Jedro

Jedro

Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zazamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.

Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zazamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.

Doktrina in sodna praksa sta v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Dokaz je namreč vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, medtem ko ovadba praviloma nima teh lastnosti. Zato se v prvi vrsti s kazensko ovadbo dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe). Oškodovančeva kazenska ovadba se lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi oziroma na glavni obravnavi. Navedbe v kazenski ovadbi pa morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP. To pomeni, da izjava v kazenski ovadbi sama zase ni dokaz, na katerega bi bilo mogoče opreti ugotovitev o obstoju določenega kaznivega dejanja in sprejeti zaključek o kazenski odgovornosti storilca.

Doktrina in sodna praksa sta v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. S kazensko ovadbo se v prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe), lahko pa se jo uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. Navedbe v kazenski ovadbi morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na obsojenca B. B., razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Obrazložitev

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na obsojenca B. B., razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 63508/2020 z dne 5. 12. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenca B. B. pa za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, s katerima je vsakemu določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu A. A. je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo tudi predmet, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, in sicer imitacijo revolverja znamke Le Petit RG56, številka ... Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je odločilo, da morata plačati tudi stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je obsojenca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 63508/2020 z dne 16. 7. 2024 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

A.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka po obtožbi oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanašata na obsojenca B. B. ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 63508/2020 z dne 5. 12. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenca B. B. pa za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, s katerima je vsakemu določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu A. A. je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo tudi predmet, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, in sicer imitacijo revolverja znamke Le Petit RG56, številka ... Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je odločilo, da morata plačati tudi stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je obsojenca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 63508/2020 z dne 16. 7. 2024 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da vložnik z zatrjevanji o silobranu dejansko utemeljuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti. Po njeni oceni sta se sodišči zadostno opredelili tudi o nezakonitosti uporabe kazenske ovadbe in uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka po obtožbi oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanašata na obsojenca B. B. ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in poudaril, da v okviru zatrjevanj o silobranu zahteva ne izpodbija zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po njegovi oceni napačno meni vrhovna državna tožilka, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

B.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da vložnik z zatrjevanji o silobranu dejansko utemeljuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti. Po njeni oceni sta se sodišči zadostno opredelili tudi o nezakonitosti uporabe kazenske ovadbe in uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja naslednje kršitve:

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in poudaril, da v okviru zatrjevanj o silobranu zahteva ne izpodbija zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po njegovi oceni napačno meni vrhovna državna tožilka, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

− kršitev kazenskega zakona, konkretneje določbe 22. člena KZ-1, saj naj bi sodišči nepravilno uporabili materialno pravo ter ugotovili, da silobran obsojenca ni podan;

B.

− absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave, ker naj bi sodišči odločitev o okoliščinah silobrana nedopustno oprli zgolj na uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020 in na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020;

5.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja naslednje kršitve:

− absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje do ugovora silobrana naj ne bi zadostno opredelilo oziroma so v obrazložitvi nasprotja o odločilnih dejstvih.

− kršitev kazenskega zakona, konkretneje določbe 22. člena KZ-1, saj naj bi sodišči nepravilno uporabili materialno pravo ter ugotovili, da silobran obsojenca ni podan;

6.Za odločanje o zatrjevanem silobranu in uveljavljanih kršitvah materialnega zakona je najprej nujno treba razpolagati z dejstveno podlago, ki bi presojo o izpolnjenih elementih silobrana - v obravnavanem primeru je sporen element istočasnosti napada in obrambe - sploh omogočala. Uvodoma gre ugotoviti, da sta sodišči svojo odločitev, da v konkretnem primeru na strani obsojenca ni šlo za silobran, ker po njuni oceni ni podan element istočasnosti, oprli na dejstva, ugotovljena izključno na podlagi uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 5. 9. 2020 ter na podlagi zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020. Zato se je Vrhovno sodišče v tem primeru primarno ukvarjalo s vprašanjem procesne narave, in sicer ali so relevantna dejstva ugotovljena na zakoniti podlagi.

− absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave, ker naj bi sodišči odločitev o okoliščinah silobrana nedopustno oprli zgolj na uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020 in na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020;

7.Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Tovrstnega uradnega zaznamka iz spisa sicer ni treba izločati in predstavlja t. i. poldokaz, ki se v spisu lahko nahaja, vendar je brez polnovredne (formalne) dokazne vrednosti. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.

− absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje do ugovora silobrana naj ne bi zadostno opredelilo oziroma so v obrazložitvi nasprotja o odločilnih dejstvih.

8.Nadalje sta doktrina in sodna praksa v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Dokaz je namreč vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, medtem ko ovadba praviloma nima teh lastnosti. Zato se v prvi vrsti s kazensko ovadbo dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe). Oškodovančeva kazenska ovadba se lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi oziroma na glavni obravnavi. Navedbe v kazenski ovadbi pa morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP. To pomeni, da izjava v kazenski ovadbi sama zase ni dokaz, na katerega bi bilo mogoče opreti ugotovitev o obstoju določenega kaznivega dejanja in sprejeti zaključek o kazenski odgovornosti storilca.

6.Za odločanje o zatrjevanem silobranu in uveljavljanih kršitvah materialnega zakona je najprej nujno treba razpolagati z dejstveno podlago, ki bi presojo o izpolnjenih elementih silobrana - v obravnavanem primeru je sporen element istočasnosti napada in obrambe - sploh omogočala. Uvodoma gre ugotoviti, da sta sodišči svojo odločitev, da v konkretnem primeru na strani obsojenca ni šlo za silobran, ker po njuni oceni ni podan element istočasnosti, oprli na dejstva, ugotovljena izključno na podlagi uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 5. 9. 2020 ter na podlagi zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020. Zato se je Vrhovno sodišče v tem primeru primarno ukvarjalo s vprašanjem procesne narave, in sicer ali so relevantna dejstva ugotovljena na zakoniti podlagi.

9.Končno glede na zatrjevanja vložnika velja poudariti, da kazenska ovadba - enako kot uradni zaznamek o zbranih obvestilih po 148. členu ZKP - sicer nista nedovoljena dokaza, ki bi bila uvrščena med dokazne prepovedi, vsebovane v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; zato se iz spisa ne izločata. Primere, v katerih se sodba v odločilni meri opira na kazensko ovadbo oziroma na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ali na uradni zaznamek o zbranih obvestilih, je treba presojati z vidika kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7.Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamek o izjavah, ki so jih osumljenec ali osebe, kasneje zaslišane kot priče, dale v predkazenskem postopku pred policijo, niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Enako velja za uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih policisti v okviru predkazenskega postopka - kot v obravnavanem primeru - ugotovijo na podlagi neposrednih zaznav, razgovorov z osumljenci in zbranih obvestil. Tovrstnega uradnega zaznamka iz spisa sicer ni treba izločati in predstavlja t. i. poldokaz, ki se v spisu lahko nahaja, vendar je brez polnovredne (formalne) dokazne vrednosti. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, pa nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja. Nobena od zakonskih določb namreč ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih po 148. členu ZKP zbere policija.

10.Glede na predstavljeno izhodišče vložnik v zahtevi pravilno izpostavlja, da je opiranje sodbe glede odločilnih dejstev - kar okoliščine zatrjevanega silobrana vsekakor so - izključno na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020 in na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 5. 9. 2020 nezakonito. Ni mogoče pritrditi niti višjemu sodišču, ko pravi, da sta v tem primeru uradni zaznamek in zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe uporabljena le v spoznavnem smislu (točka 21 drugostopenjske sodbe). Nasprotno, sodišči sta o zatrjevanem in polemiziranem odločilnem dejstvu - ali je A. A. v trenutku, ko je B. B. zoper njega uporabil silo, že pospravil pištolo v predal avtomobila - sklepali namreč izključno in v odločilnem obsegu ravno na podlagi navedenih (pol)dokazov. Splošno sodišči sicer navajata, da ugotovljeno dejstvo (tj., da je A. A. v odločilnem momentu pištolo že pospravil v predal) izhaja tudi iz izpovedb prič, vendar iz njune obrazložitve v ničemer ni mogoče ugotoviti, iz izpovedb katerih prič naj bi navedeno izhajalo in kaj natančno naj bi slednje o tem povedale. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno niti, da bi policista C. C., ki je sporni uradni zaznamek sestavil, z ugotovljenimi okoliščinami soočilo, niti da bi se policist kot priča v svoji izpovedbi na vsebino uradnega zaznamka skliceval. Enako velja glede obsojenca, katerega sodišče z izjavo, dano v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe, prav tako ni soočilo, čeprav je o odločilnih dejstvih ugotovilo določena neskladja (točka 3 prvostopenjske sodbe). Ravnanje sodišča tako predstavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar vodi v razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dejansko stanje o odločilnih dejstvih v zvezi z okoliščinami zatrjevanega silobrana celovito razčistiti na podlagi dokazov, ki jim ZKP daje popolno dokazno moč.

8.Nadalje sta doktrina in sodna praksa v bistvenem usklajeni tudi v stališču glede narave kazenske ovadbe. Gre za obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (147. člen ZKP). Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Dokaz je namreč vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, medtem ko ovadba praviloma nima teh lastnosti. Zato se v prvi vrsti s kazensko ovadbo dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma da je bila kazenska ovadba vložena, razen v primeru, ko pomeni že sama vložitev kazenske ovadbe kaznivo dejanje (kaznivo dejanje krive ovadbe). Oškodovančeva kazenska ovadba se lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi oziroma na glavni obravnavi. Navedbe v kazenski ovadbi pa morajo biti preverljive tudi z drugimi dokazi, ki jih izvede sodišče v dokaznem postopku. Izjava, ki jo vsebuje kazenska ovadba, ima namreč enak status kot tiste izjave, dane policistom pri zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP. To pomeni, da izjava v kazenski ovadbi sama zase ni dokaz, na katerega bi bilo mogoče opreti ugotovitev o obstoju določenega kaznivega dejanja in sprejeti zaključek o kazenski odgovornosti storilca.

C.

11.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenca B. B., na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev in sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče do preostalih zatrjevanih kršitev ni opredeljevalo.

9.Končno glede na zatrjevanja vložnika velja poudariti, da kazenska ovadba - enako kot uradni zaznamek o zbranih obvestilih po 148. členu ZKP - sicer nista nedovoljena dokaza, ki bi bila uvrščena med dokazne prepovedi, vsebovane v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; zato se iz spisa ne izločata. Primere, v katerih se sodba v odločilni meri opira na kazensko ovadbo oziroma na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ali na uradni zaznamek o zbranih obvestilih, je treba presojati z vidika kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

10.Glede na predstavljeno izhodišče vložnik v zahtevi pravilno izpostavlja, da je opiranje sodbe glede odločilnih dejstev - kar okoliščine zatrjevanega silobrana vsekakor so - izključno na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 11. 8. 2020 in na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 5. 9. 2020 nezakonito. Ni mogoče pritrditi niti višjemu sodišču, ko pravi, da sta v tem primeru uradni zaznamek in zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe uporabljena le v spoznavnem smislu (točka 21 drugostopenjske sodbe). Nasprotno, sodišči sta o zatrjevanem in polemiziranem odločilnem dejstvu - ali je A. A. v trenutku, ko je B. B. zoper njega uporabil silo, že pospravil pištolo v predal avtomobila - sklepali namreč izključno in v odločilnem obsegu ravno na podlagi navedenih (pol)dokazov. Splošno sodišči sicer navajata, da ugotovljeno dejstvo (tj., da je A. A. v odločilnem momentu pištolo že pospravil v predal) izhaja tudi iz izpovedb prič, vendar iz njune obrazložitve v ničemer ni mogoče ugotoviti, iz izpovedb katerih prič naj bi navedeno izhajalo in kaj natančno naj bi slednje o tem povedale. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno niti, da bi policista C. C., ki je sporni uradni zaznamek sestavil, z ugotovljenimi okoliščinami soočilo, niti da bi se policist kot priča v svoji izpovedbi na vsebino uradnega zaznamka skliceval. Enako velja glede obsojenca, katerega sodišče z izjavo, dano v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe, prav tako ni soočilo, čeprav je o odločilnih dejstvih ugotovilo določena neskladja (točka 3 prvostopenjske sodbe). Ravnanje sodišča tako predstavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar vodi v razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dejansko stanje o odločilnih dejstvih v zvezi z okoliščinami zatrjevanega silobrana celovito razčistiti na podlagi dokazov, ki jim ZKP daje popolno dokazno moč.

-------------------------------

C.

Op. št. (1)Vložnik nepravilno navaja, da gre za uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020.

11.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenca B. B., na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev in sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče do preostalih zatrjevanih kršitev ni opredeljevalo.

Op. št. (2)Šugman Stubbs K., Gorkič P., v: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 73-74 in 114; Šugman Stubbs K., Gorkič P., Fišer Z., v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 137; Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193 (tč. 12 in 14), str. 313 (tč. 20); Žaberl M., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 793 (tč. 15).

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Op. št. (3)Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017, I Ips 41928/2011 z dne 28. 8. 2014, I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014, I Ips 42731/2010 z dne 28. 2. 2013, I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011, I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007, I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005, I Ips 36/2002 z dne 23. 10. 2003, I Ips 201/99 z dne 20. 6. 2002.

-------------------------------

Op. št. (4)Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena.

Vložnik nepravilno navaja, da gre za uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020.

Op. št. (5)Oškodovančeva kazenska ovadba se lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku.

Šugman Stubbs K., Gorkič P., v: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 73-74 in 114; Šugman Stubbs K., Gorkič P., Fišer Z., v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 137; Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193 (tč. 12 in 14), str. 313 (tč. 20); Žaberl M., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 793 (tč. 15).

Op. št. (6)Primere, v katerih se sodba v odločilni meri opira na kazensko ovadbo oziroma na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ali na uradni zaznamek o zbranih obvestilih, je treba presojati z vidika kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017, I Ips 41928/2011 z dne 28. 8. 2014, I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014, I Ips 42731/2010 z dne 28. 2. 2013, I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011, I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007, I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005, I Ips 36/2002 z dne 23. 10. 2003, I Ips 201/99 z dne 20. 6. 2002.

Op. št. (7)Vložnik nepravilno navaja, da gre za uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020.

Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006, I Ips 96/94 z dne 22. 12. 1994 in I Ips 107/2000 z dne 18. 5. 2000.

O tem kontinuirano Zobec Ž., v: Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČGP Delo, Ljubljana 1985, str. 310 (tč. 2); Horvat Š., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 304 (tč. 7) in Žaberl M., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 770 (tč. 7).

Glej zlasti sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006; primerjaj tudi s sodbami I Ips 342/2006 z dne 31. 5. 2007, I Ips 47223/2017 z dne 16. 12. 2021 (tč. 15) in I Ips 26080/2015 z dne 1. 9. 2022 (tč. 11).

Glej Dežman Z., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 898 (tč. 87) in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006.

Točka 29 prvostopenjske sodbe in točki 17 ter 20 drugostopenjske sodbe.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 122, 122/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 147, 148, 371, 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.