi razlikuje od obeh primerov, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, saj je iz njih mogoče razbrati, da je upnik oziroma tožeča stranka, predlog za izvršbo oziroma plačilni nalog umaknil predno je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi oziroma sklep o plačilnem nalogu. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da ZST-1 ne predpisuje, da se v primeru umika predloga za izvršbo med izvršilnim postopkom del vplačane takse za postopek izvršbe vrne stranki, se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je treba v konkretnem primeru (glede na tar.št. 1112) znižati le tisti del takse po tar.št. 1111, ki se nanaša samo na pravdni postopek, ne pa tudi tiste sodne takse, ki je bila plačana za predhodni postopek o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Če bi obveljala razlaga, ki jo v tej zadevi ponuja tožeča stranka, bi to pomenilo, da bi bila taksna obremenitev tožeče stranke v situaciji, kakršna je obravnavana, enaka v primeru vložitve tožbe v rednem postopku in v primeru, ko je pravda nadaljevanje prehodno začetega izvršilnega postopka. To pa ni sprejemljivo, ker delo sodišča v obeh primerih ni enako: v prvem primeru po tožbi, ki jo tožeča stranka umakne, sodišče še niti ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, medtem ko je v drugem primeru, predno je tožeča stranka umaknila tožbo v pravdnem postopku, sodišče že pred tem izdalo sklep o izvršbi, zatem pa tudi obravnavalo ugovor nasprotne stranke zoper ta sklep in o tem ugovoru tudi odločilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odst. 1. čl. ZST-1, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.