Jedro

Po presoji sodišča bi bila tožniku dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (oziroma bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP), če bi ga organ pozval, da se opredeli v smislu četrtega odstavka 14. člena ZBPP, torej glede vprašanja lastništva spornega stanovanja; s tem bi bila tudi dana podlaga za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 474/2018 z dne 8. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2135/2017, zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mld. otrok, določitve preživnine in stikov. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 15. 2. 2018 vložil prošnjo za dodelitev predmetne BPP. Organ je v skladu 11., 12. in 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči ( v nadaljevanju ZBPP) preveril materialni položaj tožnika. V skladu s 1. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) je organ kot družinske člane tožnika upošteval mld. hči A.A. in mld. sina B.B. Organ je ugotovil, da je tožnik po podatkih zemljiške knjige ter registra GURS do celote lastnik nepremičnine s parcelno številko 1233 k.o. ..., številka stavbe ..., številka dela stavbe ..., pri čemer v naravi predmetna nepremičnina predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi ali stanovanjsko poslovni stavbi na naslovu T..., pri čemer vrednost dela stavbe glede na lastništvo prosilca po podatkih GURS znaša 25.736,84 EUR. S tako ugotovljenimi dejstvi je organ s pozivom z dne 27. 2. 2018 soočil tudi tožnika in mu dal možnost, da se izjavi o tako po uradni dolžnosti ugotovljenih okoliščinah, ki so bistvenega pomena za odločitev. Tožnik se je po pooblaščenem odvetniku z odgovorom z dne 6. 3. 2018 do ugotovljenih okoliščin opredelil in izjavil, da biva na naslovu ..., kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Prav tako je tožnik v prošnji za dodelitev BPP v rubriki „Podatki o premoženju stanju” izjavil, da je lastnik oziroma solastnik drugega stanovanja ali hiše, v kateri ne živi. Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, do vrednosti primernega stanovanja. Ker v stanovanju na naslovu ... (številka stavbe ..., številka dela stavbe ...), tožnik z družino ne prebiva, prav tako pa iz zemljiške knjige izhaja, da na navedeni nepremičnini ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini, se ta upošteva kot premoženje tožnika v postopku dodelitve BPP. Tožnik namreč lahko dejansko razpolaga s celotno nepremičnino, saj v predmetni zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za izjemo po tretjem odstavku 14. člena ZBPP. Tožnik v dopolnitvi prošnje z dne 6. 3. 2018, čeprav je bil k temu pozvan s pozivom z dne 27. 2. 2018, ni izkazal razlogov, zaradi katerih z nepremičnino ne more razpolagati v pravnem prometu, prav tako za morebitno nezmožnost razpolaganja ni predložil dokazil. Organ za BPP tako zaključuje, da se predmetna nepremičnina upošteva kot premoženje tožnika v postopku dodelitve BPP, saj tožnikova lastninska pravica na nepremičnini ni omejena in ima tožnik možnost, da s svojim premoženjem razpolaga v pravnem prometu, torej da ga proda ali drugače obremeni in si tako posledično zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Vrednost celotnega stanovanja na naslovu ... znaša 25.736,84 EUR. Po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v povezavi s 17. členom ZUPJS, premoženje prosilca in njegovih družinskih članov ne sme dosegati niti ne presegati oseminštirideset zneskov minimalnega dohodka, to je 14.281,44 EUR. Vrednost premoženja tožnika, ki torej znaša 25.736,84 EUR, presega višino mejnega zneska 14.281,44 EUR, kar izključuje pravico tožnika do BPP.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. V tožbi navaja, da sprejema v izpodbijani odločbi povzeto zemljiškoknjižno stanje glede nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., ne sprejema pa zaključka organa za BPP, da lahko tožnik dejansko razpolaga s to nepremičnino ter da je treba vrednost celotne nepremičnine upoštevati kot njegovo premoženje. Takšen zaključek je v nasprotju z dejanskim stanjem in je napačen. Tožnik je res v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik nepremičnine, vendar pa to zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim in ni pravilno. Kot izhaja iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige, je tožnik navedeno nepremičnino pridobil na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja z dne ... oziroma ... ter zemljiškoknjižnega dovolila z dne ... Predlog za vknjižbo je bil podan ..., s sklepom z dne ... pa je bila tudi dovoljena vknjižba lastninske pravice v korist in na ime tožnika. Vendar pa glede na datum pridobitve izhaja, da tožnik ne more biti izključni lastnik navedene nepremičnine, saj je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze z C.C., ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mld. otrok v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in stikov. Prav v zvezi z zastopanjem v tem postopku je tožnik tudi zaprosil za dodelitev BPP. Že iz navedene tožbe izhaja, da C.C. zatrjuje, da je navedena nepremičnina skupno premoženje nje in tožnika. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi samega zakona. Predmetno stanovanje je tako skupno premoženje C.C. in tožnika in torej ne gre za izključno lastništvo tožnika. Pa tudi sicer ne drži, da bi tožnik lahko z navedenim stanovanjem prosto razpolagal. Tožnik zato nima nikakršnega upravičenja, poleg tega mu dejansko stanje to preprečuje. V navedenem stanovanju se še vedno nahajajo žena C.C. in dva mladoletna otroka, saj bi v primeru prodaje in izpraznitve stanovanja povzročil, da bi otroka in žena ostali brez strehe nad glavo. Poleg tega tožnik za odsvojitev ali drugačno razpolaganje z nepremičnino nima pravic oziroma upravičenja. V primeru, da bi nepremičnino odsvojil, bi bil obravnavan kot nepošten pridobitelj. Tožnik dalje navaja, da je odločitev organa za BPP tudi protispisna, saj je vsebino tožnikovega odgovora na poziv napačno razumel oziroma ji pripisal pomen, ki iz izjave ne izhaja. Tožnik je pojasnil, da je lastnik stanovanja, ni skrival, da na naslovu ne prebiva, vendar pa to ne pomeni, da s samim stanovanjem lahko prosto razpolaga. Poleg tega je treba upoštevati, da plačuje najemnino za stanovanje, ker si je moral na novo urediti prebivališče. Če bi upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje oziroma tožniku vsaj zagotovil možnost, da pojasni navedeno zemljiškoknjižno stanje, ga je pa le spraševal o dejanskem prebivališču, bi posledično pravilno ugotovil, da ker gre za skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje, glede na zakonsko domnevo, ki še ni izpodbita, deleža zakoncev znašata za vsakega do ene polovice. To pomeni, da polovico zneska od vrednosti nepremičnine predstavlja delež C.C. in da torej vrednost nepremičnine, katere lastnik je tožnik, lahko znaša le 12.868,42 EUR. Tudi ta okoliščina izkazuje, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, v posledici pa je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožnik se v dokazne namene sklicuje na listine upravnega spisa, predlaga pa tudi svoje zaslišanje ter vpogled v tožbi priložena izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi z C.C. ter tožbo C.C. zoper tožnika kot toženca ter opravo poizvedb glede prebivališča za C.C., A.A. in B.B. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožniku prošnje za dodelitev BPP. Organ je odločitev oprl na ugotovitev dejstev, da je tožnik po uradnih podatkih zemljiške knjige lastnik nepremičnine s parc. št. 1233 k.o. ..., ki je po podatkih GURS stanovanje na naslovu ..., katerega vrednost znaša 25.736,84 EUR, in v katerem ne živi, kar vse ni sporno, ter prvi odstavek 27. člena ZSVarPre, po katerem se (v povezavi s 17. členom ZUPJS ter v zvezi z določbo drugega odstavka 14. člena ZBPP) BPP ne dodeli osebi, ki ima premoženje, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 14.281,44 EUR (pri čemer tudi višina navedene predpisane mejne vrednosti premoženja ni sporna).

6. Sporno (pa) je, ali je bila tožniku dana možnost, da se pred odločitvijo izjavi o odločilnih dejstvih v zadevi. Tožnik namreč meni, da mu organ, s tem ko mu je poslal poziv z dne 27. 2. 2018 ter mu dal možnost, da se v zadevi izjavi, ni predstavil rezultatov ugotovitvenega postopka v povezavi z relevantnimi zakonskimi določbami tako, da bi se mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev ter da bi mogel učinkovito zavarovati svoje pravice.

7. Sodišče tožniku pritrjuje. Iz dopisa z dne 27. 2. 2018, ki ga je organ poslal tožniku, namreč izhaja, da je tožnika pozval, naj se, ker vrednost njegovega (drugega) stanovanja (25.736,84 EUR) presega višino mejnega zneska premoženja 14.281,44 EUR, ki po zakonu izključuje pravico do BPP, opredeli v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP do tega, ali ima možnost razpolaganja s tem stanovanjem (prodaja nepremičnine, oddaja v najem, …) ter naj v primeru nemožnosti razpolaganja s stanovanjem predloži ustrezna dokazila.

8. Po tretjem odstavku 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

9. To pa pomeni, da tožnik ni bil pozvan, da se opredeli v smislu lastništva spornega stanovanja ter da pojasni, kot navaja v tožbi in izkazuje s priloženo kopijo tožbe zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja v varstvo in vzgojo mladoletnih otrok in plačila preživnine, ki jo je 9. 10. 2017 zoper njega kot toženca vložila C.C., da gre za skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje ter da glede na zakonsko domnevo znaša njegov lastniški delež na stanovanju (le) eno polovico.

10. Namreč uveljavljanje neupoštevanja (dela) premoženja pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za primere, kot bi kazalo, da je tožnikov, zakon izrecno omogoča. ZBPP v četrtem odstavku 14. člena določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca dohodki in premoženje tistih družinskih članov, ki v zadevi, zaradi katere vlaga prosilec prošnjo za brezplačno pravno pomoč, nastopajo kot nasprotne stranke oziroma nasprotni udeleženci, ne upoštevajo. Tožnikov položaj bi torej bil (prav) tak: prosil je za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči prve in druge stopnje v zadevi razveze zakonske zveze po tožbi, ki jo je zoper tožnika kot toženca v navedeni zadevi vložila žena C.C., in ki v tožbi (med drugim) zatrjuje, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje zakoncev ter da gre za delež do 1/2 za vsakega.

11. Glede na navedeno bi po presoji sodišča tožniku bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (oziroma bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), če bi ga organ pozval, da se opredeli v smislu četrtega odstavka 14. člena ZBPP, torej glede vprašanja lastništva spornega stanovanja; s tem bi bila tudi dana podlaga za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tožnikove prošnje za BPP so namreč bili razvidni podatki, glede na katere bi bilo mogoče sklepati, da bi se tožnik mogel sklicevati na četrti odstavek 14. člena ZBPP: da tožnik zaproša za BPP za sodni postopek zaradi razveze zakonske zveze in zaupanja v varstvo in vzgojo mladoletnih otrok ter da v spornem stanovanju živita njegova mladoletna otroka.

12. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka ter tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

13. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena), povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.