Jedro

Ugled in dobro ime pravne osebe sta nujno (neločljivo) povezana z ugledom fizičnih oseb, ki to pravno osebo predstavljajo, zato so neresnične trditve o fizičnih osebah hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. člen OZ) in v razmerju do pravne osebe (183. člen OZ).

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (4. in 5. točka izreka odločbe) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 5.216,16 EUR od dne 7.11.2005 do plačila in od zneska 5.216,16 EUR od dne 11.06.2005 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.599,30 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da sodišče spornih zapisov ni obravnavalo kot celote, saj ni pomembno zgolj kolikokrat je bila tožeča stranka omenjena, ampak je pomembno predvsem sporočilo, ki iz zapisov izhaja, in pa dejstvo, kako je takšne zapise razumel povprečen bralec, skratka kako so sporni zapisi posegli v ugled in dobro ime tožeče stranke. Sodišče je zanemarilo, da je tožeča stranka omenjena že ob predstavitvi R. T., nato pa ponovno v zvezi z računom, na katerem so se zbirala sredstva za živali M. M., ki tej naj ne bi bila izročena. Že na začetku je toženec vzpostavil povezavo med tožečo stranko in R. T., s tem pa je povprečni bralec zapisane očitke nujno povezal z delovanjem tožeče stranke. Ne drži, da je v člankih govora zgolj o T. osebno. Nasprotuje zaključku, da povprečni bralec spornih zapisov ni razlagal na način, da tožeča stranka pri tem ni vpletena in je popolnoma distancirana. Opozarja, da je tožeča stranka pravna oseba. Te so umetne tvorbe, ki v javnosti nastopajo preko svojih predstavnikov. Tretje osebe dejanja zakonitih zastopnikov istovetijo s samo pravno osebo, njeno delovanje pa presojajo preko delovanja zakonitih zastopnikov. Toženec namreč ni pisal o osebnem življenju R. T., ampak o njegovem delovanju v okviru tožeče stranke. Nasprotuje zaključku sodišča, da iz objav ne izhaja, da je T. posamezne izjave podal kot zastopnik tožeče stranke, saj se v spisu nahajajo številne listine, ki potrjujejo ravno nasprotno. Sodišču očita še, da se ni podrobneje opredelilo do pričanja R. T. in E. D. ter povzema njune izpovedbe ter da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njena dokazna predloga za vpogled v SMS sporočila, ki jih je tožeča stranka prejela januarja 2003 in v spis opr. št. P 2302/2077-II. Predlaga spremembo izpodbijane sobe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve njenega ugleda in dobrega imena, ker je toženec v članku z naslovom „Linč M. M.“, objavljenem v časopisu Mladina z dne …. in v pismu z naslovom „Visoka kazen“, objavljenem v istem časopisu z dne..., objavil neresnične in žaljive trditve o predstavniku tožeče stranke R. T. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo (183. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. V obeh objavah ni našlo kakršnih koli očitkov tožeči stranki v zvezi z njenim poslovanjem, tožeča stranka je omenjena zgolj v povezavi s T. kot članom tožeče stranke, vsebina pa se v celoti nanaša le na T. osebno. Po mnenju sodišča povprečen bralec vsebine članka ni povezal s tožečo stranko. Sledilo je tudi toženčevi izpovedi, da je s članki skušal osvetliti odnos T. do M., nikakor pa se opredeljevati do delovanja tožeče stranke.

Pritrditi je pritožbi, da je takšno stališče zmotno. Med neresnične trditve, ki krnijo ugled oz. dobro ime pravne osebe, spadajo tudi neresnične trditve o fizičnih osebah, ki to osebo predstavljajo. Pravna oseba kot umetna tvorba v zunanjem svetu nastopa preko fizičnih oseb, predstava javnosti o ugledu pravne osebe pa je zato nujno (neločljivo) povezana s predstavo o ugledu teh fizičnih oseb (1).

Navedeno velja toliko bolj, ko se izjave o zakonitem zastopniku tožeče stranke v zapisih povezujejo z njegovim delovanjem v okviru tožeče stranke (zbiranje denarja na računu tožeče stranke). Neresnične izjave o osebi, ki ima pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih (kar je nedvomno zakoniti zastopnik, prek katerega pravna oseba sprejema izjave in izjavlja voljo), so tako lahko podlaga odškodninske odgovornosti v razmerju do fizične osebe (179. člen OZ) kot tudi v razmerju do pravne osebe (183. člen OZ). Nepomembno pa je, da se tožena stranka ni želela opredeljevati do delovanja tožeče stranke. Že s tem, ko je pisala o zakonitem zastopniku tožeče stranke (ga predstavila kot R. T. - tožeča stranka, navedla, da je na računu tožeče stranke zbiral denar) je vzpostavila tudi njegovo povezavo s tožečo stranko.

Zmotna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje bi pritožbenemu sodišču narekovala spremembo izpodbijane sodbe (5. alinea 358. člena ZPP). Ker pa je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bi pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo obravnavo, prvič ugotovilo pravnorelevantna dejstva ter bi bila s tem strankama odvzeta pravica do pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 25. členom Ustave Republike Slovenije), je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje stopnje že iz tega razloga razveljaviti, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in okoliščine, ki tožečo stranko opravičujejo do pravične denarne odškodnine (131. člen OZ v zvezi z 183. členom OZ) ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Glede na že povedano pa posebni napotki za nadaljevanje postopka niso potrebni.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej tudi Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1059 in VSL sodba II Cp 1472/2009, morebitne drugačne odločitve pa so materialnopravno zmotne in ne predstavljajo ustaljene sodne prakse.