Jedro

Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker odločba, ki jo je izpodbijal tožnik, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo, št. 705-880/2012/21 z dne 22. 7. 2014, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik opravljal pisna dela preizkusov strokovnosti za sodnega cenilca in za sodnega izvedenca, oba za strokovno področje obrtna dejavnost, podpodročje dimnikarstvo, ter da sta bili pisni nalogi ocenjeni neuspešno (1. točka izreka) in ugotovila, da navedenih preizkusov strokovnosti tožnik ni uspešno opravil ter da ju lahko ponovno opravlja po preteku enega leta po dnevu pisnega preizkusa strokovnosti (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožba ni dovoljena, saj ocena preizkusa strokovnosti za sodnega izvedenca in sodnega cenilca ne pomeni odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnika v smislu 2. člena ZUS-1. Ocenjevanje je opravilo strokovne narave, zato se s samo oceno niti ne odloča o pravici niti ne nalaga obveznosti. Ocena navedenega preizkusa tudi ni odločba o vlogi za imenovanje za izvedenca oziroma cenilca iz9. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik), ki jo izda minister na podlagi 86. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Iz tega po stališču sodišča prve stopnje sledi, da z izpodbijano odločbo tožene stranke ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da se sicer lahko strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je samo ocenjevanje pisnega dela izpita opravilo strokovne narave in da se zgolj z oceno ne odloča o njegovi pravici ali obveznosti. Sodišču prve stopnje pa očita, da je spregledalo, da vsebina izpodbijane odločbe ni zgolj ocena pisnega dela preizkusa, temveč da je tožena stranka odločila tudi o tem, kdaj sme pritožnik ponovno opravljati izpit za sodnega izvedenca in sodnega cenilca, s tem pa je brez dvoma odločila o pravici pritožnika. Neuspešni kandidati imajo na podlagi Pravilnika pravico, da v predpisanem roku ponovno pristopijo k opravljanju izpita, tako da o tem tožena stranka ne more odločati arbitrarno. Ker meni, da navedeni rok ni bil določen skladno s Pravilnikom, tudi navaja, da gre za ničnost odločbe, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik zato predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Imenovanje za sodnega izvedenca in sodnega cenilca je urejeno z ZS, ki v87. členu določa pogoje za to imenovanje, med njimi pa tudi možnost, da lahko minister, pristojen za pravosodje, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela odredi tudi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala izvedensko delo. Člani komisije morajo imeti najmanj takšno strokovno izobrazbo kot kandidat za sodnega izvedenca (peti odstavek 87. člena ZS). Vsebino in način opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti in posebnega preizkusa znanja je na podlagi sedmega odstavka 87. člena ZS predpisal minister, pristojen za pravosodje, s Pravilnikom.

6. Med strankama je nesporno, da je pritožnik pristopil k navedenima preizkusoma strokovnosti, ki sta potekala na podlagi Pravilnika pred strokovno komisijo, prav tako pa je po ugotovljenem dejanskem stanju nesporno, da je pritožnik po obeh pisnih preizkusih s strani komisije dne 16. 6. 2014 pridobil oceno neuspešno, na podlagi katere je v obeh primerih strokovna komisija podala skupno oceno, da kandidat (pritožnik) ni opravil preizkusov strokovnosti in da lahko preizkusa ponovno opravlja po preteku 1 leta. S tema ocenama je bil kandidat seznanjen po opravljanju preizkusov. Ko pa je o izidu preizkusov strokovnosti ter možnosti ponovnega pristopa k preizkusom prejel tudi pisno obvestilo tožene stranke (Centra za izobraževanje v pravosodju, z dne 20. 6. 2014), je zahteval, da tožena stranka o tem izda odločbo, kar je ta tudi storila in dne 22. 7. 2014 po uradni dolžnosti izdala izpodbijano odločbo.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče ugotoviti, da je nesporno, da je oceno o neuspešnem opravljanju obeh strokovnih preizkusov sprejela komisija, imenovana na podlagi petega odstavka 87. člena ZS in 27. člena Pravilnika, sestavljena iz strokovnjakov iz predmetnega področja in podpodročja. Navedena komisija izvede strokovni preizkus na podlagi strokovne presoje, tako da pri navedenem ne gre za uporabo pravne norme v konkretnem primeru. Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. 8. Navedeno pa velja tudi za odločitev o tem, v kakšnem času lahko kandidat, ki ni uspešno opravil pisnega dela preizkusa, ponovno pristopi k opravljanju tega strokovnega preizkusa. Navedeno je po izrecni določbi 35. člena Pravilnika naloga strokovne komisije, ki navedeni rok določi hkrati ob oceni izpita kot neuspešnega. Kot je pojasnila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, je namen določitve tega roka v tem, da se neuspešni kandidat na ponovni pristop k preizkusu ustrezno pripravi in da se navedeni rok zato določi glede na obseg podanega znanja na neuspešnem preizkusu strokovnosti. S tem pa je mogoče ugotoviti, da je določitev tega roka vsebinsko neločljivo povezana z izkazanim znanjem na strokovnem preizkusu in tako pomeni del ocene, ki jo v zvezi s tem v okviru svojih nalog poda komisija. Zato noben del odločitve komisije ob ocenjevanju strokovnega preizkusa ne pomeni pravnega odločanja, temveč gre v celoti za strokovno odločitev, ki ne ustreza pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki temelji na oblastveni pravni presoji nosilcev upravne funkcije.

9. Vrhovno sodišča zato ugotavlja, da so posledice neuspešno opravljenih strokovnih preizkusov pritožnika izvirale iz ocen komisije, katerih sestavni del je bila tudi določitev roka za ponovni pristop na navedena strokovna preizkusa. Izpodbijana odločba zato kljub temu, da je bila izdana v obliki upravne odločbe, s svojim (ugotovitvenim) izrekom ni v ničemer spremenila pravnega položaja pritožnika. Res je mogoče sicer pritrditi navedbi pritožnika, da so razvidni razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče navedeno odločbo izreči za nično, saj v ZS ni mogoče najti pristojnostne in vsebinske podlage, da bi o navedenem vprašanju lahko tožena stranka odločila z upravno odločbo(1). Vendar pa je Vrhovno sodišče že ugotovilo, da izpodbijana odločba ne posega v pravni položaj pritožnika, tako da bi tudi v primeru izreka navedene odločbe za nično v upravnem sporu položaj pritožnika ostal nespremenjen, s tem pa ni videti njegovega pravnega interesa, da bi moralo o tem ponovno odločiti sodišče prve stopnje.

10. Vrhovno sodišče je moralo zato pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) V uvodu izpodbijane odločbe navedene določbe ZS take pristojnosti ministru, pristojnemu za pravosodje, ne dajejo, prav tako pa tudi vsebinska presoja ministra po ZS in Pravilniku ni predvidena niti za potrditev niti za zavrnitev ocene strokovne komisije.