Jedro

Tožnik je na podlagi zahtevka z odločbo dejansko pridobil pravico do uveljavljanja plačila največ do višine dodeljenih sredstev. Ta odločba je ob izpolnjevanju v njenem izreku navedenih pogojev (zaključena investicija, sporočilo o zaključku in inšpektorsko poročilo o stanju investicije) podlaga za izplačilo sredstev.

Pri odločanju upravnih organov o plačilu investicijskih stroškov zato ne gre za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika (to je o pravici do pridobitve sredstev), temveč za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja (ugodilna) odločba o pravici do pridobitve sredstev. Zahtevek tožnika za izplačilo sredstev je torej obstajal, zato ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni bil podan.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 37/2009-9 z dne 17. 9. 2010, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ob reševanju tožbe za nični izreklo odločbo Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) z dne 8. 5. 2008 in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 29. 10. 2008. S prvostopenjsko odločbo je Agencija med drugim ugodila pritožbi stranke K., ki jo zastopa nosilec - tožnik (1. točka izreka), in odločila, da se stranki iz naslova uveljavljanja plačil za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva EU standardu Nitratna direktiva za leto 2004 dodelijo sredstva v višini 9.204,13 EUR (2. točka izreka), ki bodo izplačana na tam naveden račun (3. točka izreka). Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa zavrnila (1. točka izreka), nato pa zaradi neizpolnjevanja pogojev (neobstoja gradbenega dovoljenja za gnojišče) prvostopenjsko odločbo na podlagi 43. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) po nadzorstveni pravici odpravila (2. točka izreka), ugodila tožnikovemu zahtevku za plačilo za standardne investicijske stroške za jamo za gnojnico in mu dodelila sredstva v višini 1.683,14 EUR (3.1. točka izreka), zavrnila njegov zahtevek za plačilo za navedene stroške za gnojišče (3.2. točka izreka), odločila, da mora razliko že prejetih sredstev v višini 7.520,99 EUR vrniti (4. točka izreka) in, da v ostalem ostane odločba nespremenjena (5. točka izreka), stranka pa sama nosi stroške postopka (6. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je prvostopenjski upravni organ o tožnikovi vlogi z dne 21. 12. 2004 za plačilo za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva EU standardu Nitratna direktiva za leto 2004 za jamo za gnojnico in gnojišče odločil z odločbo z dne 18. 7. 2006. V obravnavani zadevi gre za vprašanje izvršitve te odločbe, zato upravna organa nista imela podlage za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane (drugostopenjske) odločbe izhaja, da je razlog za drugačno odločitev drugače ugotovljeno dejansko stanje, ki je narekovalo drugačno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 34. člena Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004-2006 za leto 2004, v nadaljevanju Uredba). Izpodbijana odločba se namreč sklicuje na neobstoj pogoja – pridobljenega gradbenega dovoljenja za gnojišče, ki meri več kot 60 m2. Upravna organa sta tako posegla v pravnomočno odločitev z dne 18. 7. 2006, v takšne odločitve pa je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS). Ker sta upravna organa ponovno odločala o materialnopravnem zahtevku tožnika, o katerem je že bilo odločeno, sta odločala brez zahteve tožnika, s čimer je podan ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Revidentka vlaga revizijo iz obeh revizijskih razlogov, njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uvodoma pojasnjuje, zakaj je v nasprotju s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa vložila revizijo in ne pritožbe. Nadalje pa navaja, da gre v tej zadevi za dva ločena postopka, in ne za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika. Z izdajo odločbe z dne 18. 7. 2006 je tožnik pridobil pravico do uveljavljanja plačila največ do višine dodeljenih sredstev, ta odločba pa je le podlaga za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki bodo stranki izplačana šele po zaključeni investiciji, poslanem poročilu o tem in na podlagi inšpektorskega poročila o stanju investicije. Pojasnjuje pravno podlago za takšno ureditev in se posebej sklicuje na 67. člen Uredbe Komisije (ES) št. 817/2004 (v nadaljevanju Uredba 817/2004) z dne 29. 4. 2004, in na 53. in 56. člen ZKme-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je kljub pravnemu pouku, da je zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča dovoljena pritožba, vložila revizijo. Prvi odstavek 95. člena ZUS-1 namreč določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1. Revizije zoper tak sklep ni le v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 95. člena ZUS-1), to pa ni primer v obravnavani zadevi. Skladno s tretjim odstavkom istega člena se v postopku z revizijo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe ZUS-1 o reviziji zoper sodbo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, in sicer, ali gre pri uveljavljanju plačil za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva EU standardu Nitratna direktiva za leto 2004 za dva zahtevka ali le za dva postopka, temelječa na enem zahtevku, rešilo drugače kot v zadevi U 307/2008, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V citirani zadevi je prvostopenjsko sodišče namreč zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije, s katero je bil zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev (gnojišče in gnojna jama nista bila zgrajena vodotesno, njune kapacitete pa niso zadoščale za 6-mesečno obdobje), zavrnjen zahtevek za plačilo za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskih gospodarstev EU standardom. V obeh zadevah gre torej za bistveno podobne dejanske okoliščine in uporabo istih pravnih predpisov, vendar pa v citirani zadevi sodišče prve stopnje upravnih odločb ni izreklo za nični, ter je zadevo tako rešilo drugače kot v obravnavanem primeru.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili ob reševanju tožbe izpolnjeni pogoji, da se izpodbijani upravni akt izreče za ničnega po določbi 68. člena ZUS-1, torej, ali so obstajali razlogi iz 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 10. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da sta tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 2008 in prvostopenjski organ z odločbo z dne 8. 5. 2008 odločala o materialnopravnem zahtevku tožnika, o katerem je bilo že odločeno in sta torej odločala brez zahteve tožnika. S tem je podan ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka kasneje ni izrecno ali molče v to privolila.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik na podlagi zahtevka (z dne 21. 12. 2004) z odločbo z dne 18. 7. 2006 dejansko pridobil pravico do uveljavljanja plačila največ do višine dodeljenih sredstev. Ta odločba je ob izpolnjevanju v njenem izreku navedenih pogojev (zaključena investicija, sporočilo o zaključku in inšpektorsko poročilo o stanju investicije) podlaga za izplačilo sredstev. Tako prvostopenjska odločba z dne 8. 5. 2008, sicer izdana v ponovnem postopku, kot v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke, sta bili izdani v naslednji fazi obravnavanja zahtevka za plačilo, po preverjanju izpolnjevanja pogojev iz odločbe z dne 18. 7. 2006. Dvofaznost ureditve tovrstnih plačil izhaja iz Uredbe 817/2004, na podlagi katere je bil sprejet Program razvoja podeželja 2004-2006. Uredba 817/2004 namreč v prvem odstavku 67. člena določa, da se začetne vloge za pridružitev k programu in poznejši zahtevki za izplačilo preverjajo na način, ki zagotavlja uspešno preverjanje izpolnjevanja pogojev za odobritev podpore. Države članice opredelijo primerne metode in sredstva za preverjanje vsakega ukrepa podpore, pa tudi osebe, ki se preverjajo (drugi odstavek istega člena). Tako ZKmet-1 v prvem odstavku 53. člena določa, da pristojni organ strankam, ki izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev. V 56. členu pa je posebej urejen postopek v zvezi z zahtevki za izplačilo.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča pri odločanju upravnih organov o plačilu investicijskih stroškov zato ne gre za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika (to je o pravici do pridobitve sredstev), temveč za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja (ugodilna) odločba o pravici do pridobitve sredstev. Zahtevek tožnika za izplačilo sredstev je torej obstajal, zato ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni bil podan in tako sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v izreku izpodbijanega sklepa navedeni upravni odločbi izreklo za nični na podlagi citirane določbe ZUP.

13. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbo 68. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in je to vplivalo na odločitev, zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 93. člena v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.