Jedro

Iz Recenzije Poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočil za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj dr. Igorja Areha, 2019, izhaja, da je Rorschachov preizkus najbolj pogosto uporabljan in sprejet ter najpogosteje zahtevan test v forenzični psihologiji, da je eden najbolj raziskanih in kritično ocenjenih testov, da je njegova veljavnost in zanesljivost ocenjena kot visoka do skrajno visoka in da so izvedenci v raziskavi Rorschachov preizkus po metodi vrednotenja CS ocenili kot edino projektivno metodo, ki ustreza Daubertovemu standardu. Enako izhaja iz tuje literature.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso 300 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica zdravnika za čas dveh let. Odločilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Oškodovanko je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornik obtoženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženega oprosti storitve kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer naj se zadeva predodeli v odločanje drugemu sodniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izpodbija izpolnjenost zakonskega znaka "_drugo spolno dejanje_", ker da objemanje okoli vratu, poljub na lice, držanje z roko za koleno in nežno gnetenje ter držanje za roke, ne predstavljajo ravnanj, ki bi izpolnjevala ta zakonski znak.

5. Pri opisanih ravnanjih, ki so sestavni del opisa obtoženemu očitanega kaznivega dejanja, res ne gre za tako očitna spolna dejanja, kot so dotiki ali poljubljanje na intimnih delih oškodovanke, ki jih pritožnik primeroma navaja, vendar gre tudi pri teh, ki jih teorija označuje kot spolno ambivalentna ravnanja, za takšna ravnanja, ki lahko izpolnjujejo ta zakonski znak. To je odvisno od konkretnih okoliščin, v katerih pride do njih. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče (17. točka) je do njih prišlo v kontekstu zadovoljitve spolnega nagona storilca na telesu oškodovanke, saj je prišlo do telesnega stika. V konkretnem opisu tega kaznivega dejanja tudi ni treba, da bi vseboval navedbe, da so obtoženčeva ravnanja bila storjena z namenom zadovoljevanja njegovih spolnih potreb (naraven znak tega kaznivega dejanja).

6. Tudi pritožbena navedba, da je očitek zlorabe položaja neutemeljen, ker da je oškodovanka že ob prvem pregledu pri obtoženemu dobila izvid, ki ga je potrebovala za sodišče, ni utemeljen. Ob prvem pregledu (11. 2. 2021) je obtoženi res podal izvid (v prilogi A1), v katerem je navedeno "_inicialno ne najdem nikakršnega vzroka za odvzem skrbništva nad otroki_", vendar gre, kot je izrecno navedeno, za inicialno ugotovitev, torej za začetno, ne pa dokončno ugotovitev. Postavljena je bila diagnoza F 43.2, prilagoditvena motnja, oškodovanka pa je bila naročena na kontrolni pregled, dobila je terapijo, kar vse pomeni, da ni prejela izvida, ki ga je želela. Tudi na drugem pregledu (22. 2. 2021) iz izvida (v prilogi A7) ne izhaja, da bi oškodovanka dobila končen, zanjo ugoden izvid, saj je bila naročena na tretji pregled 1. 3. 2021. Tudi tu je iz izvida (v prilogi A2 in A6) razvidna diagnoza "_lantentna maskirana depresivnost_", terapija in ponovno naročilo na kontrolo 15. 3. 2021. Oškodovanka torej niti 1. 3. 2021 ni dobila izvida, ki bi bil zanjo ugoden in takšen, da bi ga lahko uporabila na sodišču v zvezi z ureditvijo razmerja do otrok. Nasprotno pritožbeni trditvi o pomenu zdravniškega izvida o njenem psihičnem stanju iz navedb oškodovanke konsistentno izhaja, ne samo, zakaj je bil zanjo pomemben (ovadba, list. št. 6, hrbet) pač pa tudi, da je obtoženi vedel za to okoliščino (izpoved na zaslišanju o preiskavi 19. 10. 2021, prepis, str. 15 in 16 in na glavni obravnavi 10. 10. 2022, str. 5, 6 in 8). Kako so se pacientom izdajali izvidi, z izročitvijo neposredno po pregledu ali so se pošiljali, je povsem nepomembno, pomembna je le vsebina vsakokratnega izvida, ta pa ob nobenem pregledu ni bila ugodna za oškodovanko, saj je vedno izkazovala potrebo po nadaljnjih pregledih in terapiji. Na obtoženčevo zavedanje pomena izvidov nenazadnje kaže tudi njegovo omenjanje oškodovankine predhodne hospitalizacije zaradi psihičnih težav in da imajo tudi ljudje, ki delajo in vozijo avto, lahko shizofrenijo, torej da oškodovankino izvrševanje teh funkcij ne pomeni nujno, da nima psihične bolezni.

7. Pritožnik graja tudi presojo prvostopnega sodišča glede verodostojnosti izpovedbe oškodovanke. Ponovno navaja razlike v njeni izpovedi, ki se nanašajo na časovne elemente očitanega kaznivega dejanja in v zvezi s tem izpostavlja obtoženčev zagovor ter izpovedbi prič B. B. in C. C. V zvezi s časovnim potekom dogodkov pritožnik zatrjuje tudi, da se prvostopno sodišče do časovne komponente sploh ni opredelilo, pač pa navedlo, da obramba daje časovnemu poteku preveč pozornosti, pri tem pa je bistveno, ali se je dogodek sploh lahko časovno zgodil tako, kot je navedla oškodovanka, ter bi se moralo do teh razlikovanj opredeliti, ker se ni, pa je podana absolutna bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Prvostopno sodišče ni spregledalo (točka 9 in 11), da glede časovnega poteka dogodkov izpovedba oškodovanke ni povsem konsistentna, vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da je sicer njena izpovedba glede bistvenih okoliščin ves čas enaka, prepričljiva, z doživeto opisanimi občutki. Pregled oškodovankinih navedb tako v obširni ovadbi 5. 3. 2021, kot v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah datiranem na 19. 3. 2021, uradnem zaznamku o zbranih obvestilih s 26. 3. 2021 in zaslišanj v preiskavi ter na glavni obravnavi, takšno presojo prvostopnega sodišča potrjuje, saj so vse bistvene okoliščine opisane enako in podrobno. Ocene poteka časa so močno nagnjene k napakam, še zlasti v primeru stresnih dogodkov, kot je obravnavani bil za oškodovanko,1 zato je utemeljena presoja prvostopnega sodišča, da časovna komponenta nima tolikšnega pomena, kot ji ga pripisuje obramba in da obtoženčevo delo z dvema pacientkama ne izključuje takšnega poteka dogodkov, kot ga je opisala oškodovanka. Prvostopno sodišče tudi ni spregledalo obtoženčevega zagovora, da je imel ob 18.00 uri naročeno pacientko B. B. in ob 19.00 uri pacientko C. C., kar sta ti dve tudi potrdili. Utemeljeno je ugotovilo, da se ura prve pacientke prikriva z obtoženčevimi navedbami, kdaj je šel iz ordinacije v trgovino: "_v beli hali, ki jo imam na sebi in v belih coklah, šel v sosednjo trgovino, kjer imajo točno ob 18.00 uri znižanje izdelkov_" (zaslišanje v preiskavi 17. 9. 2021, str. 3). Obtoženi je torej sam navajal časovni potek dogodkov, ki naj bi bil izključen zaradi prekrivanja z drugim dogodkom, hkrati pa se njegov zagovor delno sklada z izpovedbo oškodovanke (v preiskavi, prepis zvočnega zapisa zaslišanja 19. 10. 2021, str. 2: "_...v trgovino, je rekel, da imajo takrat akcijo..._" in na glavni obravnavi 10. 10. 2022, zapisnik str. 5 oz. 7: "_...da ga počakam, da ima on še paciente... prišel iz ordinacije v beli zdravniški obleki in v belih coklih..._".

9. Pritožnik nadalje izpostavlja druge nekonsistentnosti v izpovedi oškodovanke. Z njimi njene verodostojnosti ne more omajati, saj opozarja na razlike v obrobnih podrobnostih, medtem ko se je prvostopno sodišče pravilno osredotočilo na jedrne dele dogajanja. Pritožnik sicer presojo, da je njena izpoved v bistvenih delih konsistentna graja in zatrjuje, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ter je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pregled okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik (datum in ura pregleda, na katerem je prišlo do očitanega dejanja in trajanje dogodkov v avtu in stanovanju), pokažejo, da gre ravno za okoliščine, ki ne predstavljajo samo jedro dogajanja, pač pa podrobnosti, ki so obrobne, hkrati pa po svoji naravi, kot že navedeno podvržene veliki verjetnosti napak. Njihova verjetnost se v stresni situaciji, kakršna je obravnavani dogodek po lastnih navedbah oškodovanke bila, le še poveča. Primer obrobne podrobnosti je tudi pritožnikovo izpostavljanje vprašanja, za katero koleno je obtoženi prijemal oškodovanko. Jedrno dogajanje je prijemanje za koleno, o čemer je oškodovanka ves čas izpovedovala konsistentno, katero koleno je to bilo, pa je obrobna podrobnost. Poleg tega je oškodovanka sama opozorila na svoje napake oziroma pojasnila razloge za njihov nastanek. Tako je tudi v zvezi z izostankom navedb o poljubljanju v avtu, kar izpostavlja pritožnik, to pojasnila na verodostojen način (zapisnik o glavni obravnavi 10. 10. 2023, str. 9).

10. Pritožnik skuša verodostojnost izpovedb oškodovanke omajati tudi z vprašanji, zakaj je obtoženca po prvem poljubljanju eno uro čakala oziroma zakaj je bila 40 minut v njegovem stanovanju, če je šlo za spolno nasilje. Takšna vprašanja, ki ne upoštevajo konkretne situacije in konkretnih udeleženih oseb, kot merilo pričakovanega ravnanja implicitno ponujajo ravnanje po racionalnem premisleku. V situaciji stresa, kot je obravnavani dogodek, je tako pričakovanje neutemeljeno, še bolj glede na osebnostne značilnosti oškodovanke, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja: mejna osebnostna motnja globoko odvisnega podtipa, v odnosu do avtoritet se počuti povsem nemočna, inferiorna in slepo sledi navodilom nadrejenega; iz strahu, da bi predstavnik avtoritete potrdil njene občutke lastne manjvrednosti, se uklanja in lastne avtonomije praktično nima, temveč se zlije z drugo osebo. Obtoženi kot zdravnik psihiater je zanjo nedvomno že kot tak predstavljal avtoriteto, še zlasti glede na njeno izkušnjo s predhodno hospitalizacijo, v konkretni situaciji, ko je bilo zanjo pomembno kakšen bo izvid, pa še tem bolj. Glede na navedeno ravnanje oškodovanke v ničemer ne omaje verodostojnosti njene izpovedbe.

11. Verodostojnost njene izpovedbe je, kot ugotavlja tudi prvostopno sodišče, podkrepljena z izpovedbo priče D. D., ki ji je takoj po dogodku zaupala, kaj se je zgodilo (točka 9), njeno obveščanje direktorice Zdravstvenega doma E. (točka 10), šibko in posredno tudi z izpovedbo priče F. F. o podobnem predhodnem dogodku, pa tudi z izvedenskim mnenjem klinično psihološke stroke mag. G. G. (točka 13).

12. Brez uspeha obstaja tudi pritožbena graja v povezavi z izvedenskim mnenjem klinično psihološke stroke. Prvostopno sodišče ni prepustilo presoje verodostojnosti izpovedi oškodovanke izvedenki, kot to očita pritožba, saj je samo opravilo to presojo (točka 14) in pri tem izvedensko mnenje upoštevalo kot le enega izmed dokazov, ki tudi potrjujejo njeno verodostojnost. Ravnalo je torej skladno z metodološkim navodilom, da mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo (v tem primeru verodostojnost izpovedi) dokazano ali ne. Izvedensko mnenje klinično psihološke stroke je lahko dokaz, ki ga sodišče uporabi pri svoji presoji.

13. Pritožnik zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi s komentarji oškodovanke o vsebini posnetkov nadzornih kamer Zdravstvenega doma E. Zanje je prvostopno sodišče ugotovilo, da oseb na posnetkih ni bilo mogoče z gotovostjo prepoznati (točka 11), ob tej ugotovitvi pa tudi ni bilo dolžno opredeljevati se do navedenih komentarjev oškodovanke, saj gre za neprimeren dokaz.

14. V nadaljevanju pritožnik ponovi trditev glede obstoja za oškodovanko ugodnega izvida že ob prvem pregledu, brez novih argumentov in se pritožbeno sodišče sklicuje na zgoraj povedano.

15. Izpoved oškodovanke kot nelogične in neživljenjske naj bi izkazovalo tudi v delu, da bi obtoženi v beli zdravniški hali šel pred zdravstveni dom v osebno vozilo pacientke, se v njem poljubljal oziroma jo kakorkoli objemal, pri čemer tega ne bi opazil nihče od sodelavcev. Kot izhaja iz izpovedi F. F. tako pacienti kot zdravnik, obtoženi, iz ordinacije lahko odide, ne da bi jih ona videla (zapisnik glavne obravnave 31. 1. 2023, str. 3). Glede na tak način prihajanja in odhajanja pacientov in zdravnikov tudi ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da bi F. F. nedvomno opazila ravnanje obtoženega oziroma, da ni podala prijave niti ni posumila, da bi se med obtoženim in oškodovanko zgodilo karkoli sumljivega, saj sploh ni bila v položaju, ko bi to lahko zaznala. Iz njene izpovedbe pa je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo podobnost načina ravnanja (_modus operandi_) v zvezi z drugo pacientko, še zlasti, ker je to tudi dokumentirano v prilogi C6 na način, da je to preverljivo, saj so zabeleženi podatki te pacientke. Iz zgoraj navedenega zagovora obtoženega pa izhaja, da sam navaja, da naj bi šel v trgovino v beli halji in coklih, torej njegovo takšno ravnanje ne bi bilo nič neobičajnega ali nelogičnega.

16. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da delodajalec ni ukrepal. Iz izpovedi direktorice Zdravstvenega doma E. H. H., ki je podkrepljeno z vabilom obtoženemu na razgovor (v prilogi C5), je razvidno, da je na oškodovankino sporočilo 8. 3. 2021 reagirala s sklicem sestanka 11. 3. 2021, da pa so se glede na to, da se je policija vključila že 10. 3. 2021, odločili, da zadeve podrobneje ne bodo preiskovali in to prepustili policiji.

17. Dejstvo, da pacientki B. B. in C. C. nista omenili, da bi se obtoženi do njiju neprimerno obnašal, na presojo obravnavane zadeve nima nobenega vpliva.

18. Pritožnik grajo glede upoštevanja izvedenskega mnenja ponovi, vendar v delu, ki se nanaša na oceno verodostojnosti izpovedi oškodovanke ne predstavi novega argumenta in se glede tega pritožbeno sodišče sklicuje na zgoraj navedeno. V nadaljevanju pa pritožnik napačno tolmači ugotovitve izvedenke, češ da psihološka testiranja ne morejo biti podlaga za to "_da bomo govorili o tem, ali je nekdo resnicoljuben ter torej ali ugoden izid na testiranjih pomeni, da se takšna oseba nikoli ni in se nikoli ne bo zlagala_".

19. Vprašalnik o težavah IOP-29 je validiran psihološki test za preverjanje verodostojnosti poročanja preiskovanca. V izvedenskem mnenju je res napisano (druga alineja 4. točke), da je "_oškodovanka (…) povsem resnicoljubna oseba_", vendar je izvedenka na glavni obravnavi 24. 3. 2023 (zapisnik, str. 5), pojasnila, da v klinični psihologiji resnicoljubnost pomeni _"...osebnostno lastnost, ki ima moralni značaj. Resnicoljubna oseba ima torej v svojem vrednostnem sistemu kot pomembno vrednoto govoriti po resnici. ... Večinoma velja, da se takšna oseba zelo redko zlaže in še to v posebnih okoliščinah._" Tako iz teh navedb, kot tudi iz njenih pojasnil o stopnji veljavnosti testov (prav tam, str. 3 in 4) jasno izhaja, da izvedenka ni ocenjevala verodostojnosti izpovedi oškodovanke v sodnem postopku, pač pa njenih navedb v postopku pridobivanja izvida in da tudi glede tega ne gre za absolutne ocene. V sodnem postopku predmet presoje ni verodostojnost osebe, pač pa verodostojnost njene izpovedi. Prvostopno sodišče zato tudi ni moglo svoje presoje opreti neposredno na izvedensko mnenje, pač pa ga je pravilno upoštevalo kot enega izmed celote dokazov, na podlagi katerih je napravilo lastno presojo.

20. Pritožnik nadalje izpodbija verodostojnost izvedenkinega mnenja zaradi uporabe Rorschachovega testa, ki da velja v stroki za izredno spornega zaradi nezanesljivosti. Ta trditev ni podprta s kakršnimkoli argumentom, hkrati pa je nenatančna, saj je iz izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenke razvidno, da je uporabila Rorschachov psihodiagnostični izvedbeni preizkus po R-PAS metodi (Ro.p.), ki je naprednejši od samega osnovnega Rorschachovega testa. Zagovornik se je pri svoji graji uporabe Rorschachovega testa opiral na članek dr. Igorja Areha2 (glavna obravnava 24. 3. 2023, zapisnik, str. 3). Iz Recenzije Poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočil za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj dr. Igorja Areha, 2019,3 izhaja, da je Rorschachov preizkus najbolj pogosto uporabljan in sprejet ter najpogosteje zahtevan test v forenzični psihologiji, da je eden najbolj raziskanih in kritično ocenjenih testov, da je njegova veljavnost in zanesljivost ocenjena kot visoka do skrajno visoka in da so izvedenci v raziskavi Rorschachov preizkus po metodi vrednotenja CS ocenili kot edino projektivno metodo, ki ustreza Daubertovemu standardu.4 Enako izhaja iz tuje literature.5

21. Rezultate vprašalnika za oceno osebnosti (vprašalnik PAI) pa je izvedenka ocenila za neveljavne zaradi visoke stopnje neskladnosti in kot možen vzrok navedla težave z branjem oziroma razumevanjem jezika, ki ni preiskovankin materin jezik. Pritožnik takemu vzroku oporeka, ker da je oškodovanka prišla v Slovenijo že kot otrok, tu obiskovala šolo in bila zaposlena, ter bi izvedenka morala preiskati dejanske razloge, zakaj testiranje kaže odklonskost rezultatov. Izvedenka je na navedeni glavni obravnavi pojasnila, da je neposredno zaznala, da je verbalno razumevanje ter znanje slovenskega jezika pri oškodovanki pomanjkljivo in je zato predpostavljala, da je do neskladnosti pri odgovarjanju prišlo zaradi napačnega razumevanja testnih postavk, test pa je primeren za osebe z bralno in pisalno sposobnostjo, ki ustreza znanju petega razreda osnovne šole, kar je oškodovanka izpolnjevala. Za presojo izvedenskega mnenja je odločilna ugotovitev izvedenke, da je bil vprašalnik PAI neveljaven zaradi visoke stopnje neskladnega odgovarjanja, ne pa, kaj je bil vzrok za to.

22. Odločilno dejstvo je obstoj drugih psihodiagnostičnih preizkusov (izvedbeni preizkus Ro.p. in vprašalnik IOP-29), ki skupaj z rezultati ostalih virov za izdelavo izvedenskega mnenja (navedenih že v odredbi za izvedenstvo na list. št. 202 do 203) nudijo zadostno osnovo za izdelavo mnenja.

23. Pritožnik izvedensko mnenje graja tudi, ker da je izvedenka prevzela vlogo sodišča, saj je na zadnji strani podala kar dokazno oceno o krivdi obtoženega (da je oškodovanko psihiater A. A. silil v objemanje ter nad njo vršil spolno nasilje; da se je obtoženi izživljal nad oškodovanko), kar vzbuja dvom v njeno izvedensko delo ter nepristranskost pri izdelavi. Takšno izvedensko mnenje nikakor ne more biti tisti dokaz, na katerega bo sodišče oprlo svojo sodbo, tožilstvo pa je izvedenstvo predlagalo prav zato, ker glede na predhodno izvedene dokaze ni moglo zaključiti, da je obtoženi storil kaznivo dejanje.

24. Obramba obtoženega po prejemu izvedenskega mnenja ni zahtevala izločitve ne izvedenskega menja ne izvedenke, pač pa njeno zaslišanje, ki je bilo opravljeno 24. 4. 2023 in tudi po tem zahteve za izločitev ni bilo. Pritožnik natančno ne navaja, kateri pritožbeni razlog naj bi bil podan, za obstoj kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP pa mora biti izkazano, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Čeprav so v izvedensko mnenje res nepravilno vključene navedbe, ki jih izpostavlja pritožnik, pa te niso temelj mnenja, pač pa navedeni psihodiagnostični preizkusi, zdravstvena dokumentacija in pregled. Poleg tega so navedene le kot ilustracija ugotovljenih osebnostnih značilnosti oškodovanke (podrejanje osebi z avtoriteto) oziroma v povezavi z vprašanjem dopustnosti ti. terapevtskega objema in kraja izvajanja psihiatričnega zdravljenja. Slednje je navedeno v alinei "Druge ugotovitve izvedenke pomemben za ta postopek", kar je v skladu z nalogo izvedenke, da "_navede tudi druge ugotovitve, ki bi jih zaznala in bi bile pomembne za ta kazenski postopek._" (tretja točka odredbe za izvedenstvo s 25. 21. 2023). Glede na navedeno se ne poraja dvom v pristranskost izvedenke oziroma njenega mnenja, poleg tega pa izpodbijana sodba temelji predvsem na drugih dokazih in je izvedensko mnenje bilo uporabljeno le v zvezi z osebnostno strukturo oškodovanke in kot le dodatni dokaz pri presoji verodostojnosti njene izpovedi.

25. Povezovanje zgodovine oškodovankinih hospitalizacij z njeno navedbo, da po 1. 3. 2021 ni obiskovala nobenega psihiatra več, kar da je nelogično, če se je obtoženi izživljal nad njo, je brez pomena, saj predstavlja zagovornikovo lastno konstrukcijo teh povezav. Oškodovanka pa je sicer povedala (zapis o glavni obravnavi 10. 10. 2022, str. 9 in 11), da je še iskala pomoč v psihiatrični ambulanti Zdravstvenega doma I. in Zdravstvenega doma J. 26. Tudi navedba o visokem premoženjskopravnem zahtevku verodostojnosti izpovedi oškodovanke ne omaja, saj gre za uveljavljanje zakonite pravice oškodovanke, ki jo lahko uveljavlja bodisi proti delodajalcu obtoženega bodisi proti samemu obtoženemu, višina zahtevka (12.500,00 EUR) pa tudi ni pretirano visoka.

27. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, kar oboje uveljavlja pritožnik, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), ki je pritožnik sicer izrecno ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo, prav tako je pravilno ugotovilo in ovrednotilo okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine) in izreklo pravično kazensko sankcijo, mu določilo primerno kazen ter ustrezno preizkusno dobo. Glede na razloge navedene v 19. točki izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, je utemeljeno izreklo tudi varnostni izrek prepovedi opravljanja poklica zdravnika za čas dveh let. 28. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Zagovornik obtoženega s pritožbo ni uspel, zato mora obtoženi na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), tarifne št. 7112, 71113 in 7122 kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso 300,00 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca.

1 Najpogosteje gre za precenjevanje v razmerju 3 : 1 ali 2 : 1, pri zelo stresnih dogodkih lahko celo do 30-krat: Areh, I. (2011): Forenzična psihologija, Predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži, FVV, UM, Maribor, str. 53. 2 Areh I. in drugi, Kritičen premislek o uporabi Rorschachovega testa na sodiščih EU (v prilogi B 6). 3 Recenzijo je za najvišji strokovno usklajevalni organ na področju sodnega izvedenstva (5. člen Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), Strokovni svet za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje, pripravil Razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo, Ministrstvo za zdravje, 20. 01. 2020; dostopna na https://klinicna-psihologija.si/starejse-izjave-za-javnost/. 4 V sodni praksi v ZDA izoblikovan test, ki opredeljuje merila dopustnosti dokazovanja z izvedenskimi mnenji in vsebuje 4 kriterije: (1) teorija ali tehnika predstavlja znanstveni pristop, ki se ga da preveriti ali pa je bil že preverjen, (2) teorija ali tehnika je bila izpostavljena recenziji in kritiki strokovne javnosti, (3) potencialna mera napake je znana in (4) splošna sprejetost na tem določenem področju. 5 de Ruiter C. in drugi., (2022): Clarifying Sound and Suspect Use of the Rorschach in Forensic Mental Health Evaluations: A Response to Areh et al., Psychological Injury and Law (2023) in de Ruiter C. in Kaser-Boyd N., (2015): Forensic Psychological Assessment in Practice: Case Studies, Routledge.