Jedro

Toženec je kot prevzemnik naročila dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih, zato je dolžan zagotoviti, da bodo stvari, ki jih je dal v hrambo, tožniku vrnjene.

Izrek

Pritoža se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s citirano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki izročiti 94 kosov srebrnega jedilnega in servirnega pribora in 22 kosov Meissen porcelana po seznamih z dne 22.10.1983 in 10.12.1983 in ji povrniti pravdne stroške v znesku 54.500,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in smiselno navaja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena ZPP. Toženec navaja, da so predmeti, opisani v izreku sodbe, še vedno pri M. K. in jih zato ne more izročiti tožniku. Tožnikova mati mu je izrecno naročila, naj predmete izroči K., res pa temu ni povedal, da predmeti, dani v hrambo niso njegovi, saj se mu to ni zdelo pomembno, ker je mislil, da bo tožnik stvari v kratkem času prevzel, ta pa tega ni storil dve leti. V potrditev svojih navedb predlaga zaslišanje M. K. Toženec navaja še, da je na službovanju v tujini, kjer ima veliko obveznosti. Glavne obravnave dne 19.1.1999 se ni mogel udeležiti zaradi službene zadržanosti, sploh pa mu je sodišče vabila pošiljalo tako, da se obravnav ni mogel udeleževati. Tožnik je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagal, naj pritožbo zavrže oz. zavrne, saj je bila poslana z navadno pošto in tako prepozna, toženec pa je imel v teku postopka dovolj časa, da bi predlagal priče oziroma druge dokaze v svojo korist, pa tega ni storil, obravnave pa se neupravičeno ni udeležil. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženčeva pritožba pravočasna, saj je bila oddana v predpisanem roku priporočeno po pošti, kar je razvidno iz same pošiljke oziroma kuverte. V zvezi s toženčevim splošnim ugovorom o vročanju vabil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče po razveljavitvi sodbe opr. št. VI p 674/92 z dne 1.3.1994 vsa vabila tožencu korektno poslalo in vročilo preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Bonnu, kjer je toženčevo delovno mesto. V zvezi z odsotnostjo toženca na glavni obravnavi dne 19.1.1999 pa je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da pravilno vabljeni toženec svojemu opravičilu o neodložljivi službeni obveznosti ni predložil nobenega dokazila. Vabilo je bilo tožencu pravilno vročeno dne 11.12.1998 (list. št. 72), dokazov o službeni zadržanosti pa toženec ni predložil. Pritožbenim trditvam o obisku slovenskega zunanjega ministra v Bonnu dne 19.1.1999, ko naj bi bil toženec član delegacije, ni priložen noben dokaz, pritožbena trditve, češ da so povod za zadržanost vnaprej napovedala slovenska občila in poročala o tem, pa ne more zadoščati. V pravdnem postopku je treba vsa dejstva dokazovati, razen tistih, ki so splošno znana (4. odst. 221. člena ZPP). Kdaj je bil slovenski zunanji minister na obisku v Bonnu in ali je bil toženec v njegovi delegaciji, ni splošno znano, zato bi moral toženec ta dejstva dokazovati, če bi hotel opravičiti svojo odsotnost. Ker tega ni storil, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je neupravičeno izostal in je zato lahko opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti. Pritožbeno sodišče torej niti smiselno zatrjevane niti kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kakršne mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Glede zadeve same pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča ter proti njegovim materialnopravnim zaključkom. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni ter jih pritožbeno sodišče sprejema ter se jim pridružuje. Strinja se z zaključki prvostopnega sodišča o naročilu, ki ga je prevzel toženec, da jedilni in servirni pribor oziroma porcelan prenese v Nemčijo in tam deponira oziroma izroči v hrambo, kjer naj bi jih prevzel tožnik. Razlogi izpodbijane sodbe o vsem tem so pravilni, vključno z ugotovitvijo, da so stvari pri M. K., ki jih tožniku ni hotel izročiti. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnikova mati tožencu ni naročila, naj stvari shrani prav pri M. K. in je drugačna pritožbena trditev v nasprotju z ostalimi dokazi. Predvsem iz toženčevega pisma tožniku jasno izhaja, da je toženec šele s tem pismom sporočil tožniku, pri kom so stvari, mu napisal njegov naslov in mu opisal, kako se do hiše M. K. pride. Navedeno pismo potrjuje tožnikovo izpoved in zanika toženčeve pritožbene trditve o tem, da je bilo tožencu izrečno naročeno, naj stvari deponira pri M. K. Navedeno pismo ter sporočilo L. in M. K. z dne 18.6.1985 (A5 in A6) potrjujeta, da je toženec izbral osebo, pri kateri je shranil prevzete stvari in nato obe strani o tem obvestil. Ker je toženec ob tem prevzemniku stvari v hrambo tudi zatrdil, da gre za njegove lastne stvari, kar je v že navedenih listinah toženec sam izrečno napisal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je dejansko stanje glede pravnoodločilnih dejstev v celoti in pravilno ugotovljeno in zato ni nobene potrebe, da bi se zaradi ugotovitve dejanskega stanja zaslišal kot priča M. K., kot v pritožbi predlaga toženec. Toženec je kot prevzemnik naročila dolžan izvršiti naročilo po prejetih navodilih (751. člen ZOR), torej je dolžan zagotoviti, da bodo tožnikove stvari tožniku vrnjene. Toženec je opravil prenos predmetov v Nemčijo in jih tam po dogovoru dal v hrambo. Ni sporno, da so stvari pri M. K., na kar se toženec tudi sklicuje, ko v pritožbi trdi, da stvari ne more izročiti. Ta njegov ugovor ne more biti upošteven, kajti naročilo tožencu se je glasilo, da mora sporne predmete izročiti nekomu v hrambo tako, da jih bo tožnik lahko prevzel. Iz tožnikove izpovedi pa sledi, da mu M. K. stvari ni hotel izročiti, sklicujoč se na lasten spor s tožencem. Ta spor se tožnika ne tiče. Toženec je tisti, ki je dal tuje stvari v hrambo, pri čemer je shranjevalcu prikazal, kot da gre za njegove lastne stvari. V skladu s pravili o hrambi je toženec tisti, ki mora in more izposlovati vrnitev stvari od shranjevalca M. K., zato je dolžan storiti vse, da dokončno izpolni prejeto naročilo in poskrbi za vrnitev spornih stvari tožniku. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da toženec stvari ne more izročiti; stvari, ki jih je v svojem imenu in na svoj račun dal v hrambo, mora vzeti iz hrambe in jih izročiti tožniku. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, vendar pa s to vlogo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato stroškov za to vlogo ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Zato mora stroške pritožbenega postopka trpeti sama.