Jedro

Predlagatelj začasne odredbe mora izkazati subjektivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave, ki pa mora pripeljati do objektivne posledice, torej do stanja, ko je (oziroma bo) izterjava ogrožena. Zgolj odtujitev poslovnega deleža, za katerega ni jasno, kakšna je bila njegova vrednost, pa takšne nevarnosti ne izkazuje. Še posebej upoštevaje vrednost denarne terjatve in dejstvo, da ima toženec nepremično premoženje, na katerega kot sredstvo zavarovanja meri tudi začasna odredba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja njene terjatve v višini 24.519,79 EUR s pp, z nalogom organizacijam za plačilni promet na prepoved izplačila s toženčevih transakcijskih računov ter s prepovedjo obremenitve ali odtujitve toženčevega solastniškega deleža do ½ na nepremičnini parc. št. 1164/2, k. o. X, in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik in opozarja, da je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 270. člena ZIZ, prav tako pa tudi ni upoštevalo tretjega odstavka citiranega člena. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu predlogu za zavarovanje začasne odredbe ugodi v celoti in dovoli predlagano začasno odredbo. Tožnik je v predlogu navajal, da je tožencu prodal varilno opremo in material v skupni vrednosti 24.519,79 EUR, torej je bila družba B. d. o. o., lastnica najmanj varilne opreme in materiala v tej vrednosti. Ker pa je imela družba E. d. o. o., sklenjeno pogodbo za izvedbo del v skupni vrednosti 1.300.000,00 EUR, zaradi česar je sploh kupila varilno opremo in material, ki ga je tožnik tožencu dostavljal v Italijo, je bilo njeno premoženje gotovo še večje. Tožnik je nadalje zatrjeval, da je zoper družbo E. d. o. o., pridobil pravnomočni sklep o izvršbi, vendar izvršba ni bila uspešna, ker ima družba blokirane vse transakcijske račune in ker tudi sicer nima drugega premoženja. Toženec je iz družbe izstopil in prenesel svoj kapitalski delež na drugo osebo. Družba je kar štirikrat spremenila poslovni naslov. Njen trenutno edini družbenik in direktor je E. V., ki ima prebivališče v Bosni in Hercegovini. Praksa ustanavljanja poštnih nabiralnikov oziroma slamnatih podjetij je splošno znana, kar bi moralo sodišče upoštevati. Tožnik je dovolj verjetno izkazal, da gre pri družbi B. d. o. o., le še za slamnato podjetje, torej podjetje brez premoženja. To izhaja tudi iz izpisa eRTR, posredno pa tudi iz številnih sprememb v sodnem registru. Sodišče bi kazensko ovadbo moralo presojati skupaj z vsemi ostalimi dokazi, ki jasno kažejo, da je toženec namenoma onemogočil, da bi tožnik prišel do poplačila svoje terjatve, s čimer je ravnal nedopustno. Drugi odstavek 270. člena ZIZ ne govori o dolžnikovem premoženju kot njegovem lastnem premoženju. Zaključek sodišča, da bi moral toženec razpolagati s svojim premoženjem, da bi bila podana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, nima podlage v jezikovni razlagi, ne v teleološki razlagi. Namen določb o začasni odredbi je v tem, da si upnik zavaruje terjatev, o kateri bo sodišče šele odločalo. V konkretnem primeru se postavlja vprašanje, ali za izkaz nevarnosti, da bo zaradi toženčevega razpolaganja s premoženjem uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena, zadostuje dejstvo, da je toženec odsvojil oziroma razpolagal s premoženjem družbe tako, da je že enkrat onemogočil uveljavitev tožnikove terjatve, ali pa bo pogoj izpolnjen šele takrat, ko bo toženec odsvojil oziroma poskril vse tisto premoženje, ki v tem trenutku še lahko predstavlja učinkovito zavarovanje tožnikove terjatve. V takšnem primeru bi bila začasna odredba brez kakršnegakoli učinka in zato nesmiselna. Tožnik še poudarja, da je toženčeva nepremičnina, v zvezi s katero je predlagal zavarovanje, že obremenjena s hipoteko. Z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve toženec zato ne bi utrpel nikakršne škode, saj je razpolaganje z nepremičnino s praktičnega vidika že precej omejeno. Sodišče bi moralo to upoštevati in dovoliti zavarovanje vsaj v delu, ki se nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve parcele 1164/2, k. o. X, po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predlogu za izdajo začasne odredbe, ki naj jo sodišče izda v zavarovanje denarne terjatve, mora predlagatelj konkretizirati tiste okoliščine, ki kažejo na verjetnost, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Prav tako mora konkretno utemeljiti navedbe, iz katerih izhaja nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Oba pogoja morata biti kumulativno izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožnik ni izkazal izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Njegove navedbe in dokazi so bili namreč podani zgolj v smeri, da je tožnik odsvojil svoj poslovni delež, storil poslovno goljufijo, zaradi česar se dolžniki v izvršilnem postopku zoper družbo E. d. o. o., oziroma kasneje B. d. o. o., niso mogli poplačati, saj je ta ostala brez premoženja (kot poštni nabiralnik oziroma slamnata družba). Vendar te navedbe same po sebi še ne kažejo na zmanjšanje toženčevega osebnega premoženja, še manj pa na nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Sodna praksa je že zavzela stališče, da mora predlagatelj začasne odredbe izkazati subjektivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave, ki pa mora pripeljati do objektivne posledice, torej do stanja, ko je (oziroma bo) izterjava ogrožena. Zgolj odtujitev poslovnega deleža, za katerega ni jasno, kakšna je bila njegova vrednost, pa takšne nevarnosti ne izkazuje. Še posebej upoštevaje vrednost denarne terjatve in dejstvo, da ima toženec nepremično premoženje, na katerega kot sredstvo zavarovanja meri tudi začasna odredba.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določilo drugega odstavka 270. člena ZIZ meri na razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, saj razpolaganje z drugim premoženjem ne bi preprečevalo uveljavitve terjatve na premoženju dolžnika.

7. Pritožba nima prav, da bi sodišče moralo kot podlago upoštevati tretji odstavek 270. člena ZIZ, saj tudi v izvršilnem postopku velja razpravno načelo, po katerem sodišče odloča v mejah trditvene podlage in glede na predloge strank. V konkretnem primeru predlog tožnika navedb o neoškodovanju dolžnika z izdajo začasne odredbe ni vseboval. 8. Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve, saj pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati obstoja pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki mora biti podan kumulativno. Ostali pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).