Jedro

Toženka v vlogah in v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni substancirano navedla odločilnih dejstev (obsega, intenzitete in vrste škode iz škodnega dogodka iz leta 2012 ter ni opredeljeno navedla istovrstnosti škodnih posledic zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 v primerjavi s škodnimi posledicami iz prometne nesreče iz leta 2012), s katerimi bi utemeljevala deljeno vzročnost, ni pa tudi dala dokaznih predlogov.

Izvedenec je pojasnil, da bo tožnica telesne bolečine povezane z novo škodo imela tudi v bodoče, kar pomeni, da je sodišče tožnici pravilno priznalo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, vendar le za tiste bodoče bolečine, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo v okviru odvetniškega zastopanja tudi stroške nagrade za posel iz tar. št. 2200 OT, ki predstavlja nagrado za vloženi odškodninski zahtevek pred pravdo, kar je tudi v skladu s sodno prakso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 4.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 1. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da povrne tožnici stroške pravdnega postopka v višini 1.675,30 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica 20. 12. 2006 telesno poškodovala v prometni nesreči, zato je s toženko dne 22. 7. 2009 sklenila poravnavo, na podlagi katere ji je toženka izplačala odškodnino v višini 5.650,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da se je zdravstveno stanje tožnice v letu 2010/2011 poslabšalo, da gre za novo škodo, ki jo tožnica ob sklenitvi poravnave ni mogla predvideti in da škoda, ki jo zatrjuje tožnica ni v celoti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima tožnica 30 % vseh zdravstvenih težav po letu 2006 zaradi poškodbe karpalnega živca, ki ni v vzročni zvezi z nesrečo iz leta 2006, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki predstavljajo 50 % vseh tožničinih težav so 20 % posledica prometne nesreče iz leta 1994, 30 % pa so posledica škodnega dogodka iz leta 2006. Anomalija na hrbtenici C6 ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo iz leta 2006, ker gre za razvojno napako, je pa zaradi te nesreče v letu 2006 poškodba hujša, ker je vplivala na pospešeni proces, ki se imenuje spondioloza (umetna sprememba hrbtenice), zato je 10 % vseh težav moč pripisati tem spremembam. Tožnica ima hernijo diskusa, ki je bila ugotovljena v letu 2007. Pred škodnim dogodkom težav s hernijo ni imela, zato se te težave v višini 10 % povezane s škodnim dogodkom. Sodišče je še ugotovilo, da je poškodba v letu 2006 pospešila razvoj degenerativnih sprememb, ki bi se v vsakem primeru poslabšale v času petih do desetih let, s tem da je nesreča vplivala na hitrejše poslabšanje degenerativnih sprememb, do katerih pa bi gotovo prišlo, vendar le nekoliko kasneje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je 50 % poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice povezano s poškodbami v nesreči v letu 2006. Sodišče je tožnici za novo škodo priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja odškodnino v višini 2.000,00 EUR, za strah 200,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.500,00 EUR.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je bila tožnici priznana denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 50 % vseh telesnih bolečin v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ni pa upoštevalo, da so tožničine bolečine in nevšečnosti trajale le do decembra 2012, ko je bila tožnica udeležena v drugi prometni nesreči. Toženka je predlagala, da izvedenec vpogleda v zdravstveni karton tožnice, da se bo ugotovilo, kakšne zdravstvene težave bi imela tožnica, če škodnega dogodka ne bi bilo. Ko je izvedenec v mnenju pojasnil, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči leta 2012, je toženka zatrjevala deljeno vzročnost. Sodišče se v sodbi do ugovora o deljeni vzročnosti ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Sodišče je v 20. točki povzelo tožničine bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od leta 2009, ko pa je bila sklenjena poravnava med strankama, priznalo je tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnici pripada nižja odškodnina iz tega naslova in sicer v višini 1.800,00 EUR. Pri priznanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi imela tožnica enake trajne posledice, tudi če do škodnega dogodka ne bi prišlo, izrazile bi se tudi po poškodbi iz leta 2012, zato je v tem delu tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen. Pri priznanju stroškov postopka tožnici, se je sodišče sklicevalo le na specificiran stroškovnik tožnice, ta listina pa toženki ni bila znana. Tožnica tudi ni upravičena do stroškov iz naslova nagrade za posel v višini 445,00 EUR, ker to ni v skladu z Odvetniško tarifo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo glede deljene vzročnosti zaradi poškodb, ki jih je dobila tožnica v prometnih nesrečah leta 2006 in leta 2012, kar izpostavlja pritožba. Pri tem je treba pojasniti, da izvedenec glede prometne nesreče iz leta 2012 in škodnih posledic, ki so nastale tožnici iz tega škodnega dogodka, v mnenju le navaja, „da bi do degenerativne spremembe do te stopnje prišlo kasneje, ne nazadnje pri zadnji prometni nesreči“. Toženka v vlogah(2) in v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni substancirano navedla odločilnih dejstev (obsega, intenzitete in vrste škode iz škodnega dogodka iz leta 2012 ter ni opredeljeno navedla istovrstnosti škodnih posledic zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 v primerjavi s škodnimi posledicami iz prometne nesreče iz leta 2012), s katerimi bi utemeljevala deljeno vzročnost, ni pa tudi dala dokaznih predlogov. Toženka je le neopredeljeno zatrjevala, da zaradi prometne nesreče iz leta 2012, škodne posledice po 26. 11. 2012 niso relevantne in zato tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica torej ni dala substancirane trditvene podlage o poškodbah, ki jih je tožnica dobila v prometni nesreči leta 2012, do teh poškodb se tudi izvedenec opredeljeno v mnenjih ni opredelil, ob tem, da je sodišče škodne posledice nove škode zaradi škodnega dogodka iz leta 2006 ugotovilo v obsegu, kot jih je v mnenju navedel izvedenec. Tožnica zahteva odškodnino od toženke, pri kateri je imela odgovorna oseba za prometno nesrečo iz leta 2006 zavarovano vozilo, zato je toženka dolžna povrniti tožnici celotno škodo, ki jo je tožnici povzročila zavarovanka toženke. Torej tudi, če bi škodni dogodek iz leta 2012 povzročil enako škodo tožnici, kot škodni dogodek iz leta 2006, to ne vpliva na pravico tožnice, da od toženke zahteva celotno odškodnino za (novo) škodo, ki ji je nastala zaradi škodnega dogodka iz leta 2006. 7. Ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, nevšečnosti tekom zdravljenja, ki so povezane z novo škodo(3), je sodišče prve stopnje toženki priznalo primerno odškodnino, tudi ob upoštevanju bodočih telesnih bolečin. Izvedenec je pojasnil, da bo tožnica telesne bolečine povezane z novo škodo imela tudi v bodoče, kar pomeni, da je sodišče tožnici pravilno priznalo tudi odškodnino za bodoče telesne bolečine, vendar le za tiste bodoče bolečine, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2006. Pravilno je priznana tudi odškodnina v višini 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na povečane težave, ki jih ima tožnica z novo nastalo škodo, pri čemer je sodišče pri višini te odškodnine (enako kot pri odškodnini za telesne bolečine) upoštevalo tudi dejstvo, da bi bilo zaradi degenerativnih sprememb stanje pri tožnici, kot je nastalo zaradi škodnega dogodka iz leta 2006, enako po petih oziroma desetih letih.

8. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnica je priglasila stroške postopka, ki jih je opredeljeno navedla na zapisnik na naroku 12. 5. 2016. Na te stroške se sodišča opredeljeno sklicuje v obrazložitvi sodbe, kjer navaja tudi stran sodnega spisa, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo v okviru odvetniškega zastopanja tudi stroške nagrade za posel iz tar. št. 2200 Odvetniške tarife, ki predstavlja nagrado za vloženi odškodninski zahtevek pred pravdo, kar je tudi v skladu s sodno prakso(4).

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2014 (str. 89 sodnega spisa) in 25. 2. 2015 (str. 117 sodnega spisa).

Op. št. (3): Podrobneje glej 20. tč. na str. 20 sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (4): Glej sklep VSL II Cp 94/2013.