Jedro

Odlok glede gradnje treh objektov ali večstanovanjskega objekta na stavbnem zemljišču ne določa vseh pogojev, ki so potrebni za izdelavo projekta, temveč za manjkajoče pogoje predvideva sprejem „urbanistične rešitve območja“, ki jo potrdi občinski svet na predlog službe za urbanizem občine. To po vsebini pomeni dopolnitev izvedbenega prostorskega akta, vendar ne po postopku, ki so ga določale navedene določbe ZUreP-1, ne po postopku, kot ga določa zdaj veljavni ZPNačrt. Ta določba Odloka je torej nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 351-162/2009 z dne 8. 7. 2010 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo štirih stanovanjskih dvojčkov na zemljišču par. št. 2223/2, 2223/4 in 2223/6, vse k.o. ... V postopku je ugotovila, da se predmetno zemljišče nahaja na območju urejanja VS10/14-1 Notranje Gorice, ki se ureja z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditveni pogojih za plansko celoto V10 Brezovica, Vnanje Gorice, Notranje Gorice (Uradni list RS, št. 87/06 in 101/06, v nadaljevanju Odlok), na območju morfološke enote 2A, namenjene za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, kjer je dovoljena gradnja enostanovanjskih stavb v obliki prostostoječe zazidave. Glede na to, da je predmet vloge tožnika in projekta odstranitev obstoječega objekta in gradnja novih štirih stanovanjskih dvojčkov, je toženka tožnika pozvala, da v skladu s 36. členom Odloka projektno dokumentacijo dopolni z urbanistično rešitvijo. Tožnik urbanistične rešitve ni predložil, zato je toženka tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in se skliceval na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni sporno, da navedene urbanistične rešitve ni predložil. Meni pa, da je praksa občin, ki v prostorskih ureditvenih pogojih postavljajo dodatne pogoje oz. dokumente, med drugim tudi t.i. „urbanistične rešitve“ nezakonita, do česar se je že večkrat opredelilo tudi Ustavno sodišče. Upravni organ ga zato ne bi smel upoštevati. Ravnanje organov pa predstavlja tudi kršitev 3. in 4. odstavka 153. člena Ustave RS. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo in odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi, toženki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni priložil urbanistične rešitve območja, potrjene s strani občinskega sveta Občine ..., kot to določa 36. člen Odloka, saj tako tudi sam navaja. To pa je bil razlog, da je toženka njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila.

Tudi ni sporno, da je citirana določba Odloka v času vložitve predmetne zahteve še veljala. Sporno pa je, ali je navedena določba Odloka zakonita.

Prostorski akti se tako po določbah v času sprejetja Odloka veljavnih določbah Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUreP-1, člen 27. do 35), kot tudi po določbah zdaj veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji, v nadaljevanju ZPNačrt, 50. člen) pripravljajo in sprejemajo s pomočjo javne razgrnitve in javne obravnave, na kateri sodeluje zainteresirana javnost. K javno razgrnjenem osnutku daje ta javnost pripombe in predloge in tako vpliva na vsebino odloka, na tak način pa je tudi seznanjena z bodočo prostorsko ureditvijo.

Po 66. členu ZUreP-1 lahko prostorski red občine za posamezno ureditveno območje določi podrobnejša merila in pogoje za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Poleg meril in pogojev za urejanje prostora se za tako območje določi tudi njegovo mejo ter regulacijske oziroma gradbene linije za umestitev objektov v prostor, lahko pa tudi gabarite objektov, merila za njihovo oblikovanje, funkcionalno in tehnično zasnovo objektov z ureditvijo njihove okolice ter ureditev komunalne infrastrukture s pogoji priključevanja nanjo. Prostorski red občine se s podrobnejšimi merili lahko dopolni po skrajšanem postopku iz 34. člena Zakona. To pomeni, da tudi po ZUreP-1 s prostorskim redom (do takrat s prostorskimi ureditvenimi pogoji) ni mogoče predpisati, da je treba pred izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pripraviti dodatne dokumente, ki opredeljujejo podrobnejša merila in pogoje za gradnjo. Takšni dokumenti so po vsebini dopolnitev izvedbenega prostorskega akta, ki jo je treba sprejeti po postopku, ki je predpisan v določbah 27. do 35. člena ZUreP-1. Odlok glede gradnje treh objektov ali večstanovanjskega objekta na stavbnem zemljišču ne določa vseh pogojev, ki so potrebni za izdelavo projekta, temveč za manjkajoče pogoje (gradbena parcela, prometna ureditev z dostopi do parcel, regulacijski pogoj, pogoji za oblikovanje objektov) v 36. členu predvideva sprejem „urbanistične rešitve območja“, ki jo potrdi občinski svet na predlog službe za urbanizem občine. To po vsebini pomeni dopolnitev izvedbenega prostorskega akta, vendar ne po postopku, ki so ga določale navedene določbe ZUreP-1, ne po postopku, kot ga določa zdaj veljavni ZPNačrt. Ta določba Odloka je torej nezakonita. Sodišče je po 125. členu Ustave RS pri odločanju vezani na ustavo in zakon, zato mora uporabo take določbe odloka zavrniti (exceptio illegalis).

Neizpolnitev navedenega pogoja torej ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ob upoštevanju v tej sodbi navedenih stališč ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350,00 EUR, prizadeta stranka pa do povrnitve stroškov ni upravičena.