Jedro

Tožnica (so)lastništvu nepremičnine in vrednotenju le te ne ugovarja, niti ne oporeka zaključku tožene stranke, da v tej nepremičnini ne živi. Ob takih nespornih dejstvih je pravilna razlaga tožene stranke, da premoženja, katerega obremenitve presegajo samo vrednost premoženja, določba 27. členom ZSVarPre v povezavi z 4. členom ZDIU12, ne izvzema, torej ga je treba upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), zavrnila kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilka v prošnji za dodelitev BPP dne 5. 7. 2012, navedla, da zaproša za dodelitev BPP, za postopek osebnega stečaja. Prošnjo je tožena stranka ocenila kot neutemeljeno, ker je v postopku ugotavljanja finančno premoženjskega kriterija oziroma subjektivnega kriterija, ugotovila, da je treba, ne glede na določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in v skladu s 27. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v povezavi s 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12) upoštevati tudi, da se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Kot premoženje po tem zakonu se ne upošteva stanovanje v katerem prosilec živi in ga zato zakon šteje za primerno stanje, premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka, predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe, razen gotovine iz 5. točke 79. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ter osebno vozilo v vrednosti do višine 8.060,00 EUR.

Iz prošnje in priloženih listin je tožena stranka ugotovila, da prosilka živi v izven zakonski skupnosti, v najemniškem stanovanju, iz zemljiško knjižnega izpiska pa je razvidno, da sta s partnerjem solastnika nepremičnine na parc. št. 1009/2 k.o. …, ki v naravi predstavlja stanovanjsko in nestanovanjsko stavbo. Nepremičnina je vredna 59.568 EUR, iz obvestila GURS pa je razvidno, da znaša vrednost te nepremičnine celo 62.851,00 EUR. Poleg te nepremičnine sta prosilka in njen partner tudi solastnika drugih nepremičnin. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja obremenjenost te nepremičnine z več hipotekami, vendar gre za stvarno pravico, ki ne posega v lastninsko pravico prosilke in njenega partnerja, zato se takšno premoženje upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP v skladu z določbami ZSVarPre (podobno tudi sodba in sklep II U 149/2012 z dne 10. 4. 2012). Slednji predpis v 24. členu, ki govori o premoženju, ki se ne upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do BPP, nikjer ne določa, da se nepremično premoženje, ki je obremenjeno, ne bi upoštevalo kot premoženje prosilca in njegove družine. Ne upošteva se le stanovanje, v katerem posameznik živi, do vrednosti primernega stanovanja. Ker torej premoženje prosilke in njenega partnerja presega z zakonom določeni premoženjski cenzus, dodelitev BPP prosilki ni utemeljena in je bilo treba njeno prošnjo zavrniti.

Prosilka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je njeno celotno premoženje pod hipoteko, v skupni višini več kot 160.000 EUR. Premoženja ne more prodati, ker hipoteke znašajo dosti več kot je vrednost nepremičnin, zato edini izhod vidi v osebnem stečaju. Denarja za predujem ne more zagotoviti, ker nima tako visokih prejemkov. Prodajo nepremičnin lahko opravi samo stečajni upravitelj in s tem poplača upnike, sredstva za BPP pa bo moral stečajni upravitelj vrniti nazaj v proračun. Predlaga, da se ji odobri BPP, saj so se njene obveznosti nakopičile in ji ustvarjajo velike težave z rubežniki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je bila tožba vložena prepozno. Dne 7. 9. 2012 je bila namreč prosilki poizkušena vročitev izpodbijane odločbe z dne 5. 9. 2012. Prosilka je bila obveščena, da lahko navedeno sodno pisanje, v roku 15 dni, roku ki začne teči od 8. 9. 2012, prevzame po pošti, po tem roku pa bo pismo puščeno v njenem hišnem predalčniku, če pa bo ta neuporaben, pa bo vrnjeno pošiljatelju. Ker prosilka ni imela ustreznega HP, je bila predmetna odločba vrnjena toženi stranki. Tožena stranka se sklicuje na določbo prvega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da je poštni delavec prosilko opozoril naj pismo prevzame v roku 15 dni, ta rok pa je začel teči 8. 9. 2012 in se iztekel 22. 9. 2012. Vročitev tako velja za opravljeno z dnem poteka tega roka. Prosilka je tožbo v upravnem sporu vložila 26. 10. 2012, torej je zamudila 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe, ki je pričel teči 23. 9. 2012 in je potekel 23. 10. 2012. Sicer pa iz vročilnice, ki je priložena izpodbijani odločbi izhaja tudi, da je prosilka to odločbo prejela 11. 10. 2012, ampak gre za drugo vročitev odločbe. Kot izhaja iz listine številke 59, je tožena stranka 2. 10. 2012 dala na podlagi dopisa prosilke odredbo, naj se odločba ponovno vroči prosilki, vendar ne glede na navedeno, po mnenju tožene stranke velja prvotna vročitev. Ne glede na navedeno pa tožena stranka meni, da je bila izpodbijana odločba izdana skladno z določbami ZBPP, saj prosilka živi v najemniškem stanovanju, torej živi v nepremičnini, ki je bila predmet vrednotenja v obravnavani zadevi. Dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s hipotekami, ne posega v lastninsko pravico prosilke in njenega partnerja, kot je tožena stranka že obrazložila v izpodbijani odločbi in zato prosilki, ki niti ne oporeka vrednosti nepremičnin, BPP ne more biti dodeljena.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja: Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je dne 29. 10. 2012 vloženo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 1277/2012 z dne 5. 9. 2012, štelo za pravočasno. Listine upravnega spisa, vročilnica št. RR 08514 0020 SI, namreč dokazuje, da je bila izpodbijana odločba tožnici osebno vročena 11. 10. 2012, zato sodišče ugovorov, da bi bilo v zadevi treba upoštevati fikcijo vročitve v zvezi z vročitvijo iste odločbe (na dan 22. 9. 2012) in tožbo kot prepozno zavreči, ni moglo upoštevati.

V obravnavani zadevi sporna odločitev temelji na ugotovitvi, da tožničino premoženje presega premoženjski cenzus, določen v določbi 27. členom ZSVarPre, v povezavi z 4. členom ZDIU12. Sodišče ugotavlja, da tožnica lastništvu (solastništvu) nepremičnine, na kateri temelji izpodbijana odločitev in vrednotenju le te ne ugovarja, niti ne oporeka zaključku tožene stranke, da tožnica v tej nepremičnini ne živi. Ob takih nespornih dejstvih, je po presoji sodišča pravilna razlaga tožene stranke, da premoženja, katerega obremenitve presegajo samo vrednost premoženja, določba 27. členom ZSVarPre, v povezavi z 4. členom ZDIU12, ne izvzema, torej ga je pri ugotavljanju premoženjskega pogoja treba upoštevati. V prid taki razlagi govori tudi, da je hipoteka stvarna pravica, ki ne posega v lastninsko pravico tožnice in njenega partnerja, kar je tožena stranka pri utemeljitvi svoje odločitve tudi upoštevala.

Ker torej nesporen podatek o solastništvu nepremičnine in podatek o njeni vrednosti, po presoji sodišča v celoti utemeljujeta odločitev tožene stranke, da tožnica presega premoženjski kriterij za dodelitev BPP v višini 13.780,00 EUR, je sodišče odločilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.