Jedro

Zapis vsebine razgovora je nujni sestavni del ekspertize, ki omogoča diagnostično oceno, ni pa tak zapis nikoli dokaz v procesnopravnem smislu in nima nobene dokazne vrednosti, saj mora sodišče za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, za katera potrebuje posebno strokovno znanje, odrediti izvedenstvo in po potrebi izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca.

Po določbi prvega odstavka 374. člena ZKP se sme, med ostalim, sodba izpodbijati zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Nepravilna odmera kazni ali nepravilna izbira kazenske sankcije se ob upoštevanju te določbe lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Slednje je povsem razumljivo, ker je vezana na ugotovitev in presojo vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero (49. člen KZ-1).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 6. 2015 obsojenega V. J. pod I. točko izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen osem mesecev zapora, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 192. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen eno leto zapora in kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen dve leti zapora, ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pripora od 10.10 ure dne 9. 1. 2014 dalje. Obsojencu je sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanke E. J. ter mladoletni K. L. in N. R. pa s celotnimi premoženjskopravni zahtevki napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je pod II. točko izreka sodbe iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obsojenca zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 in odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 11. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca glede kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 oprostilo obtožbe, glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pa je v konkretnem delu opisa izpustilo očitek o omejevanju svobode gibanja in zaradi manjše kriminalne količine obsojencu določilo nižjo kazen, t. j. šest mesecev zapora, nato pa ob upoštevanju nespremenjene določene kazni eno leto zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 192. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora od 10.10 ure dne 9. 1. 2014 dalje. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V. J. pravočasno, dne 15. 3. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. V zvezi s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka je zagovornik najprej izpostavil obsojenčevo naglušnost, ki jo je sodišče arbitrarno spregledalo. V fazi predhodnega policijskega postopka, odrejanja pripora in tekom sodne preiskave je moral obsojenec sodelovati v postopku navkljub svoji hendikepiranosti in ko je nanjo opozoril, je že ob prvem zaslišanju preiskovalni sodnik podal nesprejemljiv odgovor, da ne more zahtevati vpitja v sodni dvorani. Sodišče bi moralo obsojenca takoj zdravstveno pregledati in ustrezno prilagoditi postopek ter mu ponuditi ustrezne pripomočke oziroma slušne aparate in zagotoviti tolmača za znakovni jezik, pa tega ni storilo. Tako je, kakor ocenjuje zagovornik, obsojenčevo moledovanje trajalo osem mesecev, vse do sojenja v rednem postopku, ko je obsojenec pridobil zdravniško potrdilo o 80% naglušnosti in je lahko sojenje spremljal s slušnim aparatom, pa še med sojenjem je sodišče obsojenca večkrat umirilo, naj ne moti postopka s pripombami in kretnjami, da slabo sliši. Zagovornik meni, da je bila s tem obsojencu kršena pravica do obrambe, saj mu je bila dejansko onemogočena navzočnost na glavni obravnavi s tem, ko zaradi pomanjkanja sluha, kot temeljnega zaznavnega čutila, ni bil sposoben spremljati procesnih dejanj in zaslišanj. V zvezi s pregledom elektronskih naprav zagovornik prav tako očita sodišču prve stopnje kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker mu zaradi tehnično organizacijskih razlogov ni omogočilo pregleda vsebine zaseženih elektronskih naprav, na katerih je hranil tudi dokazila, ki bi mu utegnila koristiti pri pripravi obrambe. Pri tem po zagovornikovem mnenju ni pomembno dejstvo, da je obsojenec lahko pregledal tisti del elektronskih podatkov, na katera je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev, temveč bi obsojencu moral biti na razpolago pregled celotne vsebine zaseženih elektronskih naprav. Zadnje od sklopa kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter kršitev določb kazenskega postopka po zagovornikovem mnenju predstavlja delo sodnega izvedenca in občevanje sodišča z njim. Sodni izvedenec je namreč povzel v izvedenskem mnenju zapis vsebine razgovora z oškodovanko, čeprav pri razgovoru obramba ni bila prisotna, zato bi izvedenec kvečjemu lahko zapisal zgolj to, da je zapis razgovora shranjen v priloženi dokumentaciji. S tem, ko obramba pri razgovoru izvedenca z oškodovanko ni bila prisotna, je bilo ustvarjeno dodatno breme za obsojenca in ustvarjen vtis resničnosti izjav oškodovank, takšna izvedenska mnenja pa bi morala biti izločena. Prav tako je sodišče nedopustno poslalo izvedencu zgolj del, in ne celotnega, kazenskega spisa, s čimer je pristransko, v škodo obsojenca, selekcioniralo spisovni material in na ta način usmerjalo delo izvedenca, kar je rezultiralo v nepravilnem izvedenskem mnenju. Kar se tiče kršitev kazenskega zakona je bila pravnomočna sodba v delu na škodo E. J. na pritožbeni stopnji prečiščena, a še vedno ostaja nejasno odločilno dejstvo o tem, kdaj se je pričelo inkriminirano obdobje, saj obtožbeni očitek navaja november 2008, medtem ko iz dokazov izhaja, da je mogoče karkoli delinkventnega obsojencu očitati šele od jeseni 2013 dalje, s tem pa je podana bistveno manjša kriminalna količina njegova dejanja in je kazenska sankcija zato prestroga. Določena kazen 5 mesecev zapora je prestroga tudi glede na dejstvo, da je oškodovana E. J. prispevala h konfliktom in se zatekala k nezakonitim aktivnostim zoper obsojenca. Prav tako je po zagovornikovem mnenju nesorazmerno visoka določena zaporna kazen eno leto na škodo mladoletne K. L., saj je za primer priznanja tožilstvo predlagalo določitev pet mesečne zaporne kazni in zato dejansko določena zaporna kazen predstavlja skoraj 150% višjo kazen, s čimer je bil prekršen kazenski zakon. Na podlagi vsega navedenega zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in kazensko zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 11. 4. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. V zvezi s kršitvijo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je poudaril, da niti niso navedeni domnevno nezakonito pridobljeni dokazi, zato se do te kršitve ni mogoče opredeliti. Prav tako se je že pritožbeno sodišče opredelilo do zagovornikovih zatrjevanj glede zapisa vsebine razgovora med izvedencem in oškodovanko ter izročitve le dela sodnega spisa izvedencu, k čemur ni kaj več za dodati, če pa zagovornik s tem uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, pa ne obrazloži vpliva kršitve na zakonitost sodbe. V delu zahteve za varstvo zakonitosti na škodo E. J. zagovornik po vsebini izpodbija dokazno oceno pravnomočne sodbe, kar je nedovoljen razlog vložitve tega izrednega pravnega sredstva, prav tako pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne sme oporekati višini izrečene kazenske sankcije. Na podlagi navedenega je vrhovni državni tožilec v odgovoru Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi z dne 26. 4. 2016 vztrajal pri navedbah iz zahteve za preiskavo, obsojeni V. J. pa se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil. B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitve, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (tako materialnopravno kot procesnopravno relevantna dejstva), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče po vsebini razdelilo v štiri sklope in se v okviru vsakega posameznega sklopa opredelilo do zatrjevanih kršitev. Zagovornik pod 1. točko zahteve izpostavlja problem obsojenčeve naglušnosti oziroma okvare sluha in sodišču prve stopnje obširno očita, da je obsojencu kršilo pravico do obrambe. Res je zagovornik na predobravnavnem naroku dne 2. 10. 2014 podal v dokazne namene ORL izpisek, ki izkazuje obsojenčevo 80 % naglušnost na levo uho (na desno pa 75% naglušnost), vendar so njegove nadaljnje navedbe bodisi medsebojno nasprotujoče, bodisi v nasprotju v spisovnimi podatki, v vsakem primeru pa tudi nekonkretizirane.

7. Zagovornik sprva izpostavlja, da je bil obsojenec skozi celotno sojenje zaradi naglušnosti prikrajšan za spremljanje procesnih dejanj, s čimer mu je bila dejansko onemogočena navzočnost na glavni obravnavi, v nadaljevanju zahteve pa na več mestih navaja prav nasprotno, ko ne problematizira, da je obsojenec potek glavne obravnave (in pritožbene seje senata višjega sodišča) normalno spremljal in v zvezi s tem nima nobenih ugovorov. Tako tudi Vrhovno sodišče ni ugotavljalo procesnih kršitev, storjenih na glavni obravnavi, saj za to ni imelo trditvene podlage vložnika in se zato v nadaljevanju opredeljuje zgolj do zatrjevanih procesnih kršitev, storjenih pred pričetkom glavne obravnave.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti graja fazo postopka pred sojenjem, ki je po zagovornikovem mnenju bistvena, to pa sta predvsem policijski predhodni postopek in sodna preiskava. Vrhovno sodišče s tem v zvezi poudarja, da je predkazenski postopek (zagovornik uporablja términ policijski predhodni postopek) namenjen predvsem pridobivanju dokazov in zbiranju obvestil o domnevno storjenem kaznivem dejanju, ki se zaključi s podajo kazenske ovadbe, o usodi katere v nadaljevanju postopka odloči tožilstvo. Ob upoštevanju več predpostavk (da gre za obravnavo kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost okrožnega sodišča in se državni tožilec odloči za vložitev zahteve za preiskavo) predkazenskemu postopku sledi faza preiskave, katere namen je, med drugim, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za tožilčevo nadaljnje postopanje, da bodisi zahteva dopolnitev preiskave bodisi vloži obtožnico ali pa odstopi od kazenskega pregona. V vsakem primeru pa oba omenjena postopka še ne pomenita sojenja, saj sta prvenstveno usmerjena v zbiranje dokazov in podatkov do te mere, da je stanje stvari zadosti razjasnjeno in s tem omogočeno državnemu tožilcu, da odloči o usodi preiskave na predhodno omenjene tri predpisane načine. Državni tožilec (podobno pa tudi oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec, katerih podrobnejša obravnava glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru ni potrebna) je torej pristojen za vložitev obtožnice in šele z njeno pravnomočnostjo kazenski postopek preide v fazo sojenja, katere predmet je vprašanje utemeljenosti obtožnice, ki odgovor dobi v meritorni (obsodilni ali oprostilni) sodbi. Šele na sojenju se ocenjujejo zbrani dokazi in ugotavlja dejansko stanje, zato zagovornik nima prav, ko procesna dejanja, ki naj bi bila obsojencu onemogočena, časovno umešča že v fazo policijskega predhodnega postopka. V slednjem se udejanjajo aktivnosti policije v smislu zbiranja dokazov in pridobivanja podatkov, teh aktivnosti pa po naravi stvari obsojenec (takrat še osumljenec) ne more spremljati ali jih kako drugače nadzirati, s čimer v tej fazi tudi ne more biti kršena njegova pravica do obrambe in obsojenčeva okvara sluha še ne terja njegove posebne procesnopravne obravnave.

9. V zvezi s fazo preiskave Vrhovno sodišče ugotavlja, da podatki kazenskega spisa ne potrjujejo zagovornikovih navedb o nedopustnem postopanju preiskovalnega sodnika in moledovanju obsojenca, da je šele po osmih mesecih, ko je pridobil slušni aparat, lahko pričel spremljati procesna dejanja. Obsojenec (takrat še obdolženec) je bil pred preiskovalnim sodnikom (v prisotnosti zagovornice po uradni dolžnosti) zaslišan dne 10. 1. 2014, kjer je izjavil, da slabo sliši na levo uho, da pa sicer drugih zdravstvenih težav, razen običajnih prehladov, nima. Ob zaslišanju so mu bili dani vsi potrebni pravni pouki, tudi navedba pravice, da lahko v preiskavi predlaga dokaze v svojo korist in se izjavi o obremenilnih dokazih, kakor je iz zapisnika o zaslišanju obdolženca razvidno, pa je tekom celotnega zaslišanja tvorno sodeloval in odgovarjal na vsa vprašanja preiskovalnega sodnika, tožilke in zagovornice, po zaslišanju in sklepu o uvedbi preiskave pa je izjavil, da je vse pravne pouke in naznanjeni sklep razumel ter sledil glasnemu nareku zapisnika in njegovemu izpisu na ekranu ter na zapisano ni imel pripomb in ga je kot točnega tudi podpisal. V nadaljevanju preiskave je obsojenčev pooblaščeni zagovornik sodišče opozoril, da obsojenec sicer slabo sliši, a je preiskovalni sodnik ugotovil, da pogovor v sodni dvorani poteka v normalni jakosti in ne more zahtevati vpitja, na njegovo izrecno vprašanje pa je oškodovana E. J. odgovorila, da jo je obsojenec vedno dobro slišal in ji ni bilo potrebno govoriti bolj naglas. Tako ne drži zagovornikova navedba, da sodišče obsojenca že od začetka ni jemalo resno, predvsem pa ne drži njegova navedba, da mu je sodišče onemogočalo izvajanje in spremljanje nadaljnih procesnih dejanj. Že ob zaslišanju prve priče – oškodovane E. J. je preiskovalni sodnik na podlagi zagovornikovega opozorila vse navzoče obvestil, da bo zaslišanje prič prekinil z namenom, da se bo zapisnike o izpovedbah prič lahko natisnilo in dalo obsojencu v branje ter mu s tem omogočilo izvajanje njegove pravice do dajanja pripomb na zapisnik in postavljanja vprašanj, a je obsojenec že po koncu prvega zaslišanja oškodovanke na izrecno vprašanje preiskovalnega sodnika povedal, da je v glavnem slišal vso izpovedbo oškodovanke in se je zato odrekel glasnemu branju zapisnika, prav tako pa je tudi pri zaslišanjih ostalih prič tvorno sodeloval in jim postavljal vprašanja, dajal pripombe na njihove izpovedbe ter podajal lastna stališča, vse zapisnike o zaslišanjih prič pa je brez pripomb na zapisano vsebino tudi podpisal. Tako opisan potek preiskave pokaže, da zagovornikova navajanja o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe nimajo opore v spisovnih podatkih in se ni možno strinjati z njegovimi navedbami, da je že od začetka obstajala dolžnost sodišča, da obsojenca zdravstveno pregleda, mu omogoči slušne aparate in druge ustrezne pripomočke ter mu zagotovi tolmača za znakovni jezik. Obsojenec je namreč ob prisotnosti zagovornice razumel vsebino in pomen svojega zaslišanja, v celoti mu je bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist ter izjavljanje o obremenilnih dokazih, nikoli tekom preiskave pa ni predlagal postavitve sodnega tolmača za znakovni jezik, sodišče pa glede na obsojenčevo aktivno sodelovanje pri zaslišanju prič in podajanju dokazov ni imelo razloga, da bi ga postavilo po uradni dolžnosti.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sodišču prve stopnje, da obsojencu nikoli ni omogočilo pregleda vsebine zaseženih elektronskih naprav, na katerih je hranil tudi dokazila, ki bi mu utegnila koristiti pri pripravi obrambe. Trditev, ki jo zagovornik uporablja, že na prvi pogled pokaže njeno nesubstanciranost, saj ne navede, izvedbo točno katerega dokaza je hotela obramba predlagati na glavni obravnavi in katero, za obsojenca razbremenilno, dejstvo bi se s predlaganim dokazom ugotovilo, upoštevaje pri tem zagovornikovo navajanje, da obstoji hipotetična možnost, da bi se lahko ugotovila razbremenilna dejstva. Takšna zagovornikova navajanja o kršitvi pravice do obrambe in posledično pristranskem ravnanju sodišča prve stopnje ostajajo na ravni splošnih trditev in pripomb, o utemeljenosti katerih Vrhovno sodišče ne more zavzeti stališča. Se pa kljub temu ni možno strinjati z zagovornikovo trditvijo, da obsojencu ni bil nikoli omogočen pregled vsebine zaseženih elektronskih naprav, saj tega ne potrjujejo podatki kazenskega spisa. Že obsojenčevemu zagovorniku je bil štiri dni pred razpisanim predobravnavnim narokom omogočen pregled celotnega diska obsojenčevega zaseženega računalnika, zagovornik pa je na predobravnavnem naroku dne 26. 8. 2014 povedal, da je vsebino zaseženih elektronskih naprav sicer pregledal, a zaradi količine podatkov zgolj površno. Tudi obsojencu je bil večkrat omogočen pregled vsebine zaseženih elektronskih naprav, pri čemer nekajkrat res ni bilo možno odpreti CD-jev in DVD-jev na sodniškem računalniku, a je iz podatkov spisa razvidno, da je bilo ugodeno zagovornikovemu predlogu, da se obsojencu omogoči vpogled v vsebino njegovega mobilnega telefona Samsung in računalnika Toshiba all in one. Obsojenec je namreč dne 10. 10. 2014 ob spremstvu sodniškega pripravnika vpogledal v zgoščenke, ki so vsebovale različne slike in SMS sporočila z njegovega mobilnega telefona Samsung, prav tako pa je z vtipkanjem gesla vstopil v operacijski sistem svojega računalnika in pregledal dokumente ter z namenom nadaljnega pregleda prosil sodišče za ponovno dostavo računalnika in za namene kopiranja vsebine pri sodišču naročil prazne CD-je, kar vse je bilo obsojencu ugodeno. Vrhovno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je bil obsojencu omogočen pregled celotne vsebine zaseženih naprav, ki se je nanašala na obtožbeni očitek o storitvi kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Tako je obsojenec vedel, kaj je bila podlaga za obtožbo, z vsebino zaseženih elektronskih naprav je bil seznanjen, sodišče pa je v tem delu izdalo zavrnilno sodbo in svoje odločitve ni oprlo na noben dokaz, v zvezi s katerim bi bila obsojencu onemogočena priprava obrambe, kakor to neutemeljeno prikazuje zagovornik.

11. V tretjem sklopu zahteve za varstvi zakonitosti zagovornik predstavlja domnevno nedopusten način dela sodnih izvedencev, pri čemer najprej graja izvedensko mnenje, ki vsebuje zapis vsebine razgovora med izvedencem in oškodovanko (pri čemer niti določno ne navede, katero oškodovanko in katero izvedensko mnenje). Po zagovornikovem mnenju bi po splošnem pravilu sodni izvedenec lahko zapisal zgolj to, da je razgovor med njim in preiskovancem shranjen v dokumentaciji, medtem ko je neposreden zapis vsebine razgovora v izvedenskem mnenju nesprejemljiv, saj se s tem ustvarja dodatno breme za obdolženca, da prepreči vtis resničnosti izjav preiskovanca, kar lahko stori zgolj naknadno glede na dejstvo, da pri razgovoru izvedenca s preiskovancem nobena od strank postopka ni prisotna. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zagovornik v svoji zahtevi niti ne konkretizira dokaza – izvedenskega mnenja, ki bi ga bilo potrebno izločiti, temveč se na splošni ravni opredeljuje do dela sodnih izvedencev v primeru vseh treh oškodovank. Iz pravnomočne sodbe sicer izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, storjenih na škodo svoje bivše partnerke E. J. in pastorke K. L., medtem ko je bil oproščen kaznivega dejanja na škodo mladoletne oškodovanke N. R. Prav tako iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bilo na glavni obravnavi dne 3. 2. 2015 ugodeno dokaznemu predlogu zagovornika za postavitev izvedenca klinične psihologije za oškodovani E. J. in K. L.. Za obe oškodovanki sta bili izdelani izvedenski mnenji, v obeh izvedenskih mnenjih pa se nahaja tudi zapis razgovora med oškodovanko in izvedencem, kar sicer pravilno navaja zagovornik. Obe izvedenski mnenji sta zagovornik in obsojenec prejela, pri čemer je zagovornik še pred izdelavo izvedenskega mnenja za oškodovano E. J. predlagal, da se sodni izvedenki dr. S. Š. postavi dodatno vprašanje v zvezi z diplomsko nalogo oškodovane E. J. Sodišče je dodatno zagovornikovo vprašanje poslalo v delo sodni izvedenki, ugodilo pa je tudi zagovornikovemu predlogu, da se sodna izvedenka dr. S. Š. dodatno zasliši, tako da sta ji na glavni obravnavi dne 26. 5. 2015 v zvezi z izsledki izvedenskega mnenja postavljala vprašanja tako zagovornik kakor obsojenec, zato že iz opisanega procesnega sosledja ni utemeljena zagovornikova graja, da je sodišče delovalo pristransko, pri tem pa ustvarjalo za obsojenca dodatno breme. Kar pa se tiče samega razgovora med oškodovanko in izvedencem, povzetem v izvedenskem mnenju, pa Vrhovno sodišče poudarja, da sta v konkretnem primeru oba izvedenca pridobila izjavo oškodovank na formalen način po določbah ZKP in sta za svoje delo in domet preiskave imela podlago v odredbi o postavitvi izvedenca. Pri tem je zapis vsebine razgovora nujni sestavni del ekspertize, ki omogoča diagnostično oceno, ni pa tak zapis nikoli dokaz v procesnopravnem smislu in nima nobene dokazne vrednosti, saj mora sodišče za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, za katera potrebuje posebno strokovno znanje, odrediti izvedenstvo in po potrebi izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca, kar vse je bilo izvedeno tudi v obravnavanem postopku. V zvezi z osebnostjo obeh oškodovank je sodišče svojo sodbo oprlo na izvedenski mnenji obeh sodnih izvedencev T. R. in dr. S. Š., pri čemer je dr. S. Š. (ki je bila postavljena kot izvedenka klinične psihologije za oškodovano E. J.) po predlogu zagovornika dodatno zaslišalo, na zaslišanju pa so se razčiščevala tudi vprašanja glede vsebine povzetega razgovora. Na podlagi navedenega je razvidno, da sta imela obsojenec in zagovornik možnost, da se izjavita o vseh obremenilnih dejstvih, ki so bila predstavljena v obeh izvedenskih mnenjih in s tem možnost, da podata pripombe nanje in morebitne ugovore. Izkoristila sta tudi možnost, da sta od sodne izvedenke zahtevala dodatna pojasnila ter ji v ta namen postavljala dodatna vprašanja, kot že zapisano, pa se zgolj z izjavami oškodovank izvedencem in zapisom njihove vsebine v izvedenskih mnenjih niso ugotavljala pravno relevantna dejstva in se pravnomočna sodba nanje tudi ni opirala.

12. V zvezi s selekcioniranjem spisovnega gradiva za nadaljnje delo sodnega izvedenca Vrhovno sodišče ne more podati odgovora na zagovornikovo posplošeno vprašanje, ali je takšna praksa sodišč dopustna. Zagovornik namreč ne konkretizira, v čem se kaže kršitev določb kazenskega postopka, ob tem pa ponovno na splošni ravni očita samovoljnost sodišča prve stopnje, ki naj bi z izborom posamičnih listin omejilo delo sodnega izvedenca, to pa naj bi vnašalo dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo klinične psihologije za obsojenca in oškodovani E. J. ter K. L., v odredbi pa je tudi navedlo vse pravno relevantne listine spisa, ki naj se fotokopirajo in dostavijo izvedencema zaradi izdelave izvedenskega mnenja. Iz odredbe tudi jasno izhaja, kdo je postavljen za izvedenca in kaj je predmet izvedenstva, s tem pa je bila natančno določena naloga izvedenca in vprašanja, na katere naj odgovori. Glede na postavljena vprašanja obema izvedencema Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odredilo fotokopije tistih listovnih številk oziroma pisnih listin, na podlagi katerih sta sodna izvedenca lahko opravila svoje delo in odgovorila na zastavljena vprašanja. Prav tako ne gre spregledati, da je bilo v odredbi sodnima izvedencema dovoljeno po potrebi pridobiti celotno spisovno dokumentacijo, zagovornik pa je na zaslišanju imel in izkoristil pravico, da je sodni izvedenki dr. S. Š. predložil tudi dodatne listine (elektronsko korespondenco E. J.) in ji s tem v zvezi zastavljal dodatna vprašanja. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik niti ne izpostavlja, katere, za obsojenca razbremenilne, listine bi si morala sodna izvedenka še pogledati, niti ni tega obrazložil predhodno na glavni obravnavi. Iz kazenskega spisa je tudi razvidno, da sta bili obe odredbi o postavitvi sodnega izvedenca vročeni tako obsojencu, kot tudi zagovorniku, pa noben od njiju ni imel pripomb na posamične listovne številke, ki so se fotokopirale za izvedenca, zato zagovornikova posplošena trditev, da je bilo s tem zagrešeno bistveno neravnovesje v škodo obsojenca, niti nima opore v spisovnih podatkih. S tem, ko je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izvedensko mnenje T. R. ter izvedenski mnenji dr. S. Š., Vrhovno sodišče zaključuje, da ni bila kršena določba 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zapis vsebine razgovora v izvedenskem mnenju ne pomeni dokaza v procesnopravnem smislu, prav tako pa sodišče z fotokopiranjem posamičnih pravno relevantnih listin za delo sodnih izvedencev ni omejevalo razpoložljive listinske dokumentacije. Da sodna izvedenca pri svojem delu nista bila omejena zgolj s fotokopiranimi listinami iz kazenskega spisa, dokazuje tudi poziv obema sodnima izvedencema v sodni odredbi, da se v primeru manjkajoče dokumentacije lahko obrneta na predsednico senata oziroma dodatno pridobita vse druge, za izdelavo izvedenskega mnenja potrebne, podatke oziroma listinsko dokumentacijo. Z nasprotnimi trditvami zagovornik po vsebini graja verodostojnost izvedenskih mnenj, kar pa ne more biti razlog za njihovo izločitev, saj je v procesnem zakonu določeno, kdaj se sodba ne sme opirati na izvedensko mnenje in kdaj se le-to mora izločiti iz kazenskega spisa (prvi odstavek 251. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP). V konkretnem primeru pogoji za izločitev dokaza niso bili podani, zato o zatrjevani kršitvi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče druge stopnje v svoji sodbi (8. in 9. točka obrazložitve).

13. V okviru vseh treh sklopov, ki jih zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja (obsojenčeva naglušnost, njegova pravica do pregleda vsebin elektronskih naprav in praksa pri izdelavi izvedenskih mnenj), Vrhovno sodišče ugotavlja, da so njegove navedbe bodisi nasprotujoče bodisi v nasprotju z spisovno dokumentacijo, kot že zapisano, pa so tudi nekonkretizirane. Zagovornik namreč očita pravnomočni sodbi kršitev človekovih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 23. in 29. člena Ustave, pri čemer zgolj naštevanje členov Ustave ne pomeni konkretizacije kršitev in zato takšnih posplošenih zatrjevanj zagovornika Vrhovno sodišče ne more presojati. Zagovornik hkrati tudi zatrjuje, da so vse navedene ustavne in procesne kršitve pomenile tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Takšno kršitev se z zahtevo za varstvo zakonitosti sme uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, kar v konkretnem primeru ni izkazano. Zagovornik namreč v zahtevi ni konkretno navedel, kaj je bilo v predkazenskem postopku zaradi obsojenčeve okvare sluha nezakonito opravljeno ali pridobljeno, pa je to vplivalo na zakonitost sodbe, takšne nekonkretizirane navedbe pa Vrhovnemu sodišču onemogočajo nadaljno vsebinsko obravnavo. Enako velja za zagovornikovo trditev, da je bil obsojencu onemogočen pregled vsebine zaseženih elektronskih naprav; omenjene naprave so bile zasežene v zvezi s kaznivim dejanjem prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, za katerega je bila izdana zavrnilna sodba in se na vsebino datotek obsodilna sodba niti ni oprla, kot že obrazloženo, pa si je obsojenec tekom glavne obravnave lahko v celoti ogledal njihovo vsebino. Pregled zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti tako pokaže, da zgolj posplošeno zatrjuje vpliv kršitve procesnega zakona na zakonitost sodbe, pri tem pa ne obrazloži in utemelji, v čem so bile določbe procesnega zakona nepravilno uporabljene in kako je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe, zato tudi Vrhovno sodišče takšnih trditev ni moglo preizkusiti, kot že predhodno obrazloženo, pa iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da je bila obsojencu pravica do obrambe kakorkoli kršena.

14. Zagovornik v zadnjem delu zahteve za varstvo zakonitosti očita kršitev kazenskega zakona s tem, ko je sodišče napačno upoštevalo kriminalno obdobje, saj dokazi po zagovornikovem mnenju kažejo, da je obsojencu mogoče očitati delinkventnost zgolj od jeseni 2013 dalje, ne pa že od novembra 2008, pri tem pa je sodišče spregledalo, da je tudi oškodovana E. J. s svojimi nezakonitimi aktivnostmi prispevala k obravnavanemu kaznivemu dejanju. S tem sta po zagovornikovem mnenju sodišči nižjih stopenj na strani obsojenca nepravilno upoštevali večjo kriminalno količino in na tej podlagi določili prestrogo kazen. Kazen pa je nesorazmerno visoka tudi glede kaznivega dejanja na škodo mladoletne K. L., saj je za priznanje krivde tožilstvo na predobravnavnem naroku predlagalo določitev pet mesečne zaporne kazni, medtem ko je sodišče prve stopnje za to kaznivo dejanje določilo eno leto zaporne kazni.

15. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče, med drugim, z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Gre za nezakonito uporabo kazenskega zakona, ki predpisuje vrsto in višino kazni za posamezno kaznivo dejanje, kar pomeni, da sodišče izreče kazen izven zakonskih meja ali kazen, ki je zakon ne predpisuje ali ne izreče kazni, ki je v zakonu predpisana. Kršitev kazenskega zakona ni podana, če sodišče izreče kazen v okviru z zakonom predpisane ali če izreče neprimerno vrsto kazni oziroma kazenske sankcije, ali če izreče kazen, ki po višini ni primerna. Po določbi prvega odstavka 374. člena ZKP se sme, med ostalim, sodba izpodbijati zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Nepravilna odmera kazni ali nepravilna izbira kazenske sankcije se ob upoštevanju te določbe lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Slednje je povsem razumljivo, ker je vezana na ugotovitev in presojo vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero (49. člen KZ-1).(1) Vrhovno sodišče ugotavlja, da se zagovornik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje glede okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni in podaja lastno dokazno oceno teh okoliščin ter poudarja bistveno zmanjšano kriminalno količino na strani obsojenca, kar vse po zagovornikovem mnenju narekuje določitev bistveno manjše zaporne kazni. Ne samo, da zagovornik s takšnimi trditvami uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi izpodbija primernost kazenske sankcije. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj pri obeh kaznivih dejanjih določili kazen zapora v zakonsko predpisanem okvirju, prav tako je bilo ob pri izreku enotne kazni pravilno upoštevano pravilo asperacije, zato ni podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko zagovornik izpodbija primernost kazenske sankcije, uveljavlja sicer dovoljen pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ni pa to razlog, ki bi ga bilo dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

16. Zagovornikova trditev, da je v okviru kaznivega dejanja na škodo mladoletne K. L. določena kazen eno leto zapora nesorazmerno visoka glede na predobravnavnem naroku predlagano kazen s strani tožilstva, je neutemeljena in posplošena. Na predobravnavnem naroku ima namreč državni tožilec pravico, da predlaga vrsto in višino kazenske sankcije v primeru obtoženčevega priznanja krivde, pri čemer je sodišče v skladu s šestim odstavkom 285.č člena ZKP vezano na tožilski kaznovalni predlog zgolj v primeru obtoženčevega priznanja krivde. Če obtoženec na predobravnavnem naroku krivde ne prizna, sodišče po opravljeni glavni obravnavi ob izrekanju sodbe ni več vezano na tožilski kaznovalni predlog in lahko obtoženca kaznuje tudi strožje, kakor to predlaga državni tožilec. V konkretnem primeru obsojenec krivde na predobravnavnem naroku ni priznal, zato sodišče ob izrekanju sodbe ni bilo vezano na tožilski kaznovalni predlog, kar neutemeljeno skuša prikazati zagovornik. Njegova trditev, da je za obravnavano kaznivo dejanje določena kazen zapora eno leto nesorazmerno visoka, pa je presplošna in je ni mogoče preizkusiti, saj zagovornik ne navede nobenih konkretnih odločb, s katerimi so sodišča v vsebinsko podobnih primerih odločala drugače kot v obravnavanem primeru.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bilo vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Podobno tudi sodbi VSRS I Ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007 in I Ips 118/2008 z dne 5. 6. 2008.