Jedro

V primeru, da temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko odločbo glede storilčeve odškodninske odgovornosti za naklepno povzročeno telesno poškodbo.

Izrek

Zavrneta se pritožbi in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 751.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zneska 700.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, od zneska 51.425,00 SIT pa od 5.2.1997 dalje do plačila. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki tudi njene pravdne stroške v znesku 131.824,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje stroškovne odločbe do plačila. Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta tožena stranka S.M. in tožeča stranka. S.M. v laični pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje enostransko odločalo o tožbenem zahtevku. Pri tem ni upoštevalo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.1999, s katerim je bilo določeno, da bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze ter jih skrbno oceniti vsakega zase in v povezavi z ostalimi dokazi ter ponovno odločiti, ali sta kaznivo dejanje storila oba obdolženca. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi predlagala, da sodišče zasliši osebo, ki je bila navzoča ob dogodku. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo, da je bil tožnik poškodovan z viličastim ključem. Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu navedene sodbe zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožeči stranki prenizko satisfakcijo za telesne bolečine in strah. Tožnikovo zdravljenje so spremljale številne nelagodnosti, ki so bile neprijetne, boleče ali celo zdravju škodljive. Poleg ostalih nelagodnosti v času zdravljenja, je sodišče premalo upoštevalo predvsem tridnevno hospitalizacijo, ki je bila za bolnika neprijetna, saj je bil ločen od svoje družine v tujem okolju in devetinšestdesetdnevni bolniški stalež v času v katerem je bil bolnik vezan na dom in se ni mogel ukvarjati s svojimi normalnimi aktivnostmi. Zaradi lajšanja bolečin je moral jemati tudi analgetike, dobil je injekcijo proti tetanusu, ker vse je zdravju škodljivo in zelo neprijetno, zaradi česar je duševno trpel. Imel je močne vrtoglavice, sililo ga je na bruhanje, motena pa je bila tudi koncentracija in spanje. Tožnik je utrpel intenziven in dalj časa trajajoč primarni strah, saj je bil napaden ponoči, napadla pa sta ga neznana moška, ki sta bila veliko močnejše postave. Napaden je bil z velikim viličastim ključem in bi ga lahko toženca tudi ubila. Poleg tega je bil tožnik tudi upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja in je zato podan tudi sekundarni strah. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi tožene stranke S.M.: Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o pritožnikovi odškodninski odgovornosti pravilno oprlo na pravnomočno kazensko sodbo, opr. št. K 287/99, s katero sta bila toženca spoznana za kriva in obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Odgovornost za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe že po naravi stvari vsebuje tudi civilnopravno odškodninsko odgovornost za posledice telesne poškodbe, saj je odškodninska odgovornost načeloma strožja od kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju pravilno upoštevalo 14. člen Zakona o pravdnem postopku. V vsakem primeru pa je solidarna odgovornost pritožnika podana tudi po določbah 4. odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj ne more biti dvoma, da je oškodovancu povzročil škodo vsaj eden od tožencev. Zaradi navedenih razlogov tožena stranka neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pri odmeri satisfakcije za telesne bolečine pravilno upoštevalo intenziteto in trajanje telesnih bolečin, poleg tega pa tudi zatrjevane in ugotovljene nevšečnosti, ki jih je tožeča stranka utrpela med zdravljenjem. Prisojeni znesek 400.000,00 SIT zato predstavlja primerno satisfakcijo za tožnikove telesne bolečine. Povsem primerna je tudi prisojena satisfakcija za strah (300.000,00 SIT). Sodišče je pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka ob dogodku utrpela hud primarni strah, sekundarni strah pa je že zaradi narave poškodbe trajal le krajši čas. Ob upoštevanju kriterija, da se za strah prisodi odškodnina le, kadar je ta intenziven in dolgotrajen, se izkaže, da prisojena satisfakcija ni prenizka. Sodišče prve stopnje je pred odločanjem o satisfakciji pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, pri odločanju pa je tudi pravilno uporabilo 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker niso podani razlogi, ki jih pritožnika izrecno uveljavljata v pritožbah in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).