Jedro

Sodišče pritrjuje tožnici, da izpodbijani sklep pri posameznem merilu nima obrazložitve glede dodeljenega števila točk, zato ugovorov, s katerimi uveljavlja napačno število dodeljenih točk pri navedenih merilih, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo št. G15/00311 z dne 5. 11. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino vlogo, vloženo – kot je razvidno iz uvoda in obrazložitve sklepa – na podlagi Javnega razpisa za garancije Sklada za bančne kredite subvencijo obrestne mere (Uradni list RS št. 17/2015 in spremembe, v nadaljevanju Javni razpis). V postopku je toženec ugotovil, da je tožničina vloga pridobila 73 do 100 možnih točk, prag števila točk, nad katerim je odobrena garancija sklada za bančni kredit s subvencijo obrestne mere, pa je 74 ali več po kvantitativnih merilih ter pozitivno mnenje po kvalitativnih merilih, pri čemer ji je pri merilu 2 „Lastna sredstva“ dodelila 3 točke, pri merilu 9 „Vpliv projekta na okolje“ 4 točke in pri merilu 10 „Status podjetja“ 0 točk. 2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi morala pri merilu 2 prejeti 5 točk in ne 3, saj je v merilih navedeno, da če vlagatelj razpolaga z lastnimi sredstvi za izvedbo projekta v višini nad 25 %, pridobi 5 točk. Meni, da je k lastnim sredstvom treba prišteti tudi ostale vire. Tudi če ostalih virov ne gre šteti kot del lastnih sredstev, razpolaga s 25,01 % lastnih sredstev, zaradi česar bi morala na podlagi jezikovne razlage merila prejeti 5 točk. Ne strinja pa se tudi z dodeljenimi točkami v rubriki „Vplivi na okolje“. Poudarja, da je v prijavni list v rubrikah BDD označila, da predvidena investicija vzpodbuja trajnostni razvoj z uporabo obnovljivih virov energije, sekundarnih surovin, okoljskih tehnologij. Če toženka temu ni sledila, bi jo morala pozvati na dopolnitev vloge. Dodelitev 4 točk od predvidenih 5 pa tudi ni pojasnjena. Poleg tega se tudi ne strinja z nedodelitvijo točk v rubriki „Status podjetja“. Meni, da njeno podjetje spada v skupino mladih podjetij, kar utemelji. Predvsem pa meni, da izpodbijani sklep ne ustreza standardom obrazloženosti odločbe, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožničini vlogi ugodi oz. podrejeno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da so tožnikovi tožbeni ugovori neutemeljeni, dodeljeno število točk pa pravilno. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnica v odgovoru na tožbo poudarja, da je nedopustno, da toženec odločitev utemeljuje šele v odgovoru na tožbo. Kljub vsemu vztraja, da odločitev ni pravilna, za kar pojasni razloge.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporna dodelitev točk po kvantitativnih merilih iz razpisne dokumentacije, in sicer pri merilu 2 „Lastna sredstva za izvedbo projekta“, merilu 9 „Vpliv projekta na okolje“ in merilu 10 „Status podjetja“.

7. Sodišče pritrjuje tožnici, da izpodbijani sklep pri posameznem merilu nima obrazložitve glede dodeljenega števila točk, zato ugovorov, s katerimi uveljavlja napačno število dodeljenih točk pri navedenih merilih, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženec te pomanjkljivosti ne more odpraviti s pojasnili v odgovoru na tožbo.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ob izdaji ponovnega upravnega akta naj toženec navedene pomanjkljivosti sklepa odpravi, v v izreku pa naj dodatno individualizira tožničino vlogo z datumom in njeno vsebino, saj sicer ni jasno, o čem je sploh odločala (izrek je nerazumljiv).

9. Tudi sicer pa sodišče pritrjuje tožnici, da iz Meril za izbor končnih upravičencev pri merilu 2 izhaja, da se pri lastnih sredstvih za izvedbo projekta, ki presegajo 25%, dodeli 5 točk. Navedeno merilo je mogoče razumeti samo tako, da se vlagatelju dodeli 5 točk, če za izvedbo projekta zagotovi lastna sredstva v višini, ki presega 25%. Utemeljitev toženke, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, ker iz tožnikove vloge izhaja, da znašajo tožnikova lastna sredstva 25,01 %, kar je treba zokrožiti na 25%, nima podlage v razpisni dokumentaciji.

10. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

12. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).