Jedro

V razlogih napadene sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) na glavni obravnavi predstavil izvedenec I. I., kar ne drži, kot pravilno opozarja pritožba, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 10. 2021 (list. št. 212) razvidno, da se je vabilu na glavno obravnavo odzval J. J., ki je skupaj z I. I. izdelal pisno izvedensko mnenje za oškodovanca B. B. in C. C. Gre za očitno pisno pomoto v imenu in priimku v sodbi, ki nima odločilnega pomena, pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja pritožba, ni podana.

Če sodišče mnenje izvedenca oceni kot strokovno, tehtno in sprejemljivo, ni dolžno izvedenca soočiti z mnenjem izvedenca, ki je v isti zadevi že podal mnenje, a se njuni mnenji razlikujeta. Izvedenca sooči le v primeru, če oceni, da je zaradi razjasnitve strokovnih vprašanj njuno soočenje potrebno.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 57105/2019 z dne 15. 12. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je (očitno po prvem odstavku 191. člena KZ-1) določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Po 63. in 64. členu KZ-1 mu je izreklo varstveno nadzorstvo za čas dveh let, ki ga v skladu s prvim odstavkom 66. člena KZ-1 opravlja svetovalec, ki ga določi pristojni organ za probacijo, v skladu z 2. točko tretjega odstavka 65. člena KZ-1 pa je obdolžencu določilo še navodilo, da obiskuje ustrezno poklicno, psihološko ali drugo posvetovalnico v zvezi s preprečevanjem nasilja v družini in učenjem nenasilne komunikacije, pri tem pa odločilo, da če obsojenec med preizkusno dobo ne bo izpolnjeval navodil ali se bo izmikal stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o stroških postavljenega zagovornika bo odločeno v postopku brezplačne pravne pomoči, mora pa (pravilno na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP) plačati stroške oškodovancev in njihovih pooblaščencev, ki bodo odmerjeni s posebnimi sklepi. Po drugem odstavku 105. člena ZKP so bili oškodovanci C. C., B. B. in D. D. s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Zagovornik obdolženca je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni javni seji senata, zato so bili o seji pritožbenega senata obveščeni obdolženec, njegov zagovornik in državno tožilstvo. Pritožbene seje sta se udeležila obdolženec in zagovornik, ni pa se je udeležil državni tožilec, za katerega je državno tožilstvo odsotnost opravičilo, zato je bila seja opravljena v skladu četrtim odstavkom 378. člena ZKP brez njegove navzočnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodno navedbo, da uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožba pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zatrjuje pa tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je po njeni oceni podana zaradi zmotne razlage v sodbi, da bi posledice pri katerem od mladoletnih oškodovancev lahko nastale zaradi ravnanja obdolženca, a navedeno prav tako pojasni z lastno oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V sodbi je za svoje zaključke podalo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema in jim pritrjuje, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

6. V razlogih napadene sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) na glavni obravnavi predstavil izvedenec I. I., kar ne drži, kot pravilno opozarja pritožba, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 10. 2021 (list. št. 212) razvidno, da se je vabilu na glavno obravnavo odzval J. J., ki je skupaj z I. I. izdelal pisno izvedensko mnenje za oškodovanca B. B. in C. C. Gre za očitno pisno pomoto v imenu in priimku v sodbi, ki nima odločilnega pomena, pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja pritožba, ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovitve Komisije glede obeh mladoletnih oškodovancev v sodbi pravilno povzelo ter tudi na njihovi podlagi ugotovilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Zaradi zaključka, da izvedensko mnenje Komisije po prepričanju sodišča dopolni in podkrepi oškodovankino izpoved o tem, kako je obdolženec izvrševal nasilna ravnanja zoper družinske člane, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, prav tako pa ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Po oceni tega in ostalih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, je utemeljeno zaključilo, da sta bila mladoletna oškodovanca žrtvi obdolženčevega ravnanja, ni pa iz mnenja zaključilo, da sta izvedenca obdolženčevo nasilno ravnanje ugotovila iz posledic, ki se kažejo pri oškodovancih (točki 23 in 24 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Oceni pritožbe, da navedeno izvedensko mnenje in dokazni postopek potrjujeta zagovor obdolženca, da so bili odnosi med njim in oškodovanko v mejah dopustne komunikacije zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev in da so posledice pri oškodovancu C. C. lahko posledica manipulativnega ravnanja s strani oškodovanke, pa tudi ni mogoče pritrditi.

7. Pritožba tudi v ostalem nima prav. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje, da je oškodovanka obdolženčevo ravnanje lažno opisala in da so bile njene neresnične navedbe vzrok, da mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja ter da se je brez vzroka z otrokoma izselila iz hiše, kjer so skupaj prebivali in poiskala pomoč pri centru za socialno delo. Izvedeni dokazi pritožbene ocene dejanskega stanja ne potrjujejo.

8. Okoliščina, da obramba ni zahtevala zaslišanja in morebitnega soočenja obeh izvedencev psihiatrov, ki sta podala izvedenski mnenji za obdolženca, E. E. in F. F., za odločitev sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz razlogov napadene sodbe, ni bila bistvenega pomena. Zaradi nejasnega mnenja izvedenca E. E. je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da v postopek pritegne drugega izvedenca psihiatrične stroke, F. F., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno in tehtno opisala in pojasnila duševno stanje obdolženca na splošno in v zvezi z obravnavanimi dogodki, na podlagi njenega mnenja pa je pravilno zaključilo, da obdolženčeva prištevnost ni bila bistveno zmanjšana, temveč zmanjšana, a je bil sposoben svoje vedenje obvladati in da je razumel okoliščine in pomen svojega ravnanja. Če sodišče mnenje izvedenca oceni kot strokovno, tehtno in sprejemljivo, ni dolžno izvedenca soočiti z mnenjem izvedenca, ki je v isti zadevi že podal mnenje, a se njuni mnenji razlikujeta. Izvedenca sooči le v primeru, če oceni, da je zaradi razjasnitve strokovnih vprašanj njuno soočenje potrebno.

9. V ostalem pritožba ponavlja zagovor obdolženca in trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo oškodovanki in njeni materi ter očimu, ki sta bila zaslišana kot priči, in ki sta nedvomno neposredno povezana z oškodovanko ter imata interes, da se zadeva konča z obsodilno sodbo, neutemeljeno pa ni verjelo zagovoru obdolženca in pričam, ki so potrdile njegov zagovor, v katerem ni trdil, da so bili odnosi med njim in oškodovanko vzorni, a nad njo ni izvajal nasilja, prav tako ne nad katerim od otrok, temveč se je podrejal oškodovanki in ravnal v skladu z njenimi željami. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila oškodovanka tista, ki ni prenehala z nasiljem nad otrokom, kljub obdolženčevemu posredovanju, in da je obdolženec zaprosil na centru za socialno delo za posredovanje, da bi se njeno nasilje prenehalo, a so sledili ukrepi proti njemu in odselitev oškodovanke in otrok. Napadena sodba tudi v ničemer ne upošteva manipulativnega ravnanja oškodovanke, ki je razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju ZSV 29/2021 z dne 20. 10. 2021, priložene pritožbi, iz katere izhaja, da je oškodovanka obdolženca prijavila za prekršek, ki ga ni storil, torej si je dogodek očitno izmislila.

10. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi izpovedbe prič, ki so bile v postopku zaslišane, pravilno ocenilo in tudi tehtno pojasnilo, zakaj verjame oškodovanki, ki je opisala obdolženčevo vedenje in ravnanje, ter zakaj verjame pričama G. G. in H. H., ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo opisala življenje in dogodke v družini obdolženca in oškodovanke. Nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da je bila oškodovanka tista, ki je bila nasilna, prav tako pa se je strinjati z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, zakaj pričam K. K., L. L. ter M. M. glede nasilnega vedenja oškodovanke ne verjame, ter oceni, da navedene priče, vključno z N. N., ne morejo potrditi obdolženčevega zagovora, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in je družina nasilje trpela zaradi oškodovankinega ravnanja. Pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti okoliščina, da je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo ZSV 29/2021 z dne 20. 10. 2021 ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženca.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov napadene sodbe, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Pritožba ne graja odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP), saj pritožba iz pritožbenega razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, vselej terja takšen preizkus. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, kot obteževalno okoliščino dolgotrajnost psihičnega in fizičnega nasilja, kot olajševalni okoliščini pa, da obdolženec še ni kaznovan ter kljub težavnim razmeram izraža željo po skrbi za otroka. Utemeljeno mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo, prav tako pa varstveno nadzorstvo in določilo ustrezen čas njegovega trajanja. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 13. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).